Ob vstopu v novo tisočletje dajem v razpravo predlog za izboljšanje človeškega položaja: namreč, da bi morali vsi prejemati univerzalni temeljni dohodek (UTD), v višini, ki bi zadoščala za preživetje.
V svetu, v katerem zaradi podhranjenosti vsaki dve sekundi umre otrok, mlajši od pet let, in kjer skoraj tretjina celotnega prebivalstva živi v razmerah »skrajne revščine«, ki pogosto vodi v prezgodnjo smrt, se planetarna uveljavitev takšnega predloga o temeljnem dohodku morda zdi brezumno utopična. Bralci bržkone dvomijo v možnost njene uresničitve tudi v najbogatejših državah Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj.
Vendar so produktivnost, bogastvo in nacionalni prihodki v teh državah že dovolj narasli, da bi lahko vzdrževali ustrezen UTD. In če bi ga uvedli, bi temeljni dohodek deloval kot močno orodje družbene pravičnosti: priskrbel bi materialna sredstva, ki jih ljudje potrebujejo za doseganje svojih ciljev, in tako širil dejansko svobodo za vse. Hkrati bi pomagal pri reševanju političnih dilem glede revščine in brezposelnosti ter služil idealom, ki so povezani s feminističnimi in zelenimi gibanji. Tako bom vsaj dokazoval.
Kakor mnogi v Evropi sem tudi sam prepričan, da UTD še zdaleč ni le utopija, temveč je v sedanjem kontekstu Evropske unije povsem smiseln.1 Kot je dokazoval brazilski senator Eduardo Suplicy, je UTD možnost, o kateri bi morale razmišljati tudi manj razvite dežele — ne le zato, ker ohranja pri življenju davno obljubo o visoki stopnji družbene solidarnosti, ki je ne spremlja sprevrženost visoke brezposelnosti, temveč tudi zato, ker lahko navdihne in usmerja takojšnje reforme skromnejšega obsega.2 In če je UTD smiseln v Evropi in v manj razvitih deželah, zakaj ne bi bil enako (ali celo bolj) smiseln tudi v Severni Ameriki?3 Nenazadnje so Združene države edina dežela na svetu, kjer UTD že obstaja: leta 1999 je Aljaški stalni sklad vsaki osebi, ki je vsaj eno leto preživela na Aljaski, ne glede na njeno starost izplačal letni UTD v višini 1680 dolarjev. To izplačilo sicer še zdaleč ne zagotavlja preživetja, kljub temu pa je dve desetletji po uvedbi postalo vse prej kot zanemarljivo. Poleg tega je javna razprava o UTD v Združenih državah potekala že veliko prej, kot se je začela v Evropi. Leta 1967 je ekonomist in Nobelov nagrajenec James Tobin objavil prvi strokovni članek na to temo in nekaj let zatem prepričal Georga McGoverna, da je v svoji predsedniški kampanji leta 1972 zagovarjal neke vrste UTD, ki so mu takrat rekli »ljudska dotacija [demogrant]«.4, dostopen na spletni strani BIEN).]
Po tem kratkem javnem življenju je UTD v Severni Ameriki sicer res skorajda potonil v pozabo. Upravičeno? Mislim, da ne. Med Združenimi državami in Evropsko unijo je veliko pomembnih razlik, kar se tiče trga delovne sile, izobraževalnih sistemov in narodnostne sestave. A nič od tega ni razlog, da bi bil UTD sam po sebi manj primeren za Združene države kot za Evropsko unijo. Pomembnejše so velike razlike v razmerjih političnih sil. V Združenih državah je, precej bolj kot v Evropi, politična uresničljivost predloga v veliki meri odvisna od tega, koliko ustreza okusu bogatih donatorjev predsedniških kampanj. To je in bo tudi v prihodnje še ena resna ovira za vsak predlog, ki razširja polje možnosti najmanj premožnih in jim podeljuje več moči. A ne spreminjajmo nuje v krepost in ne žrtvujmo pravičnosti v imenu politične izvedljivosti. Tako v Združenih državah kot drugod je v boju za zmanjšanje vpliva ekonomskih neenakosti na politične prioritete bistveno predlagati, razvijati in zagovarjati etično prepričljive in ekonomsko smiselne zamisli, tudi če ostaja njihova politična izvedljivost negotova. Tu je moj skromni prispevek k tej nalogi, ki ga je razprava v Evropi v zadnjih dveh desetletij streznila, zresnila in okrepila.
DEFINICIJA UTD
Pod univerzalnim temeljnim dohodkom razumem dohodek, ki ga država v enotni višini in v rednih presledkih izplačuje vsakemu odraslemu članu družbe. Ta dotacija se izplačuje in njena višina je določena ne glede na to, ali je oseba bogata ali revna, ali živi sama ali z drugimi, je pripravljena delati ali ne. V večini različic — v moji prav gotovo — ne bi bila namenjena le državljanom, temveč vsem osebam s stalnim prebivališčem.
UTD se imenuje »temeljni«, zato ker lahko človek vedno računa nanj, je materialni temelj, na katerem je mogoče graditi življenje. Z njim se lahko zakonito sešteva vsak drug dohodek — v denarju ali v naravi, od dela ali od varčevanja, od trga ali od države. Po drugi strani ni v definiciji UTD, kakor ga razumem tu, ničesar, kar bi ga povezovalo s pojmom »osnovne potrebe«. UTD je po tej definiciji lahko manjši ali večji od tistega, kar naj bi bilo potrebno za spodobno življenje.
