16. 2. 2010 Mnenja

Kaj ni narobe z brezplačnim kosilom?

Avtor:

Za tržno naravnane ekonomiste je brezplačno kosilo navadna izmišljotina: če se komu zdi, da je nekaj zastonj, potem je bodisi brezvredno ali pa je prava cena skrita. Poplačilu se da izogniti samo posamično, ne pa tudi kolektivno. Da bi plačali za svoje kosilo morajo ljudje delati, brez dela ni jela. Za ekonomiste in politike je zgodba o brezplačnem kosilu tako na hitro pospravljena.

IZ ZGODOVINE

V popolnem nasprotju z ekonomisti je Van Parijs, belgijski politični teoretik predlagal uvedbo državljanskega dohodka (DD), ki bi ga mesečno v enakem znesku in brez izjeme, torej univerzalno izplačevali vsem polnoletnim prebivalcem do njihove smrti in v višini, ki bi zadoščala za zadovojitev temeljnih materialnih življenjskih potreb. Pogoj pa bi bil zgolj stalno prebivališče. Take možnosti se je prvi domislil že francoski utopični socialist Fourier, ki je zagovarjal tako imenovano ozemeljsko dividendo, ki bi kot neke vrste renta pripadala vsakemu članu in članici skupnosti kot proporcionalnemu lastniku oziroma lastnici skupnih nacionalnih bogastev. Predlog je takoj podprl tudi politični ekonomist John Stuart Mill: “Pri razdelitvi se vsakemu članu skupnosti, naj bo delazmožen ali ne dodeli neki minimum za preživetje. Ostanek proizvoda pa se po v naprej določenih razmerjih razdeli med delo, kapital in talent.” Odtlej so predlog obravnavali še mnogi pod imeni, kot državni bon, nacionalna devidenda oziroma državljanska plača. Nekatere danske in nizozemske zelene in levo-liberalne stranke so idejo vključile v svoje programe, prve pa so ga leta 1999 dejansko uvedle ZDA na Aljaski, kjer ljudem, ki tam prebijejo celo leto brezpogojno izplačajo slabega pol milijona slovenskih tolarjev.

UPRAVIČENOST DO LENOBE?

Van Parijsova ideja je sprožila žolčne razprave in eno izmed ključnih vprašanj je, če je DD sploh pravičen. Z njegovo uvedbo bi samo podpirali svobodo brez odgovornosti ter tako omalovaževali in spodkopali ideal družbene obveze, na katerem je zgrajena socialna država. Če naj bo DD izplačan tudi nezaslužnim, potem je pobuda v nasprotju s temeljnim načelom vzajemnosti in ekonomske pravičnosti po kateri bi morali posamezniki v zameno za socialne prejemke tudi sami kaj prispevati. Kosilo si je treba prislužiti, če ne, bo družba zapadla v moralno razsulo, ko nihče več ne bi delal, ko bi vsi samo čakali, da jim kdo plača kosilo. Takrat bi zmagala lenoba nad prizadevnostjo in družba bi se kmalu sesula sama vase. DD zanje torej za kritike ni sporen, ker bi ga prejemali bogati, ki ga očitno sploh ne potrebujejo ampak predvsem, ker bi ga prejemali tudi revni, prostovoljno brezdelni in celo leni, ki si ga nikakor ne zaslužijo. Zdi se, da je najbolj kritična točka predloga uvedbe DD njegova univerzalna upravičenosti, kar pomeni, da bi bili do brezplačnega kosila upravičeni tudi vsakovrstni brezdelneži, postopači in lenuhi.

Če se zgodovinsko malo razgledamo ugotovimo, kakor je v Ekonomiki kamene dobe opisal antropolog Sahlins, da je bila v pradavnini, dokler kopičenje dobrin ni bilo priročno (zaradi stalnih selitev, in ker še niso poznali hladilnikov), lenoba družbeno povsem normalen in celo zaželen pojav. Lenoba je bila, zlasti v obdobjih naravnega obilja, način življenja večine. In celo kadar naravna razmere niso dopuščale pretiranega poležavanja, so se nekateri očitno bistveno lažje lotili dela kot drugi. Kamenodobne skupnosti pa so manj prizadevne člane brez težav vzdrževale z odstopanjem hrane v zameno za spoštovanje aktivnih in solidarnih članov. Brezdelni res niso bili ekonomsko tvorni, so pa bili konstruktivni skozi odnose in s tem kljub lenobi ostali tvoren del skupnosti.

