1. Uvod v stanje finančne in gospodarske krize
Ustvarjanje dodane vrednosti je še pred enim letom doseglo visok nivo rasti družbenega bruto produkta (DBP). Potrošnja je bila izredno naklonjena nakupom blaga in storitev. Ljudje so stremeli k materialnim dobrinam, k čim večjemu bogastvu. Demokracija in liberalni kapitalizem sta na trgu, polnem konkurence, ustvarjala dobiček. Denar se je prelival iz Saudske Arabije in drugih dežel v ZDA v banke, zavarovalnice, borze. Zanimanje prebivalstva za nakup hiš, avtomobilov, bele tehnike itd. je bilo večje od njihove plačilne sposobnosti. Kupovanje je potekalo na podlagi hipotekarnih kreditov, ki jih pa niso bili sposobni vrniti. Prebivalstvo je povečalo tudi nakup vrednostnih papirjev, vendar je v zadnjem letu vrednost le-teh padla pod normalno višino enotnih indeksov na borzi. Pojav se je širil tudi v realni sektor. Prodaja se je zaustavila. Krivulja potrošnje je prišla do kritične točke.
2. Pregled finančne krize ( prebivalstvo, podjetja, banke)
Nelikvidnost v podjetjih, bankah, zavarovalnicah in borzah se je hitro pojavila tudi v slovenskem poslovanju.
Premikanje denarnih tokov med bankami je povzročilo problem likvidnosti in problem rednega kreditiranja prebivalstva in podjetij.
Prebivalec – občan je preveč tvegal in tako padel v nemilost socialne krize preživetja. Socialni problemi se iz dneva v dan povečujejo in zahtevajo pomoč države in celotne skupnosti. Proračun države in skupnosti je v primežu finančne krize. Zahteva po pomoči pa prihaja tudi od podjetij, bank zavarovalnic, delavcev.
Kriza je prišla že skoraj do vrha. V svetu se mora razviti sistem razvoja skupne družbene odgovornosti. Način spremembe življenja ljudi je izredno zahtevna naloga države in celotne skupnosti.
Trenutno rešuje Slovenijo neoliberalizem. Leta 2007 je bil izvoz slovenskih izdelkov in storitev v višini 70 % BDP. Pravila konvergenčnih pogojev zahtevajo ustrezno višino inflacije, uravnoteženi javni primanjkljaj, javni dolg, manjši od 60% BDP, nizke dolgoročne obrestne mere, stabilni devizni tečaj, neodvisnost nacionalne centralne banke itd.
Odprta vrata kapitalu, trgu blaga in storitev v EU in skupna valuta evro je za državo dober pogoj za reševanje finančne in gospodarske krize. Ugotovimo lahko, da je bil prehod evra v slovenski nacionalni banki dokaj normalno realiziran.
Spremembe v finančnih organizacijah, kot so banke, zavarovalnice, finančni in kapitalski trgi, borze, zahtevajo strokovni nadzor in kontrolo primernih agencij in hitro ukrepanje.
Prehod slovenskih podjetij v tranzicijo, v kapitalizem je določal Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij (Ur. List RS, št. 55/92, 7/93, 31/93), in sicer: 20% za notranji odkup (lahko tudi več), 40% za certifikatno pokrivanje oziroma odkup, 10% za sklad pokojninskega in invalidskega zavarovanja, 10% za odškodninski sklad in 20% za sklad investicijske družbe.
V Bančnem vestniku, Ljubljana, junija 1994, smo v pogledih in mnenjih nakazali model ESOP in USOP in dali pobudo za realizacije teh oblik (Avsec, 1994). Odziva ni bilo.
Zdaj obstaja v državni lasti 10% odškodninski sklad in 20% kapitalski sklad. Lastniki so država, menedžerji, tujci in izredno malo delavci. Po našem prepričanju bi bilo potrebno organizirati takšne sistemske oblike, ki bi omogočale v večji meri prehod tega premoženja v roke delavcev in občanov. To se je v razvitem svetu že dokazalo (pregled v: Avsec, 1987). Zdaj se znova pojavljajo v javnem tisku primerljive pobude, a manj celovito zasnovane.
Strategija vodenja podjetja ni upoštevala družbene odgovornosti. Interes lastnika, upravljanja in vodenja podjetja je bil zgolj dobiček in njegova delitev. Takšne oblike so bile prisotne tudi v bankah, zavarovalnicah, borzah itd.
3. Posledice finančne in gospodarske krize v podjetjih
Svetovna kriza je hitro zajela tudi realno gospodarstvu. Trg glede na velikost proizvodnje ne more prodati več proizvodov in storitev. Gre za normalen pojav krize prenapetosti na trgu. Denarni tok prebivalstva, ki je bil odvisen od kreditov in najema (leasing), ne more poravnati obveznosti. Prevelike želje ljudi, nerealna potrošnja in nepoznavanje osebnih financ so privedli do socialnih problemov.