Sam podpiram najvišji možni dohodek te vrste in sem prepričan, da si lahko danes vse bogatejše države privoščijo izplačevanje temeljnega dohodka, ki presega eksistenčni minimum. A zagovornikom UTD ni treba takoj zahtevati tako visokega temeljnega dohodka. Čeprav se lahko podrobnosti od države do države precej razlikujejo, je verjetno najlaže in najvarneje uvajati UTD najprej na ravni pod eksistenčnim minimumom, nato pa njegov znesek postopno zviševati.
Zamisel o UTD je stara vsaj sto petdeset let. Prvi dve znani formulaciji te ideje je navdihnil Charles Fourier, plodovit francoski utopični socialist. Leta 1848, ko je Karl Marx tako rekoč za vogalom končeval svoj Komunistični manifest, je bruseljski fourierist Joseph Charlier objavil Rešitev socialnega problema, v katerem je zagovarjal t. i. »ozemeljsko dividendo«, ki naj bi pripadala vsem državljanom, kolikor smo vsi enako lastniki nacionalnega ozemlja. Leto zatem je John Stuart Mill objavil novo izdajo svojih Načel politične ekonomije, kjer je s precejšnjo naklonjenostjo predstavil fourierizem (kot »med vsemi najbolj vešče sestavljeno obliko socializma, z največjim uvidom v možne ugovore«) in ga povzel kot nedvoumen predlog za UTD: »Pri razdelitvi se vsakemu članu skupnosti, naj bo delazmožen ali ne, najprej dodeli neki minimum za preživetje. Ostanek proizvoda pa se po vnaprej določenih razmerjih razdeli med tri sestavine: Delo, Kapital in Talent.«5, Augustus Kelley, New York 1987.]
Potem so v intelektualnih krogih skozi celotno dvajseto stoletje zamisel o UTD ponavljali pod različnimi oznakami — »državni bon«, »nacionalna dividenda,« »družbena dividenda,« »državljanska plača«, »državljanski dohodek«, »univerzalni dodatek«, »temeljni dohodek« itd. V času med obema vojnama so ga v Angliji resno obravnavali levičarski akademiki, kot sta bila G. D. H. Cole in James Meade, in zdi se, da je prek Abbaja Lernerja navdihnila tudi predlog »negativne dohodnine« Miltona Friedmana.6 A zares politično aktualna je zamisel postala šele od poznih sedemdesetih let naprej, in to v številnih evropskih deželah, začenši z Nizozemsko in Dansko. Danes jo je v svoje uradne strankarske programe vključilo kar nekaj političnih strank, ponavadi gre za zelene ali »levo-liberalne« (v evropskem pomenu).
UTD IN OBSTOJEČI PROGRAMI
Da bi lahko pravilno ocenili pomen tega zanimanja in podpore, moramo razumeti, v čem se UTD razlikuje od obstoječih programov pomoči. Že na prvi pogled se razlikuje od tradicionalnih institucij za zagotavljanje dohodka, ki temeljijo na socialnem zavarovanju (kot je na primer Social Security v ZDA), saj so njihove ugodnosti dostopne samo zaposlenim, ki so iz svojih preteklih zaslužkov prispevali dovolj, da so zdaj upravičeni do pomoči. Razlikuje pa se tudi od zahodnoevropskih in severnoameriških shem pogojenega minimalnega dohodka (kot je na primer socialna podpora).
Po drugi svetovni vojni je veliko, pravzaprav kar večina zahodnoevropskih držav postopoma uvedla eno od oblik zajamčenega minimalnega dohodka.7 A te sheme so še vedno pogojene. Da bi dobil dohodkovno podporo, mora prejemnik izpolnjevati bolj ali manj stroge različice naslednjih treh zahtev: če je delazmožen, mora biti pripravljen sprejeti primerno službo ali se udeležiti ustreznega usposabljanja, če mu je ponujeno; svoja sredstva mora podvreči preverjanju, kar pomeni, da je upravičen do pomoči samo, če lahko domnevamo, da ne more dobiti zadostnega dohodka iz drugih virov; tudi razmere v gospodinjstvu morajo ustrezati določenim kriterijem — tako ni vseeno, ali živi sam ali s partnerjem, ali je ta zaposlen ali nezaposlen itd. Nasprotno za UTD ni treba izpolnjevati nobenega od teh pogojev.
Zagovorniki UTD bi njegovo uvedbo lahko predlagali tudi kot popolno nadomestilo za vse obstoječe pogojene transferje, ki vključujejo preverjanje sredstev, čeprav največkrat ni tako. Večina njegovih pristašev želi ohraniti — po možnosti v preprostejši obliki in vsekakor na nižji ravni — javno organizirane programe socialnega zavarovanja in nadomestil za delovno nezmožnost, ki bi dopolnjevali nepogojeni dohodek in bili še naprej podvrženi običajnim pogojem. Če bi namreč država uvedla nepogojen dohodek, ki ne bi zadoščal za pokritje osnovnih potreb — in kot sem omenil, bi na začetku skoraj zanesljivo bilo tako — zagovorniki UTD ne bi bili pripravljeni odpraviti obstoječih pogojenih programov minimalnega dohodka, ampak bi samo prilagodili njihovo višino.
