Podjetje General Motors pričakuje, da bodo na leto prodali blizu 150.000 hummerjev, štirisedežnih vozil vojaškega izvora, ki so široka skoraj dva metra, tehtajo več kot tri tone in se po porabi goriva in onesnaževanja obnesejo zelo slabo. Ker so njihove vozne lastnosti takšne, da lahko zapeljejo čez navpičen zid, visok petinpetdeset centimetrov, bodo ob prometnih nesrečah zelo verjetno zapeljali na sprednji del drugega vozila in s svojo težo (trikrat večjo od teže navadnega avtomobila) naredili zelo veliko škode potnikom v njem. In kje namerava General Motors prodajati te oklepnike? »Veliko jih bo mogoče videti v New Yorku, na primer na Manhattanu, kjer živijo premožni kupci,« je New York Times citiral glavnega direktorja proizvodnje hummerjev. Paul Bellow, glavni direktor General Motorsa za tržne analize, pravi, da je »naraščajoča koncentracija bogastva in dohodkov v Ameriki zadnjih dvajset let najpomembnejši socialni trend za proizvajalce avtomobilov. Nastal je velik razred dokaj mladih gospodinjstev z visokimi dohodki in teh ljudi ne skrbijo poraba goriva in drugi stroški vzdrževanja vozila« — kot tudi ne cena 93.000 dolarjev, ki jo namerava General Motors postaviti za hummerja.1
Kaj bi bilo potrebno, da bi takšna protidružbena igrača doživela tržni neuspeh? Vsaka rešitev mora delovati v dveh smereh. Prva je obdavčitev dohodka, bogastva in dedne posesti, s čimer bi deloma izravnali velikanske dobičke, ki so si jih v zadnjih dvajsetih letih ustvarili na vrhu dohodkovne lestvice. Druga pa je dvig obdavčitve goriva na raven, ki je vsaj enakovredna zahodnoevropski. Ta dva ukrepa sta zaželena že sama po sebi. Če bi ju poleg tega podprli še z drugimi »zelenimi« davki, s katerimi bi zmanjšali porabo energije, bi ustvarili toliko proračunskih prihodkov, da bi se že zelo približali odgovoru na tisto vprašanje, ki si ga ponavadi najprej zastavimo ob vsakem predlogu temeljnega dohodka: »Kje vzeti denar?« Ideja, da vsi dobijo enak del tako zbranega denarja, bi utegnila biti privlačna tako za desnico kot za levico. Za desnico zato, ker denar ne bi bil porabljen za vladne programe, za levico zato, ker bi z njim najbolj pomagali tistim, ki imajo najmanj. S tem seveda ne zanikam dejstva, da v nekaterih delih sveta temeljnega dohodka na ravni eksistenčnega minimuma za vse (celo po lokalnih merilih zanj) najverjetneje ne bi mogli doseči brez nakazil od zunaj. Po mojem mnenju je mogoče z moralnega vidika zelo prepričljivo zagovarjati predlog, da bi morale bogate države sistematično pomagati revnim državam, ki imajo dovolj pošteno in sposobno javno upravo, da lahko same izplačujejo temeljni dohodek. Vendar bom sledil Van Parijsu in se osredotočil na Združene države, le občasno se bom na kratko ozrl k Zahodni Evropi.
Verjetno mi ni treba posebej poudarjati, da je eno ugotoviti, kje dobiti denar, povsem drugo pa pojasniti, kako ustvariti politično motivacijo za njegovo zbiranje. Današnji čas se zdi bolj naklonjen resnim predlogom za znižanje dohodnine, ukinitev davkov na dediščino in celo za zmanjšanje davka na gorivo. Vendar ne smemo pozabiti, da se stvari včasih premaknejo precej bolj naglo in dlje — in precej prej — kot v splošnem pričakujemo. Kakor v geologiji je tudi v politiki potrese težko napovedati. Vsaj kot spekulacijo bi omenil tri možne načine, kako bi lahko pospešili prehod k univerzalnemu temeljnemu dohodku.
Zamislimo si torej kak zares dramatičen dokaz globalnega segrevanja planeta — na primer, da srednje velik tihomorski otok pogoltne morje. To bi morda vendarle spodbudilo javno mnenje, da bi začelo zagovarjati bistveno višje obdavčitve energije. Če bi proračunske prejemke potem v enakih zneskih vrnili vsem, bi se tako sam od sebe oblikoval bolj ali manj zajeten temeljni dohodek.