· Produkcijski razvoj podjetja
Razvoj podjetja v smislu organiziranega sistema strategije lastnikov in vodenja je osnovna skrb za normalno tržno možnost prodaje in storitev.
Razvoj tehnologije in informatike je izredno hiter. Informatika, računalništvo, laserska tehnologija vplivajo na proizvodnjo, zdravstvo, kulturo ljudi in v vseh smereh osvajajo svet. Klasična tehnologija v proizvodnji podjetij ni več ustrezna. V finančni in gospodarski krizi se premika tehnologija na druga področja sveta. Proizvodnja se seli na Bližnji vzhod, na Kitajsko pa tudi na Kosovo, v Črno goro, Makedonijo. Vzroki so ekološke narave in zniževanje stroškov dela. Žal se to dogaja tudi slovenskim podjetjem.
Svet je bogat in na drugi strani izredno reven. Ali se v politiki zavedajo tega razkoraka?
Evropa in EU zahtevata znanje, razvoj podjetij in širšo izobrazbo ljudi za čim boljše življenje.
· Prodaja proizvodov in storitev na trgu
Mislimo, da je napačno, da se preko navidezne konkurence ter previsoke kalkulacije cene želi izsiliti dobiček.
Prodaja proizvodov in storitev na trgu je prišla v začaran krog kupcev, ki za nakup nimajo denarnih sredstev. Prodaja upada. Pomoč pri prodaji proizvodov in storitev poteka z bančnimi krediti in najemom.
Zaradi finančnega položaja so se vrednote ljudi spremenile.
Skrb vzbuja promocija ponudbe, ki je v nekaterih primerih prekoračila normalne meje.
Zaradi nesolventnih kupcev se zapirajo podjetja, povečujejo se odpuščanja delavcev, ki postajajo breme države.
Krčenje trga reducira proizvodnjo in ustvarja še večjo razliko med bogatimi in revnimi kupci.
· Ekološki problemi
Svet je majhen in zahteva zaradi varstva družbeno odgovornost ljudi (od politike, razvoja podjetij, skupne porabe). To je skrb in dolžnost vseh držav. OZN mora imeti nadzor nad sanacijo ekoloških problemov in mora vzpodbuditi tudi velike države, kot so Amerika, Kitajska, Indija, da jo sprejmejo.
Nekatere države, ki ne razmišljajo o ekološkem varstvu, proizvajajo izdelke, ki povzročajo nestabilnost v ekoloških razmerah v svetu nižje razvite tehnologije z edinim ciljem ustvariti večji dobiček. Zanemarijo pa vprašanje, koliko stane zdravje.
Rimski klub je že pred približno triintridesetimi leti v delu ‘Meje rasti’ poudaril, da se človeštvo razvija po eksponenčni funkciji ( npr. čas podvojitve pri lokvanju znaša 1 dan). Dokazali so, da je premalo rudnega bogastva in da bo v bližnji prihodnosti zmanjkalo nafte. Ali smo že na tej poti?
Ekološki stroški so zajeti v projekciji skupne politike EU in zahtevajo zaradi onesnaževanja zapiranje proizvodnje. Potrebno je voditi interdisciplinarno politiko, ekonomsko in ekološko hkrati v smislu družbene odgovornosti.
Ekološki stroški so izredno visoki, zajeti so v kalkulaciji cene proizvodov, kar se kaže tudi v konkurenci na svetovnem trgu. Toda, če ne bomo rešili ekoloških problemov v svetu, bo prišlo do splošne krize življenja. Takrat ne bo več važno, ali si bogat ali reven!
· Rezultati poslovanja podjetja
Posledica tranzicije lastnine in visoke stopnje rasti 7,5% BDP (leta 2007 in 2008) je bil visok dobiček v slovenskih podjetjih. Ciljna funkcija poslovanja je bil zgolj dobiček lastnikov.
V času prehoda – lastninjenja je menedžment izkoristil zakonske možnosti za nakup kapitala. Glavna skrb menedžmenta je bil nakup premoženja – nakup tržne vrednosti kapitala in ne usmeritev v razvoj in napredek podjetja. Finančni viri za nakup delnic so bili bančni krediti, ki so jih lastniki zavarovali s premoženjem v višji vrednosti kot je bila tržna (npr: 1,7 : 1,0).
Pojavi finančne krize v svetu so zelo posegli v višino enotnega tečaja tržne vrednosti delnic. Ta pojav je vplival na zavarovanje delnic lastnikov, ki so bile zastavljene v bankah.
Finančni problemi likvidnosti se selijo iz ZDA, Nemčije itd. vse do naših bank. Prodaja blaga in storitev se krči, trenutno je manjša za 30%.
Finančni vzvod se kaže v slabi likvidnosti, kar je posledica poslovnega vzvoda v podjetjih.