V okolju najrazvitejših evropskih socialnih držav bi si na primer lahko omislili takojšnjo uvedbo univerzalnega otroškega dodatka in strogo individualne brezprispevne temeljne pokojnine kot popopolno nadomestilo za obstoječe programe socialnih prejemkov, ki vključujejo preverjanje sredstev. V nekaterih od teh držav podobne starostno omejene UTD za mlade in starejše pravzaprav že poznajo. Temeljno pokojnino bi dopolnjevali obvezni ali prostovoljni načrti prispevnega pokojninskega zavarovanja.
Kar se tiče prebivalstva v delovni starosti, bi se zagovorniki univerzalnega minimalnega dohodka v prvem koraku lahko zadovoljili z »delnim« (pod eksistenčnim minimumom), a strogo individualnim UTD, ki bi ga na začetku določili v višini, denimo, polovice sedanjega zajamčenega minimalnega dohodka na osebo. V ZDA bi to pomenilo okrog 250 dolarjev na mesec ali 3000 dolarjev na leto. Pri gospodinjstvih, ki s svojimi neto zaslužki ne dosegajo družbeno določenega eksistenčnega minimuma, bi to nepogojeno in individualno podlago dopolnjevali s socialnimi, s preverjanjem sredstev pogojenimi prejemki, ki bi bili določeni glede na velikost gospodinjstva in bi bili, kot do zdaj, podvrženi nekaterim delovnim zahtevam.
UTD IN NEKATERE ALTERNATIVE
Kakor se razlikuje od tradicionalnih programov za vzdrževanje dohodka, tako se UTD razlikuje tudi od vrste drugih izvirnih predlogov, ki so vzbudili pozornost v zadnjem času. Morda so UTD še najbliže različni predlogi negativne dohodnine (ND).8
ND
Čeprav so v podrobnostih razlike, je osnovni namen negativne dohodnine zagotoviti vsakemu državljanu temeljni dohodek, vendar v obliki vračljivega davčnega odbitka. Od osebne davčne obveznosti članov vsakega gospodinjstva odštejemo vsoto njihovih temeljnih dohodkov. Če je razlika pozitivna, je treba plačati davek. Če je negativna, pa gospodinjstvu država izplača določeni znesek (ali negativni davek). Načeloma je mogoče z UTD in ND doseči povsem enako razdelitev dohodka med gospodinjstvi po odvedenih davkih in transferjih. Izvedba ND bi bila morda celo cenejša, saj bi se tako izognili nepotrebnemu kupčkanju, ko osebam z zajetnimi dohodki najprej izplačamo temeljni dohodek, potem pa jim ga z davki spet vzamemo.
Kljub temu ima UTD tri velike prednosti pred ND. Prvič, načrt ND bi imel želene učinke na revščino samo, če bi ga dopolnjeval sistem vnaprejšnjih izplačil, ki bi preprečil, da ljudje ne bi stradali med čakanjem na konec fiskalnega leta, ko bi pregledali njihove davčne obrazce. Toda glede na vse, kar vemo o programih socialne pomoči, bodo neobveščenost in nejasnosti določenemu številu ljudi zagotovo preprečile, da bi se dokopali do takih vnaprejšnjih izplačil. Pogostejša izplačila, ki jo ponuja shema UTD, bi morala biti zelo pomembna za vsakogar, ki se hoče boriti proti revščini.
Drugič, čeprav bi bilo ND načeloma mogoče individualizirati, najbolj naravno deluje na ravni gospodinjstva in je ponavadi tudi predlagana v tej obliki. Tudi če bi z ND in ustreznim UTD dosegli povsem isto razdelitev dohodka med različna gospodinjstva, bi bila znotraj gospodinjstva razdelitev po shemi UTD veliko manj neenaka. Glede na sedanje razmere bi bil še zlasti dohodek, ki bi neposredno pripadal ženskam, precej višji z UTD kot z ND, saj se po načrtu ND tistemu članu gospodinjstva, ki zasluži največ, ponavadi dodeli vsaj del davčnih olajšav partnerja, ki zasluži manj ali nič.
Tretjič, pričakujemo lahko, da se bo UTD obnesel precej bolje od ND glede pomembnega vidika »pasti brezposelnosti«, na katerega opozarjajo socialni delavci, ekonomisti pa ga praviloma prezrejo. Ali se zdi brezposelnemu smiselno iskati oziroma sprejeti zaposlitev, ni odvisno samo od razlike med trenutnim dohodkom, ko je brez dela, in dohodkom, ki si ga lahko obeta, ko dela. Kar ljudi odvrača od iskanja dela, je pogosto utemeljen strah pred negotovostjo. V času, ko preizkušajo novo zaposlitev ali takoj po tistem, ko jo izgubijo, se redni priliv prejemkov pogosto prekine. Zaradi tveganja administrativnih zakasnitev je lahko vztrajanje pri socialnih prejemkih dostikrat videti še najboljša izbira — še posebej pri ljudeh, ki slabo poznajo svoje pravice in se bojijo zadolževanja, ali za tiste, ki se pogosto ne morejo zanašati na prihranke. Za razliko od ND ponuja UTD trdno podlago, dohodek, ki priteka ne glede na to, ali oseba dela ali ne. In zato je veliko primernejši za obvladovanje tega vidika pasti revščine.
