Ideja univerzalnega dohodka na ravni eksistenčnega minimuma se v mnogih pogledih sklada s tradicijami politične ekonomije prostega trga. Ena od najprodornejših zgodnejših obravnav, ki je zagovarjala neomejeno svobodo trgovanja z osnovnimi živili — Condorcetova Razmišljanja o trgovini z žitom iz leta 1776 — se začne z brezpogojno trditvijo: »To, da bi morali imeti vsi člani družbe zagotovljeno eksistenco v vseh letnih časih in vsa leta ne glede na to, kje živijo . . . je v splošnem interesu vsakega naroda.«1, v Ouevres de Condorcet, ur. A. Condorcet, O’Connor in M. F. Arago, Firmin Didot, Paris 1847–1849, str. III.] In »zelo zaželeno je, da bi bila gotovost eksistence obubožanih delazmožnih z zakonom zajamčena,« je leta 1848 zapisal John Stuart Mill v svojem prikazu temeljev in omejitev prostega trgovanja.2, v Mill, Collected Works, 3. zv., University of Toronto Press, Toronto 1965, str. 962.] V svoji knjigi Pot v hlapčevstvo je F. A. Hayek leta 1944 zapisal, da bi »zanesljivost minimalnega dohodka« ali »gotovost danega eksistenčnega minimuma za vse« morala biti »zagotovljena za vse, za tiste zunaj tržnega sistema in kot dopolnilo k njemu«.3, Routlege and Kegan Paul, London 1971, str. 89–90.*(slovenska referenca)]**
Prizadevanje za univerzalno eksistenčno varnost se je povezovalo z drugimi trajnimi skrbmi. Ena od teh se je nanašala na razmerje med trgom in družbenimi institucijami. Svobodo v ekonomskem življenju — svobodo sklepanja poslov, menjave, dela, ponujanja svojih dobrin na trgu — sta Condorcet in Mill obravnavala kot smoter na sebi in kot sredstvo za doseganje ekonomskega izobilja. Prav tako je vladalo prepričanje, da je ekonomska svoboda utemeljena z določenimi političnimi in pravnimi okoliščinami. Najpomembnejša med njimi se nanaša na pravosodje; »enakopravno in nepristransko izvrševanje pravice, ki zagotavlja, da bo tudi najvišji britanski podanik spoštoval pravice najnižjega«, kot je zapisal Adam Smith v Bogastvu narodov.4 Druga okoliščina se nanaša na načine mišljenja: vsi člani družbe bi moral biti dovolj razsvetljeni (imeti bi morali vsaj nekaj izobrazbe), da se ne bi pustili ustrahovati političnim pritiskom in bi bili vsaj kdaj pa kdaj pripravljeni postaviti pod vprašaj uveljavljene privilegije in predsodke. Prepričani so bili, da je takšne okoliščine zelo težko doseči v družbi, v kateri vlada tolikšna neenakost, da nekateri nimajo zagotovljene niti osnovne eksistence.
Druga skrb je bila namenjena vzrokom individualne podjetnosti. Individualno varnost — v smislu, da nihče ne bi smel živel tako blizu eksistenčne meje, da bi se moral bati nenadnega zdrsa v pomanjkanje — so imeli za najboljšo osnovo delavnosti. Sprejeti tveganje, menjati službe, razmišljati o novih načinih za služenje denarja — takšna naj bi bila nagnjenja podjetne družbe, ki bi težko uspevala, če bi bili posamezniki izpostavljeni zelo velikim in nenadnim izgubam, ki bi ogrozile celo njihovo eksistenco. Motivacija za podjetnost je bila pogosto opredeljena s tem, kar je Malthus opisal kot »upanje na vzpon« in »strah pred padcem,« z nagrado za delavnost in kaznijo za brezdelnost. Zanimivo je, da se je Adam Smith ukvarjal skoraj izključno z upi in nagradami, se pravi s pozitivno motivacijo. Misel na negotovost in nezaščitenost naj bi sprožala »težke trenutke obupa«. Strah da je »mrzko orodje oblasti«. Kadar so posamezniki globoko v brezupu, je za Milla »pomoč poživilo, ne pomirjevalo«.
