Vse čestitke Phillippu Van Parijsu, ki je prišel na dan s tako pogumnim in izzivalnim predlogom. Njegov predlog zares kliče k razmisleku, v dobesednem pomenu te obrabljene fraze. Vendar je malo verjetno, da bo priklical tudi strinjanje, in sam sem eden tistih, ki jih ni uspel prepričati. Vse, kar je z moralnega in praktičnega vidika privlačno pri UTD, je mogoče doseči tudi z drugačnimi programi, ciljem, ki so lastni samo UTD, pa manjka moralna in praktična moč.
Če postavim na stran bojazen, da si zajetnega UTD ne moremo privoščiti in da bi posledice, ki bi jih imel na ponudbo delovne sile, zagotovo obsojali tudi njegovi zagovorniki, so moji temeljni ugovori proti temu predlogu naslednji:
1. Če bi ga uvedli samo v nekaterih državah, v drugih pa ne (kar je zelo verjetno), bi UTD lahko sprožil mednarodno krizo in bi imel uničujoče posledice na domačem prizorišču. Predstavljajmo si na primer, da bi Združene države sprejele to zamisel, Mehika pa ne. S tem bi dramatično povečali motivacijo za izseljevanje iz Mehike v Združene države, ki je že zdaj zelo velika. Hkrati pa mi, ki podpiramo razmeroma odprto politiko priseljevanja, te odprtosti ne bi več mogli zagovarjati s prispevkom, ki ga ustvarjajo priseljenci. Kar predstavljajte si politično moč protiargumentov, ki bi jih v takem primeru lahko uporabil Pat Buchanan (ali v evropskem prostoru Le Pen in Heider). Seveda bi lahko UTD omejili na ljudi s stalnim bivališčem, kot predlaga Van Parijs, vendar bi s tem samo povečali nagnjenost držav sprejemnic, da dajejo prednost začasnim delavcem pred novimi stalnimi prebivalci.
2. Van Parijs UTD deloma upravičuje kot možen izhod iz neprijetne dileme med evropsko nizko stopnjo revščine z visoko stopnjo brezposelnosti in ameriško nizko stopnjo brezposelnosti z zelo razširjeno revščino. Moj protiargument je, da za rešitev teh problemov UTD ni potreben. Visoka stopnja brezposelnosti v Evropi je pričakovana posledica toge politike trga delovne sile, to pa še ne pomeni, da bi z večjo fleksibilnostjo evropski delavci obubožali. Dejansko se je veliko evropskih držav že začelo prilagajati in njihova stopnja brezposelnosti pada, v nekaterih primerih celo zelo hitro. V Združenih državah vzdrževanje zaostrenih pogojev na trgu dela dviguje realne plače delavcev na dnu lestvice, in kot je pokazala Rebecca Blank, je množična uveljavitev odbitka od davka na zasluženi dohodek, ki ga je leta 1993 uvedla Clintonova administracija, v veliki meri zmanjšala razširjenost revščine med zaposlenimi v Združenih državah. K temu je pripomoglo tudi zviševanje minimalnih plač in nisem edini, ki meni, da ne bi bilo napak, če bi minimalne plače indeksirali glede na inflacijo in tako odpravili možnost, da se še kdaj ponovijo obdobja, ko je zaradi nepozornosti padala realna vrednost plač.
3. Strinjam se z Van Parijsom, da bi bilo dobro okrepiti podporo družbeno koristnim dejavnostim — kot sta pomoč ljudem in sodelovanje v javnih prostovoljskih združenjih — ki niso primerno vključene v sedanji plačni sistem. A tudi ta cilj je mogoče doseči z drugimi programi, ne le z UTD. Od leta 1994 je več kot 100.000 Američanov dobilo priložnost, da se pod okriljem združenja AmeriCorps proti povračilu vključijo v družbeno koristne dejavnosti, ki potekajo v okviru njihove lokalne in širše skupnosti. Prepričan sem, da je treba to priložnost omogočiti vsakomur, ki je pripravljen pomagati. Pred kratkim smo začeli uporabljati sistem davčnih olajšav kot nadomestilo za tiste družinske člane in druge, ki vsak dan posvetijo precejšen del svojega časa skrbi za nedorasle, ostarele ali nepreskrbljene družinske člane. Takšno socialno podporo bi bilo mogoče in potrebno še razširiti. Nobena od naštetih strategij pa ne zahteva ničesar takega, kot je UTD.