Delniška družba
UTD se razlikuje tudi od enotnega prejemka ali »delnice«, ki naj bi jo po predlogu Thomasa Paina in Orestesa Brownsona — pred kratkim pa tudi Brucea Ackermana in Anne Alstott — ob polnoletnosti nakazali vsem državljanom v preoblikovani »delničarski družbi«.9, v The Life and Major Writings of Thomas Paine, (ur. P. F. Foner), Citadel Press, Secaucus, N. J.,1974, str. 605–623. Neodvisno je podoben program predlagal tudi angleški liberalec, kasneje ortodoksen konservativec, Orestes Brownson v oktobrski številki Boston Quarterly Review leta 1840. Trdil je, da bi morali Američani, če so zavezani načelu »enakih možnosti«, poskrbeti, da bi ob polnoletnosti vsakdo prejel enak delež »splošne dediščine«.] Ackerman in Alstottova predlagata, da bi vsak državljan, naj bo bogat ali reven, ob dopolnjenem enaindvajsetemu letu starosti v enkratnem izplačilu prejel delež v višini 80.000 dolarjev. Prejemnik bi ta denar lahko porabil, kakor bi hotel — od vlaganja na borzi ali plačila šolnine na univerzi do tega, da bi vse pognal na ruleti v eni sami noči divje zabave. Delnica ne bi bila pogojena z nikakršno »zaslužnostjo« prejemnikov ali njihovo pripravljenostjo, da kakorkoli prispevajo družbi. Financirali bi jo z dvoodstotnim davkom na premoženje, ki bi ga sčasoma lahko nadomestili (ob predpostavki, da bi ustrezen del prejemnikov ob koncu svojega življenja imel dovolj imetja) s pavšalnim davkom na posest v višini 80.000 dolarjev (kar pravzaprav pomeni, da bi moral prejemnik poplačati svojo delnico).
Nisem nasprotnik davka na premoženje ali posest in zamisel, da bi vsakomur dali majhen delež kot popotnico v odraslo življenje, se mi ne zdi slaba. Poleg tega bi izplačilo velike vsote ob vstopu v odraslo dobo lahko imeli za formalni ekvivalent — z nekaj več svobode — izplačilu enake vsote v obliki doživljenjskega nepogojnega dohodka. Če bi bilo treba ob smrti osebe delnico vrniti, kot predvidevata Ackerman in Alstottova, bi ustrezna letna premija nenazadnje znašala samo realne obresti na delnico, kar bi pomenilo znesek v (zelo skromnem) velikostnem razredu kakih 2000 dolarjev na leto, kar je komaj kaj več, kot znaša aljaška dividenda. Če pa bi smeli ljudje v svojem življenju to delnico potrošiti — in kdo bi jim to lahko preprečil? — bi bil letni dohodek temu ustrezno precej višji.
Toda če imamo na izbiro začetno nakazilo ali temu ustrezen doživljenjski UTD, se moramo ne glede na njuno višino odločiti za drugo možnost. Takšno začetno imetje se naravnost ponuja, da ga zapravimo, kar še posebej velja za tiste, ki so že po rojstvu in izobrazbi slabše usposobljeni za izkoriščanje priložnosti, ki jih prinaša delnica. Da bi naše prizadevanje zagotoviti stalen izhodiščni vir dohodkov žel dolgoročne uspehe, bi bilo potemtakem treba obdržati sistem socialnega varstva, ki vključuje preverjanje sredstev, in tako bi se v bistvu spet znašli na začetku — pri zaželenosti in potrebi po UTD kot alternativi sedanji shemi socialnih prejemkov.
ZAKAJ UTD?
Toliko glede definicij in razlik. Vrnimo se zdaj k osrednjemu argumentu za UTD.
Pravičnost
Glavni argument za UTD temelji na nekem videnju pravičnosti. Menim, da družbena pravičnost zahteva vzpostavitev takšnih institucij, ki bi kar najbolje zagotavljale dejansko svobodo za vse.10 Takšno dejansko libertarno pojmovanje pravičnosti združuje dve ideji. Prvič, člani družbe morajo biti formalno svobodni, imeti morajo dobro zavarovano strukturo lastninskih pravic in osebnih svoboščin. Za dejanskega libertarca pa ni pomembna le zaščita pravic posameznika, temveč tudi zagotovitev dejanske veljave teh pravic: ne smemo se ukvarjati samo s svobodo, temveč, kot pravi John Rawls, tudi z »vrednostjo svobode«. V prvem približku je vrednost ali dejanska veljava svobode neke osebe odvisna od sredstev, ki jih ima ta oseba na voljo, da lahko svojo svobodo uporabi. Zato mora biti tudi razdelitev možnosti — razumljena kot dostop do sredstev, ki jih ljudje potrebujejo, da lahko počnejo, kar pač hočejo — nujno zastavljena tako, da ponuja kar največ dejanskih možnosti tistim, ki jih imajo najmanj, pod pogojem, da se pri tem spoštuje formalna svoboda vsakogar.
Takšno razumevanje pravične, svobodne družbe bi bilo potrebno v številnih pogledih natančneje določiti in pojasniti.11 A tudi brez tega bo moral vsakdo, ki se mu zdi to pojmovanje privlačno, čutiti nagnjenje do UTD. Denarna dotacija na najvišji možni ravni, ki brez vsakršnih dodatnih vprašanj in pogojev pripade vsakomur, je le težko v nasprotju s tem idealom. In če je, je breme dokazovanja brez dvoma na strani tistih, ki ji oporekajo.