Zaradi zmanjševanja prodaje in posledično zmanjševanja obsega poslovanja je država podjetjem, ki so zmanjšala delovni teden na 36 ur, ne da bi pri tem odpustila viške zaposlenih, namenila subvencije. Sprejela je tudi subvencioniranje delavcev na čakanju. Potreba se kaže tudi v hitrem vračanju presežkov plačanih davčnih akontacij. Takšni posegi so le začetki reševanja težav in blažitve krize. Finančna in gospodarska kriza zahteva pomoč in skrb države, EU in celotnega sveta.
Razvoj podjetja mora biti usmerjen v znanje in hitro reševanje kvalitetne prodaje izdelkov.
Lastnik se mora vključiti v družbeno odgovornost in plačevati zaposlene po produktivnosti in usmeriti del dobička, npr. 10%, med zaposlene. Če so lastniki tudi delavci, lahko na ta način vplivajo tudi na skupno porabo.
Takšna odgovornost mora biti prisotna v podjetjih. Kupna moč se mora ponovno pojaviti na trgu.
4. Skupna poraba v državi in Evropski skupnosti
Bistvo politike vodenja države je, da je država v razvoju, da je socialna in varna. To pravilo velja v EU.
Fiskalna in davčna politika se morata vključiti v vire proračuna države in EU kot viri davkov iz podjetja. Slovenija in ostale male države morajo pri virih davčne politike delati pazljivo.
Pri visokem BDP ima fiskalna politika davčne vire za reševanje skupne porabe.
Skupni finančni viri v EU dajejo dobro osnovo za gradnjo infrastrukture od avtocest, železnic, letališč tako v Evropi kot tudi drugod v svetu. Tržno in finančno organizirana EU usmerja finančne vire v regionalni razvoj s pomočjo strukturnih in kohezijskih skladov za pospeševanje enotnega sistema v EU.
Finančna kriza je načela tudi vire subvencij iz proračuna EU, kar pa bo posledično vplivalo tudi na slovenski proračun. Pomembna naloga in odgovornost denarnega sistema v EU – centralne banke v Frankfurtu je stabilnost evra.
5. Kreditiranje bank in drugih finančnih ustanov (zavarovalnic, borz..)
Banke pridobijo bilančno vsoto z depoziti, a vista vlogami prebivalstva, s sredstvi podjetij, z viri drugih bank, z opravljanjem plačilnega prometa in bančnimi posli, ki so zakonsko vključeni v denarne vire ter kapital in rezervacije, in z aktivno politiko naložb.
Lastniški delež kapitala predstavlja vir podjetij, države, tujih vlaganj, občanov, delavcev.
Vlaganj občanov in zaposlenih je v bankah relativno malo. Interes občanov za vlaganje v lastniški delež kapitala Nove KBM je bil velik. V finančni krizi pa je tržna vrednost nakupljenih in novih delnic izredno padla.
V bankah, zavarovalnicah, na borzi se je nenormalno širil način varčevanja preko vrednostnih papirjev investicijskega bančništva, od vzajemnih in investicijskih skladov, z upravljanjem sredstev. Tveganja prebivalstva in nakup vrednostnih papirjev (delnic, obveznic itd.) zaradi rasti DBP je v finančni krizi spremenil padec enotnega tečaja. Na prvi pojav problema likvidnosti v bankah, zavarovalnicah, je država hitro reagirala in kot lastnica pomagala z dodatnim kapitalom ali z oblikami poroštva, od obveznic do jamstva države za denarna sredstva prebivalstva, podjetij in drugih.
Bonitetna hiša Moody je ugotovila, da so v Vzhodni Evropi podružnice Raiffeisen pocenile vrednosti delnic za 17%, Erste Bank za 17%, v poročilu je nakazana tudi problematika KBC.
S pojavom problema likvidnosti v bankah, zavarovalnicah itd. se kreditni odnosi prenašajo v drugo banko ali zavarovalnico in naprej iz ene v drugo državo. Gre za povezan finančni sistem.
Zaradi krčenja prodaje se kreditiranje realnega sektorja zmanjšuje.
· Kreditiranje prebivalstva (gospodinjstev)
Finančna kriza se je preko bančnega poslovanja iz ZDA, zaradi nenormalne porabe izdelkov in storitev, hitro razširila tudi v Evropi. Pospešena produkcija, rast BDP, nenormalna poraba kvalitetnih in manj kvalitetnih izdelkov so temeljile na kreditnih razmerjih. Prebivalstvo je jemalo stanovanjske, potrošniške in ostale vrste kreditnih oblik za nakup avtomobilov, opreme, stanovanj, hiš. Krediti so bili v precejšnji meri zavarovani s poroštvi in hipotekami. Pridobitev kredita je bila odvisna od kreditne sposobnosti kreditojemalca, od njegove zmožnosti vračanja kredita. Enaka pravila veljajo tudi za imetnike vseh vrst kartic. Kreditojemalca bremeni konkurenčna obrestna mera, glavnica, stroški odobritve posojila in doba vračanja odobrenega kredita. Banke kreditirajo tako prebivalstvo, zaposlene, upokojence, študente in vse druge, ki imajo pokrite vire za odplačevanje kredita.