4. Van Parijsova teza postavlja in deloma tudi temelji na nekaterih kritičnih pomislekih v zvezi z delom. Omenja dobro znane kategorije neosmišljenosti in odtujenosti; obsoja »fetišizem dela« ter strašljivo prikazen »zgarane, hiperaktivne družbe«. Pri tem pa sistematično zanemarja pozitivne razsežnosti dela. Kot je opozoril William Julius Wilson, igra delo pomembno vlogo pri organizaciji, strukturiranju in osmišljanju življenja, ki drugače lahko postane povsem brezoblično in brezciljno. Mladim ljudem delo pomaga pri prehodu v psihološko odraslost in velikokrat nastopa kot vir ekonomske in družbene mobilnosti. Dejstvo je tudi (za nekatere na žalost, za druge na srečo), da pogosto najbolj cenimo tisto, kar nastane z delom in česar brez dela ne bi bilo. Že vsaj od Biblije dalje je opažano, da je v delu tudi negativna razsežnost, element prisile. Javnomnenjske raziskave kljub temu kažejo, da je vsaj v Združenih državah odnos do dela presenetljivo pozitiven. Van Parijsov negativni ton je morda odmevnejši v Evropi.
5. Moj temeljni ugovor UTD je moralne narave. Nagibam se k načelu, ki ga Van Parijs podcenjuje, k načelu vzajemnosti, preprosti, a globoki ideji, da morajo ljudje, ki prejemajo podporo, tudi sami kaj prispevati — če le morejo. Že ta omejitev v zadostni meri kaže, zakaj samo z vzajemnostjo ni mogoče utemeljiti popolne teorije družbene pravičnosti. A čeprav vzajemnost sama še ni zadostna za takšno teorijo, je kljub temu po mojem nujna.
Van Parijs ponuja dva odgovora in nobeden od njiju ni kaj prida prepričljiv. Prvi je, da bi tudi ob UTD večina ljudi še vedno hotela kaj prispevati, tako da bi bile kršitve vzajemnosti minimalne. Sam v to dvomim. A tudi če bi imel glede tega prav on, s takšnim odgovorom še vedno priznava vzajemnost kot osnovo moralnega upravičevanja. (Po pravici povedano se Van Parijs tega zaveda.)
Njegov drugi odgovor pa je, da bi UTD sicer res nezasluženo razveselil brezdelnega surfarja v Malibuju, vendar tudi obstoječa ureditev v veliki meri odraža nezasluženo srečo. Čeprav bi se dalo razpravljati, kdo si kaj zasluži in kolikšen je obseg nezaslužene razdelitve v različnih družbah, je ta Van Parijsova dejstvena trditev zagotovo pravilna. Toda kako naj od tod razvijemo moralni argument, da bi bilo treba sedanji sistem razdelitve nadomestiti z UTD? Enako (pravzaprav še bolj) utemeljeno bi lahko zatrdili, da moramo poiskati mehanizme, ki bi jasneje odražali načelo prispevanja. In čeprav ne bi rad zabredel v teoretske podrobnosti, bi rad opozoril, da John Rawls prav tako izhaja iz kritike nezaslužene sreče, vendar pride od tod do povsem drugačnih zaključkov kot Van Parijs. Te razlike so deloma morda res posledica empiričnih predpostavk (Van Parijs to priznava), vendar se zdi, da odražajo tudi globlje normativno nestrinjanje. Rawls prikazuje svoje pojmovanje politične skupnosti kot sistem družbenega sodelovanja, pri čemer družbeno pravičnost razume kot pošteno organizacijo takšne kooperativne dejavnosti in pošteno razdelitev njenih skupnih plodov. Čeprav se glede marsičesa z Rawlsom ne strinjam, je njegovo izhodišče po mojem še zmeraj boljše od Van Parijsovega »dejanskega libertarizma«, naj bo ta še tako pretanjen. Seveda ta skopi prikaz razlik med mojim in Van Parijsovim pristopom k tem vprašanjem ne more zadostovati za dokončno odločitev, mislim pa, da pravilno zakoliči okvir najinega nestrinjanja.
William A. Galston
WILLIAM A. GALSTON je direktor Inštituta za filozofijo in javno politiko na University of Maryland v College Parku. Je avtor knjige Liberal Purposes.