Druga možnost je nenaden odmik od »vojne proti drogam« v ZDA, zaradi katere je trenutno v zaporih več ljudi, kot je vseh zapornikov v Zahodni Evropi, čeprav ima ta sto milijonov prebivalcev več. Verjetno marsikoga kar zmrazi ob misli, da bi izpraznili zapore in bi se toliko mladih ali vsaj mlajših brezposelnih (ki bi jih bilo najbrž težko zaposliti) vrnilo na svoje domove, vendar bi z zaprtjem večine zaporov obenem dobili na razpolago zares veliko denarja. Če bi hoteli poiskati predhodnika temeljnega dohodka v ameriški politiki, je po mojem mnenju od vseh primerov, ki jih omenja Van Parijs, temu še najbliže načrt družinske pomoči Richarda Nixona, saj so ga skoraj uzakonili. Predlagatelj zakona Daniel Patrick Moynihan ni olepševal ciničnih razlogov za njegovo uvedbo: plačati ljudem, da ne delajo, je ceneje od načrtov za ustvarjanje delovnih mest in odkup nasilja je cenejši od njegovega zatiranja. Obe maksimi sta še vedno veljavni, in če bi se spet povečala zaskrbljenost za stabilnost mestnih jeder, bi lahko ponovno obudili zanimanje za nepogojeno dohodkovno podporo.
In nazadnje, če bodo neenakosti v dohodkih in bogastvu postale tako velike in bo tako veliko denarja v rokah tako majhnega odstotka prebivalstva, bo lahko že sama volilna logika prisilila demokrate, da zaigrajo na karto prerazdelitve. To odpira vprašanje načina takšne prerazdelitve in natanko zato je treba tudi v tako neobetavnem obdobju, kot je zdajšnje, razpravljati o plusih in minusih temeljnega dohodka.
Spraševati se o plusih in minusih temeljnega dohodka kot takega je podobno, kot če bi se spraševali o plusih in minusih mačke kot hišnega ljubljenčka, ne da bi razlikovali tigra od domače mačke. Temeljni dohodek ima na različnih ravneh zelo različne lastnosti. Številne prednosti, ki jih Van Parijs pripisuje načrtu temeljnega dohodka, bi se uresničile le, če bi njegova višina dosegala (ali presegala) eksistenčni minimum. Negotovost, zaradi katere se ljudje neradi odpovejo podpori za brezposelne (in še bolj podpori za dela nezmožne), bi na primer odpravili samo, če bi nepogojena alternativa zadostovala, da bi lahko živeli od nje. Prav tako bi zgolj temeljni dohodek na ravni eksistenčnega minimuma (ali blizu njega) ljudem omogočil, da naredijo premor med dvema zaposlitvama, se dodatno izobrazijo ali ustanovijo novo podjetje. Podobno lahko delavci zavrnejo zaposlitve »za obupance« in ženske zapustijo nasilne može, samo če je alternativni dohodek dovolj visok. Enako velja za možnost, da ves svoj čas posvetimo skrbi za otroke ali za ostarele in bolne sorodnike.
Kljub temu pa višina temeljnega dohodka dejansko sploh ne nastopa v Van Parijsovih argumentih. Na nekem mestu pravi, da zagovarja »najvišji možni dohodek te vrste«, in dodaja, da v bogatejših državah ta višina že presega razumno definicijo eksistenčnega minimuma. Vendar v resnici ni mogoče napovedati, kakšna bi bila najvišja raven temeljnega dohodka v kaki državi, potem ko bi se ustalile in izravnale vse spremembe v zaposlovanju in obdavčitvah. A če ima Van Parijs prav, potem se moramo vpraševati o plusih in minusih temeljnega dohodka na ravni, višji od »razumne definicije eksistenčnega minimuma«. Ti pa so drugačni kot pri temeljnem dohodku pod eksistenčnim minimumom ali natanko na njem. Na koncu bom za razliko od Van Parijsa zagovarjal temeljni dohodek na ravni eksistenčnega minimuma.