Delovna mesta in rast
UTD lahko zagovarjamo še drugače, na način, ki se bolj ukvarja z državno socialno politiko. UTD lahko obravnavamo tudi kot način, kako razrešiti navidezno dilemo med evropskim pristopom, ki omejeno revščino združuje z visoko stopnjo brezposelnosti, in ameriškim pristopom, ki nizko stopnjo brezposelnosti združuje z zelo razširjeno revščino. Ta argument lahko shematično podamo takole.
Večina dežel Zahodne Evrope se že več kot dve desetletji sooča z množično brezposelnostjo. Celo na vrhuncu zaposlitvenega ciklusa milijoni Evropejcev zaman iščejo zaposlitev. Kako naj se spoprimemo s to težavo? Nekaj časa je bila splošno sprejeta modrost, da se je proti množični brezposelnosti treba boriti s pospeševanjem stopnje gospodarske rasti. A ob hitrosti, s katero je tehnološki napredek odpravljal delovna mesta, je postalo jasno, da bi bila potrebna fantastična stopnja rasti že samo za to, da bi obdržali stabilno raven zaposlenosti, kaj šele, da bi število brezposelnih zmanjšali. Tolikšna stopnja rasti pa bi bila nezaželena iz okoljskih in še nekaterih drugih razlogov. Alternativna strategija bi bila znatno znižanje delavskih zaslužkov. Če bi zmanjšali relativne stroške dela, bi tehnologijo lahko preusmerili tako, da ne bi bilo treba žrtvovati toliko delovnih mest. Tedaj bi lahko tudi skromnejša in potemtakem sprejemljivejša stopnja rasti stabilizirala in postopoma zmanjšala sedanjo stopnjo brezposelnosti. A to bi lahko dosegli samo na račun vsiljevanja nesprejemljivo nizkega življenjskega standarda velikemu delu prebivalstva, kar bi bilo toliko bolj nesprejemljivo, ker bi znižanje plač zahtevalo tudi temu ustrezno znižanje prejemkov za brezposelne in drugih nadomestil, da bi še ohranili motivacijo za delo.
Ali to potemtakem pomeni, da se moramo, če zavrnemo tako pospešeno rast kot znižanje plač, odpovedati tudi polni zaposlenosti? Da, če pod polno zaposlenostjo razumemo položaj, ko lahko praktično kdorkoli, ki si želi zaposlitve s polnim delovnim časom, dobi službo, ki si jo bosta lahko privoščila tako delodajalec brez vsake subvencije kakor tudi delavec brez vsakega dodatnega prejemka. Morda pa se nam polni zaposlenosti ni treba odpovedati, če smo jo pripravljeni opredeliti drugače, bodisi s skrajševanjem delovnega tedna bodisi z izplačevanjem subvencij delodajalcem ali zaposlenim.
Prva opcija, ki je trenutno še posebej priljubljena v Franciji, je vezana na družbeno redefinicijo »polnega delovnega časa« — se pravi, na skrajšanje maksimalnega delovnega časa, običajno v obliki skrajševanja standardne dolžine delovnega tedna. Zamisel temelji na delitvi delovnih mest: ker ni dovolj delovnih mest za vse, ki si jih želijo, ne dovolimo, da bi si jih vsa prilastila neka podskupina.
A po natančnejšem premisleku se pokaže, da ta strategija ni tako uspešna, kot se morda zdi na prvi pogled. Če je naš namen zmanjšati stopnjo brezposelnosti, bi moralo biti skrajšanje delovnega tedna tako radikalno, da bi več kot pokrilo stopnjo rasti produktivnosti. Če bi to dramatično skrajšanje spremljal tudi temu ustrezen padec zaslužkov, bi najnižje plače padle toliko pod socialni minimum, da bi bilo to nesprejemljivo. Če pa bi, nasprotno, končne zaslužke obdržali na isti ravni, pa čeprav samo pri slabše plačanih, bi stroški dela narasli. S tem pa bi bil vpliv na stopnjo brezposelnosti manjši, če ne celo obraten, saj bi tedaj narasel pritisk po nadomeščanju nizkokvalificiranih delovnih mest z mehanizacijo. Z drugimi besedami, zdi se, da dramatično skrajšanje delovnega časa nujno vodi v zmanjševanje števila delovnih mest za nizkokvalificirane delavce — bodisi ker bi zadušilo ponudbo delovne sile (saj bi bila plača manjša od nadomestil) bodisi ker bi zadušilo povpraševanje po njej (saj bi delovna ura podjetje stala precej več kot prej).
Iz tega še ne sledi, da skrajšanje standardnega delovnega tedna ne more imeti nobene vloge v strategiji za takšno zmanjšanje stopnje brezposelnosti, ki ne bi širila revščine. A da bi se izognili tako začrtani dilemi, je treba skrajševanje delovnega tedna povezati z neposrednimi ali posrednimi subvencijami za slabo plačana delovna mesta. Skrajšanje delovnega tedna je, na primer, odigralo pomembno vlogo pri t.i. »nizozemskem čudežu« — dejstvo je, da je nekako v zadnjem desetletju na Nizozemskem število delovnih mest naraščalo precej hitreje kot kjerkoli drugje v Evropi. V največji meri je bilo to naraščanje posledica padca dolžine standardnega delovnega tedna pod običajni obratovalni čas podjetij, kar je sprožilo prestrukturiranje organizacije dela in odpiranja večjega števila delovnih mest s skrajšanim delovnim časom. A tovrstne zaposlitve se ne bi mogle razviti brez precejšnjih posrednih subvencij, ki jih na Nizozemskem uživajo v obliki univerzalne temeljne pokojnine, univerzalnega otroškega dodatka in sistema univerzalnega zdravstvenega varstva.