Kako pa je z družbeno konstruktivnostjo prostovoljno brezdelnih danes, v dobi računalnikov in globalne konkurenčnosti? Vsaj tri razloge lahko navedemo, ki pokažejo, da so prostovoljno nedejavni ljudje danes po krivici obdolženi za nosilce moralnega in ekonomskega razpada sodobnih družb. Prvi razlog je, da imamo ljudje zelo neizenačene začetne možnosti za družbeno prispevanje. Razlike so pogosto povezane z rojstno loterijo; najboljše možnosti družbenega prispevanja imajo moški, bele polti, ki so se rodili bogatim in izobraženim staršem. Zaradi tega, ker mnogi na rojstni loteriji ne zadanejo ničesar, mnogi ljudje na koncu pristanejo na obrobju družbe med poraženci. Nekateri si torej lahko plačajo kosilo, ne da bi jih to kaj dosti stalo, drugi se lahko zanj postavijo na glavo in ne morejo priti kaj dlje, kot do ljudske kuhinje.

Drugi razlog za zavračanje moralne obsodbe lenih je, da je družbena vrednost prispevka ekonomsko prizadevnih zelo dvomljiva. Ekonomsko prizadevni ne ustvarjajo samo dohodkov ampak tudi negativne ‘stranske’ učinke, izčrpavajo na primer neobnovljiva naravna bogastva. Številne študije kažejo, da se kljub razmeroma zelo visokim in naraščajočim povprečnim dohodkom na prebivalca, socialne in ekonomske razlike med ljudmi ne zmanjšujejo, niti se v svetu ne zmanjšuje revščina. Leni gotovo vsaj ne onesnažujejo okolja, niti svoje blaginje ne vzdržujejo s poseganjem po skupnih materialnih omejitvah, zato so blažilci posledic prevladujočega materializma, kar pomeni, da imajo družbeno konstruktivno vlogo. Poleg tega v primerjavi z aktivnimi abstinenti nosijo nesorazmerno veliko škodljivih učinkov materialnega napredka, ker se pred njimi ne morejo dobro zavarovati. Skupnost je res treba varovati, vendar ne pred brezdelneži ampak pred aktivnimi, lobiji in oligarhijami, ki skušajo skupnosti enostransko napriti svoje kratkoročne dohodkovne interese. Nenazadnje je neizogibna posledica brezdelnosti, da leni ne sodelujejo v delitvi ustvarjenega produkta, pri odločanju o uporabi skupnih resursov in imajo nasploh minimalno vplivnost v družbenih zadevah. Zaradi teh samoumevnih odpovedi je bilanca brezdelnežev do skupnosti poravnana, nič ji ne dolgujejo, zato jim tudi njenega moraliziranja v resnici ne bi bilo treba prenašati.

In tretjič, DD ni mogoče spodbijati z argumentom kršenja načel družbene obveze preprosto zato, ker vanjo sploh ne posega. Vsakdo svojo družbeno obvezo izpolni v trenutku, ko izpolni pogoje za pridobitev stalnega prebivališča. Socialno razmerje, ki ga uvede pridobitev stalnega prebivališča je recipročno in obvezuje tako imetnika kot skupnost, ki ga je podelila. V istem trenutku, ko je dodeljen status nastane tudi obveza skupnosti do vsake svoje stalne članice, da ji ponudi njej sprejemljive možnosti delovanja za uresničitev njenega potenciala. Vsak človek je potencial skupnosti, v kateri se odloči živeti, morda je spoštovan in uveljavljen, morda povsem spregledan in odrinjen. Kakšna je njegova usoda pa pogosto sploh ni odvisno od vsakega posameznika, vsaj ne enako. Med pogoji za pridobitev stalnega prebivališča in možnostmi družbenega prispevanja je namreč prostrano območje družbenih asimetrij, katerih posledic ni mogoče samoumevno naprtiti ravno tistim, ki se v njih znajdejo kot šibkejši členi in žrtve.