Tretja skrb je veljala preprostosti socialne politike. Smith in Condorcet sta ostro kritizirala regulacije gospodarskega sistema. Bile naj bi neučinkovite in tudi nepravične. Ponujale naj bi skoraj neomejene možnosti za »nadležne« preiskave posameznih državljanov, za »obiskovanje« njihovih domov, za »inšpekcije, prepovedi, obsodbe, nadlegovanje«, ki so bile po Condorcetu značilne za mestno življenje. Uredbe angleških zakonov o revnih so bile po Smithovem opisu takšne, da so revnim omejevale svobodo gibanja. Revni so bili podvrženi »muham vsakega cerkvenega dostojanstvenika in nadzornika« ter poljubnemu preseljevanju, kar je »očitno kršenje naravne svobode in pravičnosti«. Po Condorcetovem mnenju bi bilo treba vlado zmanjšati na »najmanjšo možno mero«. Morali pa bi jo tudi veliko bolj poenostaviti. Bedo bi bilo treba ublažiti, kadar je ni mogoče preprečiti. Morali bi narediti konec »poniževanju, ki je povezano z revščino«.
Vsi ti argumenti iz osemnajstega in devetnajstega stoletja nam navajajo dobre razloge, da Van Parijsov predlog univerzalnega temeljnega dohodka vzamemo zelo resno. UTD bi zelo verjetno izboljšal socialne pogoje gospodarske konkurenčnosti. Verjetno bi vsaj nekatere posameznike spodbudil k večji podjetnosti, saj bi znižal strah pred najhujšim pomanjkanjem in negotovost glede eksistenčnih sredstev. UTD je tudi zlahka razumljiv, stroški za njegovo izvajanje pa bi bili nizki. Bil bi pošten, saj bi ponujal le malo priložnosti za nadlegovanje in zlorabo zapletenih pravil. Izpolnil bi obljubo univerzalne varnosti, saj bi vsakemu posamezniku nudil zagotovilo, da se njegov položaj sicer lahko poslabša, vendar ne bo nikoli padel pod raven eksistenčnega minimuma.
Programi, ki so jih za zviševanje varnosti podali ekonomisti osemnajstega stoletja, se precej razlikujejo od UTD. Condorcet je v devetdesetih letih osemnajstega stoletja predlagal kombinacijo socialnega zavarovanja, izobrazbe, nujne pomoči ter splošen sistem hranilnic, v katerih bi lahko varno naložili tudi najmanjše dnevne prihranke (nekakšen mikro kredit, ki bi ga kreditirali revni). Takšni socialni programi so skladni z UTD in bi ostali pomembni tudi po uvedbi UTD. Da bi zvišali univerzalno eksistenčno varnost, ni nujen UTD. UTD bi lahko celo povečal neenakost, če bi ga financirali z zniževanjem socialnih izdatkov, izplačil starejšim in dela nezmožnim ali za pomoč ljudem v stiski.
Vsaka družba ali vsaj vsaka družba, kjer je dohodek, ki zagotavlja eksistenčni minimum, precej nižji od povprečnega dohodka, si načeloma lahko privošči UTD. Državni transferji danes v Združenih državah znesejo približno bilijon dolarjev na leto, kar ustreza vsoti več kot 5000 dolarjev na vsakega odraslega prebivalca. Vendar bi bili učinki UTD zelo odvisni od višine razpoložljivega prihodka. Na primer, UTD v višini 5000 dolarjev bi verjetno imel zelo majhen vpliv na zahrbtno »past brezposelnosti«, ki jo omenja Van Parijs. Opredelitev eksistenčnega minimuma je zelo zmuzljiva (kot dokazujejo obsežne razprave o potrebah in razkošju v osemnajstem stoletju), in UTD, ki bi izrazito vplival na subjektivni občutek varnosti pri zelo mladih, morda ne bi imel skoraj nobenega učinka na življenja starejših ljudi. Njegov glavni učinek bi lahko bil zmanjšanje neenakosti, tudi neenake varnosti pripadnikov različnih skupin mladih: eni obiskujejo univerzo, drugi ne; eni so ujeti v zapore in kazenski sistem, drugi ne; eni so zaposleni, drugi nezaposleni; eni volijo, drugi ne.