Vsaka strategija zmanjševanja brezposelnosti, ki ne širi revščine, torej temelji na eni od različic dejavne socialne države — se pravi, socialne države, ki ne subvencionira pasivnosti (brezposelnih, upokojencev, invalidov itd.), ampak sistematično in trajno (čeprav v skromnem obsegu) subvencionira proizvodne dejavnosti. Takšne subvencije so lahko zelo različne. Ena skrajnost so splošne subvencije delodajalcem, katerih višina postopoma pada v sorazmerju z naraščanjem urne postavke. V Združenih državah je uvedbo tovrstne sheme, ki bi veljala le za redno zaposlene delavce, zagovarjal Edmund Phelps.12 V Evropi ima ta pristop običajno obliko predloga, da bi delodajalce oprostili plačevanja socialnovarstvenih prispevkov za zaposlene z nižjimi zaslužki, ne da bi tem delavcem kakorkoli znižali raven njihovih socialnih pravic.
Druga skrajnost je UTD. Tudi UTD lahko razumemo kot subvencijo, le da je ta izplačana delojemalcu (ali potencialnemu delojemalcu), ki mu je s tem ponujena možnost, da sprejme slabše plačano zaposlitev ali delovno mesto s krajšim delovnim časom, česar sicer ne bi mogel. Med obema skrajnima rešitvama je še ogromno drugih načrtov, na primer odbitek od davka na zasluženi dohodek [Earned Income Tax Credit] v ZDA ter različni programi socialnih prejemkov, namenjenih zaposlenim ali aktivnim iskalcem zaposlitve s polnim delovnim časom.
Splošno subvencioniranje zaposlovanja in UTD sta si zelo podobna glede ekonomskih analiz, na katerih temeljita, deloma pa tudi glede ciljev, ki jih hočeta doseči. Tako sta na primer oba neposreden odgovor na dilemo, ki smo jo omenili v zvezi s skrajševanjem delovnega časa: najmanj kvalificiranim omogočata, da se lahko zaposlijo z nižjimi stroški za delodajalca, ne da bi delavce potisnila v slabši položaj.
V enem pogledu pa se oba pristopa bistveno razlikujeta. Subvencioniranje delodajalcev ne odpravlja pritiska na nezaposlene, da si najdejo zaposlitev, ta se lahko celo poveča; UTD ta pritisk zmanjša. Pa ne zato, ker bi večno brezdelje postalo privlačnejša opcija: celo ob visokem UTD ne moremo pričakovati, da bo sam po sebi zagotavljal udoben življenjski standard. Pač pa UTD omogoča delavcu, da naredi kratek premor med dvema zaposlitvama, skrajša delovni čas, ponuja mu več manevrskega prostora za dodatno usposabljanje, samozaposlovanje in vključevanje v kooperative. Z UTD bodo delavci sprejeli službo le, če se jim bo zdela dovolj privlačna, medtem ko subvencije delodajalcem povečajo ekonomsko sprejemljivost ravno najbolj neprivlačnih, nizko produktivnih služb. Če naš motiv za boj proti brezposelnosti ni nekakšen fetišizem dela — obsedenost, da morajo vsi nekaj delati — temveč skrb, da bo vsakdo imel možnost sprejeti donosno zaposlitev, ki mu bo prinesla priznanje in zadoščenje, potem moramo dati prednost UTD.
Feministična in zelena prizadevanja
Tretji del argumentacije za UTD posveča posebno pozornost njegovemu prispevku k uresničevanju obljub feminističnih in zelenih gibanj. Prispevek k prvim bi moral biti očiten. Zaradi spolne delitve dela v gospodinjstvu in posebnih »skrbniških« dejavnostih, s katerimi so nesorazmerno bolj obremenjene ženske, so zanje udeležba na trgu delovne sile ter izbira in razpon zaposlitev precej bolj omejeni kot za moške. Tako glede neposrednega vpliva na razdelitev dohodka med posamezniki kakor tudi glede dolgoročnejšega vpliva na zaposlitvene možnosti bo UTD zagotovo precej bolj koristil ženskam kot moškim. Nekatere bodo nedvomno izkoristile večjo materialno svobodo, ki jo ponuja UTD, in si v določenih obdobjih svojega življenja olajšale breme »dvoizmenskega dela«. Le kdo v resnici verjame, da je delati štirideset ur na teden po ukazih šefa pot v osvoboditev? Poleg tega UTD ne ponuja zaščite samo pred tiranijo šefov, temveč tudi pred tiranijo mož in birokratov. Ponuja skromno, a varno podlago, na katero se lahko oprejo bolj ranljivi, kadar pride do razpada zakonske zveze ali do zlorabe upravnih pristojnosti.
Pri razpravi o povezanosti UTD z zelenim gibanjem je koristno, če to gibanje obravnavamo kot preplet dveh sestavin. Zelo shematično rečeno je osrednja skrb prve, okoljske sestavine onesnaževanje, ki ga prinaša industrijska družba. Njen glavni cilj je vzpostaviti družbo, ki jo bo njeno fizično okolje še lahko preneslo. V središču pozornosti druge sestavine, zelene alternative, pa je odtujitev, ki jo prinaša industrijska družba. Njen glavni cilj je vzpostaviti družbo, v kateri bodo ljudje velik del svojega časa namenjali »avtonomnim« dejavnostim, ki jih ne bosta obvladovala trg ali država. Za obe sestavini je v ideji UTD nekaj zelo privlačnega.