Podatki kažejo, da imamo v Sloveniji, še pred pojavom krize, izredno veliko problemov potencialnih kreditojemalcev, ki nimajo možnosti prejeti kredit zaradi nizkih neto plač.
· Kreditiranje podjetij
Poslovne banke, investicijske in druge vrste bank v Evropi in svetu (npr. kmetijske, energetske banke) kreditirajo podjetja za tekoče potrebe in za razvojne cilje širitve nove tehnologije. Tekoče spremljanje poslovnih interesov se nanaša na likvidnost podjetij.
Kriza v času tranzicije v Sloveniji ni bila enostavna, odvisna je bila od tržne in finančne moči podjetja ter skupnih ciljev razvoja. V tem času so slovenske banke kreditirale razvoj nove tehnologije v podjetjih in pospeševale izvoz.
Kreditiranje malih, srednjih in velikih podjetij je imelo zakonsko osnovo – spremeniti lastnino. Lastniške spremembe malih in srednjih podjetij so potekale s prodajo delnic kapitala v zaprtem sistemu. Pri velikih podjetjih pa so lastniške spremembe potekale v odprtem sistemu preko borz.
Banke morajo skrbeti za svoja podjetja, za svoje komitente, tako glede kratkoročnega kot tudi dolgoročnega kreditiranja. Previdna politika bank in podjetij kreditira finančno moč podjetja. Pred odobritvijo kredita banka ugotavlja kreditno sposobnost podjetja z analizo kazalnikov poslovanja.
V vlogi za odobritev dolgoročnega – investicijskega kredita mora podjetje s projekcijo strategije razvoja nakazati ciljno funkcijo razvoja podjetja. Podjetje predloži še bilanco stanja, izkaz poslovnega izida in denarnega toka, ki je pogoj za odobritev dolgoročnega kredita.
· Kreditiranje države
Fiskalna politika označuje upravljanje države z davki, javnimi izdatki in javnim dolgom. Viri davkov so pridobljeni z davki podjetij, prebivalstva in s prodajo obveznic. Proračun sprejema državni zbor in je namenjen normalnemu poslovanju države, občin, krajevnih skupnosti ter virov EU in drugih skupnosti. Ti viri so namenjeni pospeševanju razvoja, znanja, infrastrukture cest in železnic v državi in v EU.
Z rastjo BDP so se večali tudi davki.
Javni dolg je manjši od 60% BDP in je trenutno v skladu s pogoji EU.
Kreditiranje države preko BS, poslovnih bank, ECB, Svetovne banke, Evropske banke za razvoj, mednarodne banke in drugih bank po ugodni obrestni meri se je izredno povečalo.
Viri lastniških deležev države, npr: dividende, so prihodki proračuna in prav tako tudi obveznice, ki jih kasneje država pokrije ali pa obnovi. Državne obveznice, katerih lastniki so občani ali podjetja ter banke, se lahko tržijo na borzi
Pri zadolževanju mora biti država previdna do nastalih obveznosti do bank zaradi obrestne mere, tečajnih razlik in dobe vračanja.
6. Tveganja v procesu odločanja v bankah
Izraz tveganje pomeni nezmožnost donosa, ki je v projekciji predviden.
Bančno poslovanje je v procesu odločanja kreditnih razmerij lahko tvegano. Rast BDP in denarnih sredstev je vplivala na pospešeno rast denarja v bankah. Finančna in gospodarska kriza vodi v večje probleme tveganja.
Kreditojemalec v tem času tvega zaradi nihanja prodaje, ki je nižja od BDP, hkrati pa tvega tudi z banko.
Banka se pri odobritvi kredita zaščiti tako, da prejme od kreditojemalca hipoteko, zavarovalno polico, poroštvo, delnice.
Oblike državne pomoči bankam, ki imajo likvidnostne težave, so dokapitalizacija, jamstva države, garancije države za izdajo obveznic.
Dokapitalizacija kapitala v bankah poteka s pomočjo države preko SID (Slovenska izvozna družba), ki se zaveda družbene odgovornosti in socialnih problemov v državi, EU, svetu.
Pretirana potrošnja ljudi in pretirana vloga lastnikov pri dobičku je sprožila eksplozijo vračanja denarja dajalcem kreditov.
