Na splošno se zelo strinjam z argumentom Philippa Van Parijsa za UTD ali »dediščino« — delež družbenega proizvoda, ki bi si ga morali deliti vsi prebivalci te družbe. Z uvedbo takšne dediščine bi pravzaprav priznali skupno lastništvo nad precejšnjim delom virov, fizičnih in intelektualnih, ki družbi omogočajo, da proizvaja, kar proizvaja. Ker Van Parijs v svojem spisu odlično zagovarja UTD in njegovo izvedljivost, bom svoje pripombe omejil le na dvoje: (1) zakaj bi bil UTD (ali dediščina) pravičen in (2) nekatere motivacijske težave, ki jih prinaša tak sistem in terjajo učinkovit odgovor.
PRAVIČNOST
Če primerjamo povprečne dohodke v bogatih državah z dohodki v deželah tretjega sveta, ugotovimo ogromne razlike, ki zagotovo niso samo posledica razlik v motiviranosti za zaslužek. Lenoba ni poglavitni vzrok revščine. Prepričljivejša razlaga teh razlik, ki je pravzaprav tudi najpogosteje navedena v odgovor, se glasi, da imajo ene države na razpolago precej več virov na prebivalca kot druge. Pri teh razlikah ne gre samo za hektarje zemlje, tone premoga ali železove rude, temveč so pomembnejše razlike v socialnem kapitalu — predvsem razlike v shranjenem znanju (tj. v tehnologiji in še posebej v organizacijskih in upravnih veščinah).
Natanko isto lahko trdimo glede dohodkovnih razlik znotraj neke dane družbe. Te razlike je treba v veliki meri pripisati razlikam v lastništvu kapitala, od katerega je najpomembnejši socialni kapital: znanje in vključenost v sorodstvene vezi in druge privilegirane socialne odnose. Ko torej načenjamo vprašanje pravičnosti, načenjamo vprašanje pravičnosti dedovanja tovrstnih virov po krvnih vezeh. To pa je vrednostno in ne dejstveno vprašanje. Osebno ne vidim nikakršne moralne podlage za neodtujljivo pravico, da dedujemo ali ohranimo vsa sredstva, ki smo si jih pridobili z ekonomskimi ali drugimi dejavnostmi.
Običajni argument za takšno pravico temelji na predpostavki popolne konkurenčnosti trgov, kjer dobijo proizvodni dejavniki izplačano svojo mejno vrednost in kjer ni nobenih eksternalij. Vendar v dejanskih družbah ta predpostavka ne drži, tudi če jo razumemo zelo približno. Dostop do socialnega kapitala — enega od glavnih virov dohodkovnih razlik med družbami in znotraj njih — je v veliki meri rezultat eksternalij: članstva v neki specifični družbi in interakcije z drugimi člani te družbe v skladu s postopki, ki določenim članom običajno zagotavljajo privilegiran dostop.
Kako pomembne so te eksternalije, ki jih je treba obravnavati kot skupno lastnino članov družbe kot celote? Če primerjamo najbogatejše države z najrevnejšimi, bomo težko prišli do zaključka, da v bogatih državah, kot so Združene države ali dežele severozahodne Evrope, socialni kapital proizvede manj kot 90 odstotkov nacionalnega dohodka. Z moralnega vidika bi torej lahko zagovarjali 90-odstotno linearno dohodnino, s katero bi to bogastvo vrnili pravim lastnikom. V Združenih državah bi lahko že s 70-odstotno linearno obdavčitvijo vzdrževali vse vladne programe (za katere gre približno polovica celotnega davka) in z ostankom izplačevali dediščino v višini kakih 8000 dolarjev letno na prebivalca ali 25.000 dolarjev za tričlansko družino. S tem bi prvotnim prejemnikom dohodka po moji grobi oceni še vedno radodarno prepustili približno trikrat toliko, kot so zaslužili.
MOTIVACIJA
Ekonomisti vselej radi poudarjajo, da morajo biti ljudje primerno motivirani, da bi bili produktivni. Če bi povprečno povračilo za prizadevanje vsem enako znižali na tretjino, mi ni jasno, kako bi se s tem zmanjšala motivacija za višji zaslužek. Obnašanje družin z dvema zaposlenima v Združenih državah kaže, da je želja po zaslužku bolj povezana s procesi družbene primerjave kot pa z realno višino plač po odbitju davkov ali relativno željo po dobrinah in udobju. Podobna vprašanja lahko postavimo glede prihrankov in akumulacije kapitala, vendar pri tem ne smemo ločevati zasebnih od družbenih prihrankov (pa naj izvirajo iz vladnih ukrepov ali iz samih procesov družbene menjave). Ti prihranki ponavadi proizvedejo eksternalije, ki niso ovrednotene na trgu in se sploh ne pojavljajo v družbenem računovodstvu. V vsakem primeru pa so vprašanja o motiviranosti za delo in varčevanje empirična in odgovore nanje bi bilo treba poiskati s poskusi in opazovanji, ne pa s filozofskimi razpravami.
Osredotočil sem se na UTD znotraj ene države. Pustimo ob strani vprašanja pravičnosti pri prerazporeditvi prihodka med državami in se omejimo samo na to, kar so opazili že mnogi razvojni ekonomisti, namreč, da je prerazporeditev mogoče izvesti razmeroma ceneje z izvozom znanja kot z izvozom snovnih virov. Res je, da bi se zaradi naraščajoče konkurence izdelkov, ki bi prihajali iz tako obdarjenih dežel, znižal dohodek na prebivalca v bogatih državah, vendar je tudi učinke izvoza znanja treba ocenjevati empirično in ne določati kar tako. Še preden bomo dokončali svoje empirične raziskave pa se lahko zgodi, da bo širjenje multinacionalnih korporacij, ki imajo moč, da razporejajo kapital po celotnem planetu, tako ali drugače rešilo to vprašanje. Zgodovinski podatki kažejo, da poskusi zadrževanja tehnoloških prednosti znotraj državnih meja ponavadi niso dolgo uspešni.
Vsaka razprava o prerazdelitvi dohodka mora pretresti tudi posledice, ki bi jih imela prerazdelitev na ohranitev virov in prebivalstvo. Osrednjo skrb pri vseh vprašanjih nacionalne in globalne socialne politike je treba posvečati vprašanju vzdržnosti. Zviševanje dohodka je bilo v preteklih stoletjih eden od najučinkovitejših načinov stabilizacije prebivalstva, vendar je bila cena zanjo žal povečanje proizvodnje energije, kar otežuje ohranjanje kakovosti življenja na naši Zemlji. (Če bi se poraba energije v tretjem svetu dvignila na raven zahodnega sveta, bi se problem ogljikovega dioksida najmanj podeseteril!) Svoja prizadevanja moramo usmeriti v to, kako dohodke in prihranke pretopiti v oblike, ki bodo po tej plati manj škodljive.
Herbert A. Simon
HERBERT A. SIMON je profesor psihologije in informatike na Carnegie Mellon University. Dobitnik »Nobelove nagrade« za ekonomijo leta 1978.