Začel bi z najmanj zahtevno reformo: uvedbo temeljnega dohodka pod ravnjo eksistenčnega minimuma. Če nas skrbi problem »surfarja v Malibuju« — možnost, da bi delazmožni ljudje z zaposljivimi sposobnostmi raje izbrali lenobno življenje, seveda na ravni eksistenčnega minimuma — potem ta problem reši uvedba temeljnega dohodka pod ravnjo eksistenčnega minimuma. Žal pa v tem primeru oslabijo tudi tiste prednosti, ki jih po navedbah Van Parijsa prinaša dohodek na ravni eksistenčnega minimuma. Še več, obdržati bi morali celoten aparat socialnih ugodnosti, čeprav bi jih seveda znižali za znesek temeljnega dohodka. Kljub temu pa vse le ne bi bilo slabo: v Britaniji, na primer, je ugledni ekonomist Tony Atkinson izračunal, da bi temeljni dohodek v višini polovice povprečne državne podpore za milijone funtov znižal stroške prejemkov, pogojenih s preverjanjem sredstev, ki so ponižujoči, demoralizirajoči in upravno dragi.
Naštel sem že vrsto prednosti temeljnega dohodka na ravni eksistenčnega minimuma. Poleg tega tudi njegov odnos do delovne etike ni tako enostranski, kot se morda zdi na prvi pogled. Res je, da se z njim spet zastavlja problem »surfarja v Malibuju«. Vendar hkrati tudi dokončno odpravi »past revščine«, zaradi katere se vsi tradicionalni sistemi socialne podpore nagibajo k prisili. Poanta temeljnega dohodka je, da ga v nasprotju s pogojenimi socialnimi prejemki s pridobitvijo zaposlitve ne izgubimo. Posledično je celo zelo slabo plačano delo boljše od brezposelnosti. Poleg tega začasna podpora kriminalizira velik odstotek prebivalstva, ker med prejemanjem podpore delajo, pa čeprav samo s tako zasluženim denarjem ne bi mogli preživeti. Britanski srednji sloj sodeluje v množični kršitvi zakonov, ker jim uradno brezposelni čistijo hiše, prekopavajo vrtove in čuvajo otroke. In nobena stran v tej kupčiji običajno nima niti najmanjšega občutka krivde — in ji ga tudi ni treba imeti. Nekaj norega je v zahtevi, da morajo biti prejemniki podpore za brezposelne v vsakem trenutku »pripravljeni na delo«, svojega časa pa ne smejo uporabiti za usposabljanje, sodelovanje pri skupnostnih opravilih ali pomoč sosedu in si tako pridobiti vsaj majhen postranski zaslužek. To je po mojem mnenju odločilni argument v prid temeljnega dohodka na ravni eksistenčnega minimuma.
S tega vidika so surfarji v Malibuju pomanjkljivost, ki pa jo je vredno vzeti v zakup zaradi prednosti, ki so neločljivo povezane z nepogojenostjo temeljnega dohodka. Na videz privlačen način, kako bi se lotili surfarjev in hkrati ohranili prednosti temeljnega dohodka na ravni eksistenčnega minimuma, je Atkinsonov predlog »participacijskega dohodka«. Kot pojasnjuje eden od recenzentov, »Atkinson participacijo definira tako, da ta obsega: plačano zaposlitev, samozaposlitev, dodatno izobraževanje ali usposabljanje, intenzivno skrbniško delo in potrjene oblike prostovoljnega dela«.2 Vendar se za tem odpira grozljiv scenarij ogromnega birokratskega aparata, ki bi imel arbitrarna nadzorna pooblastila. Po mojem bi bilo nekaj podobnega »participacijskemu dohodku« politično nujen korak za uvedbo temeljnega dohodka, vendar bi stroški in vsiljivost njegovega izvajanja (pa tudi dejstvo, da bi ga bilo zelo lahko preslepiti) privedli bodisi do opustitve celotnega eksperimenta bodisi do prehoda k nepogojenemu temeljnemu dohodku.
Vse to seveda ob predpostavki, da so surfarji res ovira. Van Parijs meni, da je s praktičnega vidika zares tako, kajti več jih je, nižji je možni nepogojeni dohodek. Njegova domneva, da bo v bogatih državah najvišji možni temeljni dohodek precej nad vsako razumno definicijo eksistenčnega minimuma, očitno temelji na predpostavki, da delež tistih, ki bi lahko znatno prispevali k gospodarstvu, a tega raje ne bodo počeli, ne bo zelo velik.