Glavni sovražnik okoljevarstvenikov je produktivizem, obsesivna želja po gospodarski rasti. In boj proti brezposelnosti je eno od najmočnejših upravičenj za hitro rast, še posebej s stališča delavskega razreda in njegovih organizacij. Kot smo že povedali, je UTD konsistentna strategija obvladovanja brezposelnosti, ki se ne zanaša na hitrejšo rast. Dejstvo, da takšna strategija obstaja, spodkopava široko produktivistično koalicijo in s tem povečuje obete za uresničitev okoljevarstvenih prizadevanj v svetu, v katerem onesnaževanje (tudi v najširšem pomenu te besede) ni edini problem, ki skrbi večino ljudi.
Tudi za zeleno alternativo bi morali biti predlogi temeljnega dohodka privlačni, saj lahko UTD obravnavamo kot nekakšno splošno subvencijo, ki jo financirata tržna in državna sfera v korist avtonomne sfere. Deloma zato, ker UTD vsakomur daje nekaj dejanske svobode — v nasprotju z golo pravico — da se umakne iz sveta plačanega dela in se posveti avtonomnim dejavnostim, kot sta delovanje v ljudskih pobudah ali prostovoljno delo. Hkrati pa se vpliv UTD kaže tudi v povečani moči najmanj obdarjenih. Ti lahko odklonijo službo, ki jim ne daje dovolj notranjega zadovoljstva, in tako spodbujajo načrtovanje in odpiranje manj odtujevalnih delovnih mest.
NEKAJ UGOVOROV
Denimo, da je vse, kar sem povedal doslej, prepričljivo: če bi bilo UTD mogoče uvesti, bi na naraven in eleganten način zagotovil pošteno razdelitev dejanske svobode, zmanjšal bi stopnjo brezposelnosti, ne da bi povečal revščino, ter pripomogel k uresničevanju najpomembnejših ciljev feminističnih in zelenih gibanj. Kakšni pa so možni ugovori?
Še najpogostejši je ugovor, da bi bil UTD predrag. Trditi to je seveda brez pomena, če nista določeni njegova višina in obseg. Pri višini 150 dolarjev mesečno na osebo je UTD vsaj ponekod zagotovo izvedljiv, saj je to mesečna vrednost vsote, ki jo vsak prebivalec Aljaske dobi kot letno dividendo. Bi si lahko privoščili UTD, ki bi se bolj približal pragu revščine? Če znesek, ki pomeni prag revščine enočlanskega gospodinjstva preprosto pomnožimo s številom celotnega prebivalstva države, kmalu dosežemo zastrašujoče zneske — ki pogosto daleč presegajo sedanje ravni vseh državnih izdatkov.
Vendar so taki izračuni zavajajoči. Z uvedbo UTD bi lahko ukinili ali znižali široko paleto obstoječih socialnih prejemkov. Poleg tega bi se pri večini delazmožnih ljudi temeljni dohodek in zvišani davki (najverjetneje v obliki odprave olajšav in nizkih davčnih stopenj za skupino z najnižjimi dohodki), ki bi jih bilo treba plačati za financiranje UTD, v veliki meri med seboj izničili. V državah, kot so na primer Združene države, ki so razvile razmeroma učinkovit sistem zbiranja proračunskih prihodkov, ni tako zelo pomemben bruto strošek, temveč prej razdelilni učinek — ki pa ga je enako dobro kot z ND mogoče doseči tudi z UTD.
Ocene neto proračunskih stroškov za različne sheme UTD in ND so bile že narejene tako v Evropi kot v ZDA.13 Kolikor obsežnejši in radodarnejši so obstoječi programi zagotavljanja minimalnih dohodkov, ki vključujejo preverjanje sredstev, toliko manjši bodo seveda pri določeni višini neto stroški sheme UTD. Vendar na neto stroške močno vplivata tudi dva druga dejavnika. Ali si shema na dnu lestvice zaslužkov prizadeva doseči takšno stopnjo obdavčitve (in s tem demotiviranja za delo), ki nazadnje dejansko ni višja od davčne stopnje više na lestvici? Drugič, daje vsakemu članu para enako vsoto kot posamezni osebi? Če je odgovor na obe vprašanji pritrdilen, bodo neto stroški sheme, ki si prizadeva rešiti revščine vsa gospodinjstva, zelo visoki. Zato bi njena uveljavitev povzročila velike spremembe v razdelitvi dohodka, ne le od bogatejših gospodinjstev k revnejšim, temveč tudi od samskih oseb k parom.14 To še ne pomeni, da si tega »ne moremo privoščiti«, temveč da je treba delovati postopno, če se hočemo izogniti ostrim padcem razpoložljivega dohodka nekaterih gospodinjstev. Ena možnost je temeljni dohodek ali negativna dohodnina na ravni gospodinjstev. Druga je strogo individualen, vendar le »delen« temeljni dohodek, ki bi ga, ko gre za gospodinjstva z enim odraslim članom, dopolnjevala socialna nadomestila, ki vključujejo preverjanje sredstev.