Po oceni empiričnih raziskav so podjetja izredno povečala tržno možnost in šla preko možnosti svojega razvoja. Zaradi ne-unovčenih terjatev se v podjetjih pojavi nelikvidnost, kar povzroči potrebo po bančnih sredstvih. Tveganja bank so danes resna stvarnost. Denarna sredstva v bankah so sredstva občanov, solventnih podjetij in drugih. V interesu varčevanja občanov je državni zbor sprejel sklep, da za izplačilo 22.000 € prihrankov v bankah jamči NB, za razliko pa država. To jamstvo velja tudi za depozite malih in srednjih podjetij.
· Tveganja prebivalstva
Pohlep ljudi se kaže v rasti premoženja in uspehu brez naporov.
Če pogledamo v realnost slovenskih podjetij, ugotovimo, da so plače delavcev nizke, s tem pa nastajajo tudi problemi pri najemanju kreditov. Težko je uskladiti razkorak med hotenji in željami prebivalstva s tveganji banke in ciljno funkcijo dobička.
Delavci, ki so socialni problemi, upokojenci, mladi ljudje, odpuščeni delavci v tranziciji in krizi podjetja nimajo možnosti prejeti kreditnih sredstev bank.
Prebivalstvo, ki je bilo usmerjeno v nakup delnic, obveznic, v varčevanje preko investicijskih in vzajemnih skladov, so vrednosti enotnih tečajev na borzi finančno zelo prizadele. Izguba denarnih sredstev zaradi tveganja in finančne krize je povzročila, da je njihov denar prišel v roke drugih lastnikov. Enako velja za premičnine in nepremičnine. Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi nesolventnosti in prisilnem prenehanju za pravne in fizične osebe določa oblike tveganja. Banka se zaščiti za primer nevračanja kreditov tako, da od prebivalstva prejme hipoteke, poroštva in zavarovalne police. Nezavarovani krediti in slabo prodane hipoteke pa lahko načnejo bančno rezervacijo in v končni fazi tudi kapital banke.
V primeru napetega BDP in prekomerne potrošnje se pojavi kriza in še bolj se poglobi razlika med bogatimi in revnimi.
Rešitev je skupna vloga EU, razvitih dežel in celotnega sveta v sistemu družbene odgovornosti človeštva.
· Tveganje podjetij
Podjetja (komitenti) imajo pri odobritvi kredita pet bonitetnih skupin, od A ( najboljši) do E (najslabši). Po sklepu Banke Slovenije, evropske direktive Basel II in ustrezne bonitetne lestvice se vrši kontrola odobritve in črpanja kredita.
V urejenih razmerah je tveganje sestavni del odločitev poslovne in finančne politike podjetja.
Oceniti je potrebno finančni položaj dolžnika, njegove zmožnosti zagotoviti zadostni pritok denarja za redno poslovanje in za poravnavo obveznosti do banke.
Bančne metodologije za določanje bonitete in zgornje meje zadolževanja so natančni matematični izračuni – kazalniki, ki izražajo zgornjo mejo zadolžitve podjetja v banki. Krizna razmerja v finančnem in gospodarskem sektorju zahtevajo izredno previdnost glede tveganja naložb.
Slika 1: Prelomna točka v kriznem stanju podjetja.
Banka in podjetje morata, zato da zmanjšata tveganje na trgu, oblikovati ustrezno kombinacijo celotnega vzvoda (poslovnega in finančnega). Problemi trga, ki nastajajo zaradi zmanjšanja prodaje in posledično zmanjševanja proizvodnje, zahtevajo likvidnost in moratorije za dolgoročne kredite.
Previdnost bančnega poslovanja je nujna, saj ne smejo biti prizadeta denarna sredstva prebivalstva, podjetij, rezervacije in kapital. Te odgovornosti se morajo zavedati nadzorni sveti (upravni odbor), menedžment v podjetjih in bankah.
Ali je glavna krivda na bankah? Ali je to rezultat finančne špekulacije tistih, ki imajo želje, večje od finančne moči podjetja? Banka mora dobro poznati prepletanje lastniških odnosov v podjetjih, saj bo le tako lahko ugotovila, kakšne so možnosti poplačil obveznosti do nje. Banka ne more poslovati tako, da eden izgubi, drugi pa dobi.
Če bodo podjetja zaradi tveganja, slabe prodaje in zmanjšanja proizvodnje poslovala z izgubo, bodo hipoteke, poroštva, garancije, delnice menedžmenta prišle v lastniške odnose z banko.
Dobre banke, ki morajo najprej prebroditi krizo, bi lahko realno tržno vrednost delnic prodajale prebivalstvu in delavcem v bankah ( nastavitev plana, ESOP in USOP metode).
Ker je kontrola Agencije za vrednostne papirje in drugih kontrol premalo učinkovita, se mora okrepiti državni nadzor.
· Tveganje javnega sektorja
Tudi majhne države morajo voditi natančno politiko razvoja in politiko invencije do inovacije v podjetjih ter državi preko fiskalnih instrumentov.