Nečesa pa Van Parijs v svojem eseju ne izrazi povsem jasno, da namreč po njegovem nimamo kaj očitati tistim, ki prejemajo temeljni dohodek (tudi če je precej nad eksistenčnim minimumom), za skupnost pa ne naredijo nič. Kot pove na začetku svojega eseja, namerava zagovarjati stališče, da je najvišji možni nepogojeni temeljni dohodek pravica, ki izhaja iz teorije pravičnosti, razumljene kot »dejanske svobode za vse«. V eseju samo grobo nakaže naravo te teorije, ki jo je predstavil v knjigi Dejanska svoboda za vse in je na tem mestu ne morem podrobneje razložiti. Lahko pa povem, da Van Parijs z »dejansko svobodo« (v grobem) misli na zmožnost, da narediš to, kar hočeš, in da je njegov kriterij pravičnosti v tem, da je treba maksimirati svobodo tistih z najmanj dejanske svobode. Za tako opredeljeno dejansko svobodo so potrebna sredstva, kar (spet le v grobem) pomeni, da je treba maksimirati sredstva, dostopna tistim, ki imajo najmanj. Najmanj pa imajo tisti, ki ne naredijo nič, da bi na podlagi lastnih prizadevanj ustvarili kak dohodek zase. Torej je treba maksimirati višino nepogojenega temeljnega dohodka.
Zakaj naj bi bilo to pravično? Van Parijs na to vprašanje ponuja več odgovorov. Prvi je, da je nepravično, če imajo tisti, ki so leni po naravi, manj možnosti, da dobijo to, kar si želijo, kot tisti, ki so bolj nagnjeni k delu. Toda saj ne verjamemo, da bi ljudje s protidružbenimi lastnostmi (denimo z močnimi nagnjenji k posilstvu ali pedofiliji) morali imeti enake možnosti za izpolnjevanje svojih želja kot drugi; in če željo, da bi živeli na račun drugih, razumemo kot protidružbeno lastnost, potem ni razloga, da bi se posebej potrudili za njeno uresničitev.
Drug argument se glasi, da so vsi prebivalci neke dežele upravičeni do enakega deleža »zunanjega premoženja«, kar v bistvu pomeni stoodstotni davek na posest. Van Parijs nato pojem »zunanjega premoženja« razširi s pomočjo teorije »spodbudnih plač [efficiency wages]«*, po kateri je za delodajalce koristno, če ponujajo plače nad tržno ceno, s katero zaposlenim vzbujajo željo, da obdržijo službo. Posledično bi bilo na trgu vedno na voljo nekaj takih, ki bi lahko enako dobro opravljali določeno delo, in to za manj denarja, kakor ga dobivajo tisti, ki ga trenutno opravljajo. Na podlagi tega Van Parijs sklepa, da bi morala biti stopnja dohodnine odmerjena tako, da bi proizvedla najvišji možni izkupiček: ljudje z dobro plačanimi službami se morajo zavedati, da je to posledica čiste sreče, in zato ne morejo nasprotovati, če jim to srečo obdavčimo. Ko seštejemo oba davka, dobimo proračunske prihodke, katerih višina Van Parijsa navdaja s tolikšnim optimizmom.
Argument ni ravno prepričljiv. Ni razvidno, zakaj naj bi bili tisti, ki ne nameravajo sprejeti plačanega delovnega mesta, upravičeni do dobička iz davka, katerega namen je izravnati srečo teh, ki imajo dobro plačane službe na račun drugih, ki so enako usposobljeni in bi si prav tako želeli opravljali te službe.
Če imam prav, potem so argumenti, ki jih Van Parijs ponuja za pravičnost maksimiranja višine temeljnega dohodka, nezadostni. Brez boljših pa po mojem mnenju ni nobenega pravega razloga, da bi zahtevo po temeljnem dohodku postavljali tako visoko, da bi presegla eksistenčni minimum. Seveda je pojem »eksistenčnega minimuma« še vedno nedoločen. Definirati ga je treba za vsako družbo posebej in pri tem vračunati prehrano, dobrine in dostop do storitev, brez katerih po splošnem prepričanju ni mogoče »shajati«. Vsebovati bi moral tudi materialne pogoje za udeležbo v družbenem in političnem življenju skupnosti. Zahodna Evropa se počasi približuje nekakšnemu konsenzu, da tem kriterijem približno ustreza dohodek v višini polovice povprečnega dohodka. Naj svoj zagovor predloga temeljnega dohodka na ravni eksistenčnega minimuma torej zaključim s to interpretacijo.
Brian Barry
BRIAN BARRY je profesor filozofije in politologije na Columbia University. Njegova zadnja knjiga je naslovljena Culture and Equality.