SVOBODA IZBIRE

Kaj torej ni narobe z brezplačnim kosilom? Prav gotovo o pravičnosti tega predloga ne morejo soditi tisti, ki ne samo niso uspeli ljudem priskrbeti neponiževalnih služb, ampak ki prav nasprotno za svoje normalno delovanje potrebuje ‘rezervno armado brezposelnih’ ter privilegije do narave in skupnosti.

Prostovoljna brezdelnost je deloma posledica aktivnega odziva nekaterih na vsiljene jim socioekonomske možnosti. Če bi ekonomsko prizadevnost obravnavali brez produktivističnega imperativa bi uvideli, da sta hiperaktvnost enih in lenoba drugih samo dve skrajni obliki ekonomskega udejstvovanja, ki se v določeni meri pogojujeta. Tako nasprotje od prostovoljne brezdelnosti ni formalna zaposlenost ampak hiperaktivnost, zaposlenost je zgolj nasprotje od tega, da ljudje ne morejo dobiti služb.

DD bi vsakemu članu družbe dodelil sredstvo za uveljavljanje njegovih potencialov, kakor jih vidi sam. Manj srečne na rojstni loteriji kompenzira za začetno neenakost, ker vsakomur priznava vsaj skromen delež začetnih priložnosti, ostalim pa omogoči, da se v ekonomsko igro vključujejo svobodni. Z brezplačnimi kosili v obliki DD bi ljudem samo priskrbeli stikalo, ki bi jim brez eksistenčnih tveganj omogočilo vstop in izstop iz formalne ekonomije, ki je do njih pogosto izkoriščevalska ali vsaj nepozorna za njihovo potencialnost. Umik iz sveta plačanega dela, ki ga nadzorujeta trg ali država bi prišla v poštev za lažjo zavrnitev slabih služb, ki ne prispevajo k uresničevanju zmožnosti ljudi. Ljudje bi morali imeti ne samo abstraktno pravico, da izberejo svoj življenjski slog, temveč tudi sredstva, da to pravico uresničijo. Zato bi morali kot eno osnovnih človekovih pravic uveljaviti svobodo vsakogar, da si sam izbere težo bremena družbene obveze, ki ga po svoji avtonomni oceni želi in ga je sposoben nositi. Prostovoljne brezdelnosti torej ni mogoče obsoditi zaradi izogibanja družbeni obvezi, niti ni mogoče ekonomskih aktivnosti samih po sebi obravnavati kot družbeno konstruktivnih. Zato ekonomska prispevnost sploh ne more biti kriterij za presojo utemeljenosti Van Parijsovega predloga s stališča pravičnosti.

Vprašanje ali si DD lahko privoščimo smo namenoma pustili ob strani, ker je to vprašanje ob sedanjih socialnih neenakostih in kopičenju denarnega bogastva pri vse manjšem krogu superbogatih docela neokusno. Že pred 75 leti je Keynes, eden najpomembnejših ekonomistov XX. stoletja napovedal, da bodo do leta 2025 vsi ljudje lahko živeli v tolikšnem obilju, da bodo lahko, če bodo hoteli, pustili službe in si življenje napolnili s hobiji in sploh počeli, kar jih najbolj veseli, ne da bi jih to materialno ogrozilo. Predlog DD sedanji družbeni red izziva z vrednoto ekonomske emancipacije in to podobno, kot ga je pred stoletjem ali še manj izzvala zahteva po uvedbi splošne volilne pravice. Morda se nam bo nekoč celo zdelo manj čudno, ob koncu zagovora svojega predloga ugiba Van Parijs, da so vsi, tudi lenuhi, ki cele dneve presurfajo v Malibuju, se pridejo domov samo skregat s svojimi ženami (ali možmi), potem pa cele noči kadijo travo, bolj upravičeni do DD, kakor da so vsi, tudi politični diletanti, upravičeni do volilnega glasu.

Bojan Radej,

priredila Luna J.Š