Javni sektor je sestavni del skupne politike razvoja ljudi, ki živijo v državi in drugih skupnostih. Tveganje javnega sektorja zahteva v finančni in gospodarski krizi izredno previdnost v realnem sektorju gospodarstva in poslovno moč podjetij. Vir davkov izhaja iz podjetij, bank, zavarovalnic, borz, obdavčljivega dela denarnih sredstev in nepremičnin delavcev, menedžerjev, prebivalstva.
Finančna kriza in zmanjšanje prodaje izčrpavata finančno moč, ki je potrebna za normalno življenje ljudi.
Javni sektor mora pokrivati normalno delovanje ljudi, ki živijo v državi in skupnosti (od šolstva, zdravstva, kulture, vojske, policije, infrastrukture itd.). Vlada bi morala izkoristiti denarna sredstva EU in drugih virov za razvoj in infrastrukturo.
Finančna pomoč držav, EU in drugih virov zahteva rast BDP. Na žalost se je rast BDP znižala, tako je teh virov malo.
Skupna politika bi morala biti usmerjena v večjo obdavčitev sredstev premožnih ljudi. Socialni problemi prihajajo od delavcev, ki pa so bistven motor delovanja in razvoja podjetij in države.
Družbena odgovornost v povezavi s konkurenčnostjo izdelkov, storitev pri prodaji in primerno davčno politiko omogoča normalno poslovanje države.
Denarni viri države, ki pomagajo bankam in podjetjem v krizi v obliki denarnih sredstev iz proračuna, so lahko poroštva, trošarine, subvencije za delavce.
Finančna pomoč iz EU, ECB in drugih virov bo na razpolago le, če bo rast BDP primerna.
Tveganje v javnem sektorju je skrb države in celotne skupnosti.
7. Sanacija stanja leži v razvoju družbene odgovornosti
Kako se lahko rešimo finančne in gospodarske krize z družbeno odgovornostjo prebivalstva?
Družbena odgovornost je model graditve na osnovi dialektičnega spoznanja, da je znanje osnova razvoja, zlasti ob inovativni uporabi. Pri tem smo morali vgraditi zakon vrednosti kot osnovo ekonomskih ciljev posameznika in družbe kot celote.
Tveganja prebivalstva in njihova možnost kot lastnika podjetja odpira filozofijo delavec (ali v kompromisu menedžment in drugi lastniki) – dobiček – skupna poraba realne tržne vrednosti. Strategijo razvoja, invencije – inovativnosti poslovanja podjetja mora voditi z znanjem strokovni kader (menedžment, strokovni kader za vsako vrsto dejavnosti) in tudi delavci v poziciji MID (množična inventivna dejavnost v podjetjih) s pomočjo več razvojnih metod, v katere se tu ne utegnemo spuščati (EU 2004).
7.1. Model solastništva, temeljnega dohodka in nagrajevanja za delo in inoviranje
V času bližanja tranzicije in lastninjenja smo – na osnovi disertacijske raziskave (Avsec, 1987) – nakazali model, ki je sinergija lastniških modelov ESOP in USOP in Mondragonskega ter inovacijskega modela nagrajevanja in dali pobudo za realizacijo modela v slovenskih podjetjih in bankah (Avsec, Bančni vestnik, Ljubljana, junij 1994, št. 6).
Na žalost ta projekcija ni padla na plodna tla, zato pa je izkoristil možnost nakupa kapitala menedžment. Zapisi v javnem tisku Slovenije kažejo, da je model še vedno ali zopet aktualen. Zdaj bo za mnoge tudi dosti bolj razumljiv, saj je tedaj očitno prehiteval. Njegovo bistvo je na kratko v tem:
ESOP je ameriški model, po katerem so sodelavci tudi lastniki podjetja. Uporablja ga več milijonov ljudi.
USOP je ameriški predlog za model, po katerem bi postali lastniki vsega narodnega bogastva vsi občani in bi iz tega naslova dobivali to, kar se zdaj v slovenskem javnem tisku imenuje temeljni dohodek. Predvidena pot: banke ne kreditirajo investitorjev neposredno, ampak preko bodočih delničarjev, ki kredit odplačujejo iz dela dividend, drugi del pa jim služi kot minimalni temeljni dohodek. Ta še ne zadošča za dobro življenje, temelj pa nudi.
Mondragonski model živi že kakšnih osemdeset let. Vse v gospodarstvu in družbi kraja Mondragon v baskijskem delu Španije je organizirano kot zadruga. Ko se kdo od njenih solastnikov umakne, npr. v pokoj, svoje delnice obvezno proda človeku, ki ga nadomesti. Vsaj en primer takega poslovanja v konkretnem podjetju poznamo tudi v Sloveniji.
Osebni dohodek zaposlenih temelji delno na delovnem razmerju in delno na uspehu v prizadevanju za inoviranje. Nekaj primerov takega poslovanja v konkretnem podjetju poznamo tudi v Sloveniji.
Gre za sinergijsko uporabo vseh omenjenih praks, ne le posamične.