Drugi pogost ugovor je, da bi bili učinki UTD na ponudbo delovne sile ravno nasprotni od želenih. (Nekaj ameriških eksperimentov za vzdrževanje dohodka v sedemdesetih letih je res imelo takšne učinke.) Prvi odgovor na to bi moral biti: »In kaj potem?« Povečevanje ponudbe delovne sile samo po sebi ni nikakršen cilj. Nihče si ne more zares želeti zgarane, hiperaktivne družbe. Dajmo ljudem vseh razredov možnost, da skrajšajo svoj delovni čas ali celo prenehajo delati, da bodo lahko poskrbeli za svoje otroke ali starejše sorodnike. S tem ne bomo prihranili samo pri stroških za zapore in bolnišnice, izboljšal se bo tudi človeški kapital naslednje generacije. Skromen UTD je preprosto in učinkovito orodje v službi ohranitve zdravega družbenega in ekonomskega ravnotežja med ponudbo plačanega dela in preostankom naših življenj.
Zelo pomembno je, da naši sistemi davkov in transferjev ne bi ukleščili v brezdelnost in odvisnost najmanj kvalificiranih ali tistih, katerih možnosti so omejene iz kakšnih drugih razlogov. A prav zavest o tem tveganju je bila najmočnejši dejavnik pri vzbujanju javnega zanimanja za UTD v tistih evropskih državah, v katerih že nekaj časa delujejo sheme dokaj visokega zajamčenega minimalnega dohodka, ki vključujejo preverjanje sredstev. Nesmiselno bi bilo zanikati, da tovrstne sheme žal zmanjšujejo pripravljenost delavcev za sprejemanje in opravljanje slabo plačanih delovnih mest, s tem pa tudi interes delodajalcev za njihovo načrtovanje in odpiranje. A zniževanje ravni in zanesljivosti dohodkovne podpore po vzoru socialne reforme Združenih držav iz leta 1996 ni edini možni odgovor na to tveganje. Druga možnost je zniževanje nekaterih razsežnosti pasti brezposelnosti, tako da sheme pomoči, dodeljene na podlagi preverjanja sredstev, spremenimo v univerzalne. Ne more biti dvoma, katero od teh dveh poti bi morali izbrati tisti, ki zagovarjajo kombinacijo zdrave ekonomije in pravične družbe, ne pa skrajnega povečevanja ponudbe delovne sile.
Tretji ugovor je moralne in ne zgolj pragmatične narave. Pogosto je slišati, da UTD revnim nezasluženo daje nekaj za nič. Po eni različici tega ugovora je UTD v nasprotju s temeljnim načelom vzajemnosti: z idejo, da bi morali ljudje v zameno za socialne prejemke tudi sami kaj prispevati. Ravno zato, ker je UTD nepogojen, nudi prejemke tudi tistim, ki sami prav ničesar ne prispevajo družbi — ki se dopoldne pričkajo s svojimi partnerji, popoldne surfajo v Malibuju, potem pa cele noči kadijo travo.
Na to bi bilo mogoče odgovoriti s preprostim vprašanjem, koliko ljudi bi v resnici izbralo takšno življenje? Koliko, v primerjavi z neštetimi, ki večino svojega časa opravljajo družbeno koristno, a neplačano delo? Vse, kar vemo, nas prej navaja k trditvi, da si večina ljudi tako ali drugače prizadeva kaj prispevati. In veliko nas je, ki menimo, da bi bilo grozljivo, če bi vse družbeno koristne prispevke spremenili v plačano zaposlitev. Iz tega sledi, da celo načelo »Vsakomur v skladu z njegovim prispevkom« upravičuje skromen UTD kot način svoje najlaže izvedljive institucionalne uveljavitve.
Vendar imamo na razpolago še neki bolj temeljen odgovor. Res je, da bo UTD nezasluženo razveselil brezdelnega surfarja, a z etičnega stališča je to veselje nerazločljivo od nezaslužene sreče, ki v gromozanskem obsegu določa sedanjo razdelitev bogastva, dohodka in prostega časa. Rasa, spol in državljanstvo, izobrazba, premoženje, nadarjenost za matematiko in obvladovanje angleščine, zunanji videz in celo ambicioznost so večinoma posledica tega, kdo so bili naši starši, in drugih arbitrarnih naključij. Niti najbolj narcisoiden povzpetnež si ne more domišljati, da si je sam, še preden je prišel na ta svet, izbral številke v starševski loteriji. Takšni darovi sreče so neizogibni, in dokler so pošteno razdeljeni, jim ni mogoče ugovarjati. Osnovni pogoj za pošteno razdelitev pa je, da mora vsak imeti zagotovljen vsaj skromen delež teh nezasluženih darov.15 In nič ne more tega doseči zanesljiveje kot UTD.
Takšen moralni argument sam po sebi seveda ne bo mogel preoblikovati politično možnega. Vendar se bo morda izkazal za ključnega. Ne da bi morali zanikati pomen dela in vlogo osebne odgovornosti, nas bo obvaroval pred tem, da bi nas preveč navdušile modne politične puhlice, ki opravičujejo nalaganje še hujšega jarma najbolj zapostavljenim. Utrdil bo naše prepričanje o pravičnosti univerzalnega temeljnega dohodka, da bo celo trdnejše od prepričanja o pravičnosti splošne volilne pravice. Nekoč se nam bo zdelo celo bolj samoumevno, da so vsi, tudi lenuhi, upravičeni do dohodka, kakor da so vsi, tudi nesposobni, upravičeni do volilnega glasu.
Philippe Van Parijs
PHILIPPE VAN PARIJS vodi Hooverjevo katedro za ekonomsko in socialno etiko na Katoliški univerzi v Louvainu v Franciji. Je avtor knjig Marxism Recycled in Real Freedom for All.