Najpomembnejši obet UTD — in hkrati tudi velik strošek — je po mojem politične narave. Nekateri zgodnji teoretiki prostega trgovanja so bili prepričani, da sta tako obstoj skrajne revščine in negotovosti kakor tudi obstoj skrajnega izobilja zelo resen problem za politično življenje. Zelo bogati bi si lahko kupili politično moč z regulacijami, ki so v prid njihovim podjetjem, s privilegiji (ali zasebnimi zakoni), z oblikovanjem javnega mnenja, s spreminjanjem pravil tržne igre. To naj bi bila ovira za učinkovito delovanje gospodarske konkurence in demokratičnih političnih institucij. V starem režimu so bili najrevnejši izključeni iz političnega življenja (tudi) zato, ker so bili odvisni od drugih, ker niso imeli časa, da bi se izobrazili, in jih zato niso mogla zanimati velika vprašanja javnega življenja in prihodnost družbe. V času francoske revolucije je Condorcet zapisal, da bi bila enakost pravic samo »varljiva prikazen«, če bi moralo veliko število ljudi še vedno živeti z nezadostnimi in negotovimi sredstvi in bi bili tako podvrženi »tisti neenakosti, ki prinaša dejansko odvisnost«.
Demokratične institucije najbolj razvitih držav v enaindvajsetem stoletju niso samo prikazen. Vendar jih pomembno slabi vpliv denarja v volilni politiki in nemoč, prostovoljno ali vsiljeno izključevanje revnih in mladih. Odstotek oseb, ki so se leta 1996 udeležile predsedniških volitev v ZDA, je nihal od 75-odstotne udeležbe med belci moškega spola, starimi od petinšestdeset do štiriinsedemdeset let, do 12-odstotne udeležbe med moškimi hispanitskega porekla, starimi od osemnajst do štiriindvajset let. To zagotovo ni podoba cvetoče politične družbe. To je družba neenakosti v izvajanju političnih pravic. Razlika v dohodkih in v zagotovitvi njihovega doseganja ravni eksistenčnega minimuma je sicer samo eden od mnogih razlogov za to slabost. Vendar bi eksistenčna varnost (trenutna in bodoča), h kateri bi lahko prispeval UTD — varnost, ki bi vključevala tudi brezdelne, nezaslužne in zaprte — ponudila vsaj obet politične prenove.
Stroški UTD so med drugimi tudi politične narave, v drugačnem, širšem pomenu te besede. Van Parijs začne s trditvijo, da »bi vsi morali prejemati univerzalni temeljni dohodek, v višini, ki bi zadoščala za preživetje«. Ta »vsi« razumem kot zares univerzalen, tako da vključuje prav vsakogar, vsepovsod v mednarodni ali globalni družbi. A ta cilj je še zelo daleč. Pričakovanje, da bi bila bolj in univerzalneje pravična družba tudi družba, ki bi bila bolj odprta za posameznike in dovzetnejša za vplive drugih družb, se mi zdi upravičeno. Posamezniki, ki imajo močan občutek, da živijo v družbi enakih, bodo verjetno pogosteje imeli občutek, da živijo v isti (mednarodni) družbi skupaj z drugimi, tudi če so ti oddaljeni. A vsaj kratkoročno bi prizadevanje, da bi zagotovili univerzalno varnost v eni ali več bogatih družbah, utegnilo biti resna ovira prostemu gibanju iz dežele v deželo in za svobodo (vključno s prostostjo pred »nadležnimi« prepovedmi) prijavljenih in neprijavljenih prebivalcev.5 Z UTD bi lahko neenakosti med posamezniki različnih družb postale še očitnejše in še neznosnejše.
Eden od političnih izzivov sedanjosti je, da čim več ljudi pritegnemo v demokratične institucije in jim olajšamo dostop do njih. Drugi izziv je, da te institucije naredimo bolj mednarodne — iznajti je treba politične institucije, v katerih bodo posamezniki različnih dežel sodelovali na enakopravni podlagi. Pri načrtu UTD me skrbi to, da bi bil v pomoč pri reševanju enega izziva in v oviro pri drugem. Težko si je zamisliti odprt in enakopraven globalen politični postopek, ki bi določal, da posamezniki v različnih družbah prejemajo precej različne UTD. Upam, da lahko ideja univerzalne eksistenčne varnosti »navdihne in usmerja takojšnje reforme skromnejšega obsega«, kot pravi Van Parijs. Upam tudi, da bodo te v končni fazi prispevale k politiki globalne integracije.
Emma Rothschild
EMMA ROTSCHILD je voditeljica Centre for History and Economics na King’s College v Cambridgeu, Anglija. Kmalu bo objavljena njena knjiga Economic Sentiments.