Všeč mi je ta tip! Všeč mi je pojem »fetišizem dela«. Všeč mi je misel, da nekje nekoga nekako v resnici muči in da celo načrtuje javni program, ki bi na »naraven in eleganten način zagotovil pravično razdelitev dejanske svobode«. To bi lahko bila moja definicija nebeškega kraljestva na zemlji. Sem pa tudi ravno pravi tip človeka, da bi se lahko zares zagrel za načrt »univerzalnega temeljnega dohodka«.
Nekoč sem tudi sam vstopil v ta boj nekje tu. Konec šestdesetih sem bil aktivist Nacionalne organizacije za socialne pravice [National Welfare Rights Organisation] v Springfieldu, Bostonu in Little Rocku, v času, ko se je oblikovala Zveza skupnostnih organizacij za takojšnjo reformo [Association of Community Organisations for Reform Now]. Glavna postavka v programu NWRO, za katero smo se v tistih dneh bojevali z vsemi močmi, je bila zajamčeni letni dohodek.
Na podlagi opredelitve tega izraza, ki jo je podal George Willey, in na podlagi predlogov voditeljev, kot je bil Johnnie Tillmon, smo govorili o znesku približno 5500 dolarjev na leto za štiričlansko družino. Svoj prav smo zagovarjali tako na ulicah kot po uglednih restavracijah. Demonstracije so bile zelo odmevne. Vsedržavno vodstvo NWRO je razvnelo razpravo z določitvijo natančne številke (5500 dolarjev ali vojna!), s katero smo se hoteli razmejiti od nižjih zneskov ekonomista Jamesa Tobina in McGovernove »ljudske dotacije«, pa tudi od programa zajamčenega letnega dohodka, ki ga je v znesku 1800 dolarjev predlagal Daniel Patrick Moynihan pod Nixonom. NWRO je večini teh predlogov nasprotoval, ker so bili ponižujoči in prenizki. Tedaj nismo vedeli, da smo bili bliže dejanski uvedbi takšnih izplačil kot kadarkoli v naslednjih tridesetih letih.
Danes se zdi, da smo bitko proti prisilnemu delu v veliki meri izgubili. Temeljni kamen programa socialne pomoči v okviru Clintonovega načrta tvori delovna podpora [workfare], pojem zajamčenega letnega dohodka za prejemnike socialne podpore, kaj šele UTD, pa je medtem povsem izginil iz političnih razprav. Delovna podpora je zmagoviti povratek »fetišizma dela«, kajti kazen za nepokornost — ali že za neprilagodljivost — je zajamčena izguba vseh dohodkov.
Ker so nas pri vprašanju »razdelitve dejanske svobode« ugnali v kozji rog, smo aktivisti, ki smo se borili za družine in skupnosti z nizkimi ali skromnimi dohodki, skušali obrniti ploščo in svoja prizadevanja usmeriti v to, da bi se delo izplačalo. Tako je ACORN organiziral »delovnopodporne sindikate«, še posebej v Los Angelesu, New Yorku in Milwaukeeju. Borili smo se — in včasih celo zmagali — ko je šlo za izplačilo minimalnih plač za delovno podporo, priznavanje pravic in ugodnosti za delovnopodporna delovna mesta in oblikovanje uradnih pritožbenih postopkov za socialno zaposlene. Toda ljudje morajo še vedno delati.
Če odmislimo režim delovne podpore, smo prepričani, da je imelo naše gibanje za plače, ki bi dosegle eksistenčni minimum, ključno vlogo pri ponovni selitvi vprašanj o plačah in njihovi višini iz okvira podjetja in njegove delovne sile v splošno politično razpravo. Boj za plače, ki bi dosegle eksistenčni minimum, je privedel do sprejetja več kot petdeset mestnih in okrajnih odredb, ki so postavljale dokaj visoke plačne pragove, še posebej za javna pogodbena* dela znotraj teh skupnosti. ACORN, sekciji 100 in 880 Mednarodnega sindikata zaposlenih v storitvenih dejavnostih ter drugi sindikati in skupnosti so ogromno prispevali k temu boju. Sedanja prizadevanja, kot je na primer pobuda v New Orleansu, da bi vsem delavcem v mestu povišali minimalno plačo, tako da bi za dolar presegla državno raven, bi lahko ta boj dvignila na novo raven.**
Ta problem dela je realen. Ni res, da ljudje nočejo delati. Hočejo pošteno plačilo, hočejo, da se z njimi ravna spoštljivo in dostojanstveno, in hočejo imeti občutek, da je njihovo delo pomembno — hočejo vse troje. Težko si zamislim, da bi cvetoče storitveno gospodarstvo, v katerem je vse polno minimalno plačanih in nizkokvalificiranih delovnih mest, moglo preživeti, če bi bili državljani plačani, da ne delajo, pa naj bi bila ta njihova plača še tako nizka. Podjetja bi morala iskati delavce za taka dela s pištolo v roki.
In tako, naj me vse skupaj še tako privlači, in čeprav sem že od nekdaj zagret za pobude, kakršna je UTD, preprosto ne vidim možnosti za njeno uresničitev. Glede na predvideni bilijonski presežek državne blagajne je molk okoli zajamčenega letnega dohodka v državnih političnih razpravah naravnost oglušujoč. Van Parijsa in celotno razpravo o UTD bi morali po mojem podpreti: namesto da mencamo okrog tega, kaj bi nemara bilo izvedljivo, raje priženimo meje dialoga vse tja, do koder nam bodo ljudje pripravljeni slediti. Toda misel, da bi lahko dosegli soglasje, češ da je dohodek — kaj šele svoboda — v ameriškem gospodarstvu in delovni kulturi ena od zagotovljenih pravic, se mi zdi samo ljubka in očarljiva fantazma.
Počutim se kot izčrpana, zapostavljena žrtev nepovrnjene ljubezni. Mislim, da potrebujemo vedno več tega, če ne zaradi drugega, vsaj zato, da bomo obrusili robove.
Wade Rathke
WADE RATHKE je že trideset let koordinator ACORN.