Tak model lastništva in nagrajevanja bi po naši oceni in oceni ter izkušnjah avtorjev in uporabnikov omenjenih posamičnih modelov deloval zelo spodbudno na prehod Slovenije v inovativno družbo na pospešen način, pa tudi na varnost zaposlenih in nezaposlenih občanov.
Dodatno bi ga podprli, če bi uporabili tudi Mulejev model (Mulej, 2007), po katerem naj bi država spodbujala inoviranje tako, da bi vse oskrbovanje celotnega javnega sektorja dajalo v razpisih in praksi najbolj inovativnim potencialnim dobaviteljem česar koli, od toaletnega papirja do vrhunskih raziskovalnih dosežkov, enako zahtevo pa bi morali v odnosu do svojih dobaviteljev uspešno prakticirati tudi vsi potencialni dobavitelji javnega sektorja in njihovi dobavitelji, torej vsi iz celotnih vrednostnih verig.
7.2. Možna pot za uresničitev modela – družbeno odgovorna država in občani
Za pot iz sedanje krize bi se morala dobiček in družbena odgovornost torej povezati v državi in skupnosti. Izpeljati bi morali takšen zakon, ki bi določil razmerja nakupov nominalnih ali tržnih vrednosti delnic za državo, delavce, menedžment in tuja vlaganja.
A doslej je bil edini interes lastnikov, doseči čim večji dobiček. Javna poraba ni bila v interesu družbene odgovornosti potreb prebivalstva. Neuspešno je bilo oblikovanje skupin delavcev za nakup kapitala, saj niso imeli pogojev za nakup delnic in drugih možnosti, ki jih je imel in izkoristil menedžment. Uspešno oblikovanje takih skupin delavcev bi privedlo do realizacije skupnih ciljev v državi. Rešitev bi bila tudi v obliki pokojninskega sklada. Finančna in gospodarska kriza v realnem sektorju lahko vodi v družbeno odgovornost držav in skupnosti v svetu.
V času veljavne teorije se iz naslova dobička iz dividende (menedžerjev) plačuje kreditni odnos za nakup kapitala. Takšna oblika velja pretežno le za menedžerje, izredno malo za delavce.
Menedžerji, nekateri delavci, drugi lastniki in tujci so izkoristili zaprto možnost lastniškega nakupa kapitala v malih in srednjih podjetjih, v velikih podjetjih pa (zaprto) odprto možnost nakupa. Žal, zakon ni določal, kdo lahko kupi deleže. Rast BDP so izkoristili menedžerji, ne pa delavci, ki niso bili organizirani za nakup deležev. Rast lastnikov je proces, ki traja daljši čas (t.x…….n).
V tranziciji so menedžerji odkupili podjetja s prepleteno mrežo slamnatih in finančnih organizacij (holding). Ali je bila bančna odobritev zaradi tveganja primerna? Načelno pravilo v bankah je bilo zastaviti delnice višje od tržne vrednosti delnice na borzi ( do 1,7 > ). Na podlagi sklepa skupščine in nadzornega sveta podjetja naj bi se dolg plačeval iz dividende. V takšnih primerih se v bankah glede tveganja pojavi dvojni problem. Podjetje posluje dobro, če je dobra prodaja in ustrezen dobiček. V primeru krize pa vsa pravila odpadejo, ni možnosti za prejem likvidnostnih kreditov in moratorija za dolgoročne naložbe v bankah. Odgovor na nastale probleme je tranzicija in napačno usmerjanje nakupa menedžerjev, ki so zastavili (bodoče!) delnice namesto lastnih plač, nagrad in nepremičnin. V smislu bančnega tveganja je bila razvojna politika podjetja v celoti porušena.
Ali je etika sestavni del tveganja? Mislimo, da je etika za vodenje podjetja glavna družbena odgovornost menedžmenta in se mora vključiti v posledice tveganja v bankah. Banka se mora odločiti in postati lastnica v tistih podjetjih, v katerih je zaradi tveganja prejela zastavljene delnice za primer slabega poslovanja in krize. V končni fazi mora banka kontrolirati lastniška razmerja in v podjetjih nastaviti prokurista, po potrebi novega menedžerja ali druge ustrezne strokovnjake. Tako pridobljene deleže pa naj ponudi, usmeri v nakup delnic delavcev in občanov (IDKR) po realni tržni ceni.
V krizi bo na čakanju veliko delavcev, tudi strokovnih. Znanje, politika, invencije in inovativnost odpirajo pot novi tehnologiji, organizaciji in vrednotam. V organizacijo tehnoloških centrov, inkubatorjev in drugih znanstvenih enot se lahko vključijo tudi delavci, ki so na čakanju.
Metode in praksa inovacijskega poslovanja podpirajo ciljno funkcijo dobička iz rednega poslovanja in inovacijskega dobička v smislu družbene odgovornosti. V gospodarski krizi je invencijsko – inovacijska politika družbena odgovornost države in skupnosti.
7.3 Struktura prejemkov in izvedba modela v organizacijah in bankah
Iz grobega pregleda modela (važno je razmerje) je razvidno, da znaša redno plačevanje delavca za učinkovitost in uspešno delo v praksi 50 – 60 % plače + variabilni del prejemkov. Preostali del bi se napajal iz dividend, ki jih prinaša kapitalski (USOP) in interni družbeni kapitalski račun (ESOP, Mondragon) iz inovacijskega dohodka podjetja.
Delitev poslovnega rezultata za delavca:
· plača delavca + variabilni del 50 – 60 % prejemkov
· dividenda iz IKR (in IDKR)
· prejemek iz inovacijskega dobička ( neavtorski).
Delitev inovacijskega dobička:
· 30 % avtorjem in soavtorjem
· 10% delovni skupini avtorjev
· 10 % celotnemu kolektivu za plače ( ne le avtorjem)
· 50 % za poslovni sklad
Nadzor in kontrola morata v podjetjih potekati v nadzornih svetih.
Davčna politika se mora vgraditi v smislu pospeševanja invencijsko – inovativne politike v podjetju brez davčnih pogojev za obračun za inovativni del celotnega poslovanja podjetja. To velja tudi za avtorje in soavtorje ter za delovne skupine v poslovanju, prav tako za sklade v podjetjih in sklade v EU ter druge vire iz naslova inovativnega poslovanja.
Krediti, ki jih dobijo delavci in občani za ta namen, morajo imeti ustrezno obrestno mero in daljši čas odplačevanja. Kreditiranje invencijsko-inovacijskega delovanja in inovativnega poslovanja se mora črpati iz skladov za ta namen, lahko pa tudi iz rizičnih skladov ( ustrezna obrestna mera in daljši čas odplačevanja).
Deponirana sredstva iz inovacijskih virov ne morejo biti obdavčena.
Kapital podjetja iz naslova invencijskih skladov mora biti v ustreznem razmerju in se mora negovati preko prodaje nominalne ali tržne vrednosti delnice. To velja za organiziranje MID in metode ESOP in USOP ter drugih lastnikov ( kombinacija zakonskih razmerij).
Pokojninski sklad je za delavce v podjetju vsota denarnih sredstev po načinu delitve poslovnih rezultatov iz plače in variabilnega dela. Denarna sredstva so lahko vključena v podjetje.
Prenos denarnih sredstev dobrih podjetij v razvoju invencijsko-inovacijske politike in inovativnega poslovanja je interes družbene odgovornosti, skupnih ciljev stabilne države in skupnosti (Avsec, 1988; Naše gospodarstvo 34(1988) 2–3 z naslovom »IKR in IDKR kot finančni motivacijski vir planiranega inovativnega poslovanja«).
Podjetja v krizi, v stečaju (s primerno tehnologijo) mora odkupiti državni sklad in končno tudi sklad za inovacije EU po metodi ESOP ali USOP po določenih zakonskih kompromisnih razmerjih. Ugotovili smo, da je množično ustvarjanje učinkovito samo preko motivacije posameznika. Invencijsko-inovacijska dejavnost je pomembna družbena odgovornost države, EU in sveta in vključuje denarna sredstva delavcev in občanov v procesu ustvarjanja v podjetjih.
Razmerja delavec – občan se lahko uskladijo s skupnimi potrebami razvoja in življenja ljudi. Demokracija ljudi je v odločanju in potrebi po finančni in drugi pomoči.
Prav tako velja, da se mora tudi v dobrih podjetjih vzpostaviti družbena odgovornost glede deleža delavcev, menedžmenta, tujcev itd. po razmerju kompromisa in skupne politike javne porabe in kontrole nadzornih svetov, upravnih odborov in revizij v podjetjih.
Interes sodobnega sveta mora biti v razvojni, invencijski, inovativni politiki podjetij.
8. Zaključek
Premagovanje finančnega tveganja prebivalstva, podjetij, države – skupnosti vodi v gospodarsko krizo, ki diktira spremembe v sistemu razvoja družbene odgovornosti od lastnika do skupne porabe v državi in skupnosti.
Preprosta trditev je, da se mora človek boriti za realno filozofijo obstoja in boljšega življenja. Splošno pravilo tveganja prebivalstva je vsakodnevni problem.
Skupna poraba v državi mora biti takšna, da so ustvarjeni pogoji tudi za tiste, ki ne morejo ustvarjati in normalno delati. Razvoj in strokovnost zmanjšujeta potrebo po delovno sposobnih in širi krog tistih, ki niso ustvarjalni.
Države in celotni svet morajo zastaviti drugačna sistemska pravila razvoja ter ekologije za normalno življenje ljudi na tem planetu.
Dr. Dejan Avsec