Predlog Philippa Van Parijsa si v Združenih državah zasluži resno obravnavo. Univerzalni temeljni dohodek lahko veliko da, še posebej ženskam. UTD bi lahko pripomogel h krpanju lukenj v ameriških socialnih programih, ki ženske puščajo ekonomsko nezaščitene. Zvišanje davkov, potrebno za financiranje programa, pa ne predstavlja resne grožnje gospodarstvu. Libertarna desnica bo gotovo vpila, da »visoki davki« izjemno omejujejo delo in prihranke. Vendar ekonomske raziskave postavljajo pod vprašaj takšne napovedi. Z uvedbo pravih davkov za financiranje pravih programov bi svoboda in enakost postali združljivi z gospodarsko rastjo.
Prav osvežujoče je, da Van Parijs zagovarja predlog UTD s stališča svobode — vrednote, ki jo ameriška socialna politika zelo redko navaja. S podobnimi razlogi sva z Bruceom Ackermanom predlagala delničarstvo — enkratno, nepogojeno podporo za vse mlade državljane. Čeprav se delničarstvo in UTD v nekaterih pomembnih vidikih razlikujeta, bi se rada osredotočila na tiste dobre lastnosti, ki so jima skupne: oba predloga bi lahko povečala svobodo in ekonomsko varnost žensk, saj bi pretrgala povezavo med socialno podporo in plačanim delom.1
* * *
Ameriške ženske se soočajo z dvema različnima ekonomskima tveganjema. Prvič, še vedno so one v največji meri odgovorne za skrb za otroke, zaradi česar morajo svoje delovno življenje prilagajati potrebam družine. Drugič, ženske zaslužijo okrog 25 odstotkov manj kot moški, kar ni naključje. Kombinacija skrbi za otroke in nizkih zaslužkov se prevede v ekonomsko negotovost skozi vse življenje. Čeprav je naraščanje deleža žensk v delovni sili izboljšalo njihove ekonomske obete, je povprečna kariera ženske še vedno krajša, manj donosna in pogosteje pretrgana od povprečne kariere moškega.
Kljub tem dobro znanim dejstvom pa se niti socialno skrbstvo niti socialno zavarovanje ne lotevata ustrezno posebnega položaja žensk. Oglejmo si dva primera. Prvi so matere samohranilke. Leta 1998 so v ZDA kar za četrtino družin z otroki skrbele izključno ženske. Njihov povprečni dohodek je znašal samo 22.000 dolarjev na leto, čeprav je skoraj 80 odstotkov mater samohranilk bilo na trgu delovne sile. Leta 1998 je bilo skoraj 40 odstotkov družin mater samohranilk revnih. Podpora pa nudi le pičlo pomoč. Reforme socialnega skrbstva v devetdesetih letih so izhajale iz napačne premise, da je treba revnim materam samohranilkam samo »najti službo«. V večini ameriških zveznih držav se družine, ki prejemajo socialno podporo, danes soočajo z njeno petletno časovno omejitvijo, medtem pa prejemajo pomoč v višini borih 700 dolarjev na mesec. Gospodarski razcvet in vstop v fazo uvedbe teh časovnih omejitev sta ublažila prehod na nova pravila. Vendar bo večina mater, ki prejemajo socialno podporo, v najboljšem primeru dobila slabo plačane zaposlitve, ki prinašajo premalo denarja, da bi lahko vzdrževale družino.
Za drug primer vzemimo tegobe starejših žensk. Leta 1998 je bilo revnih 13 odstotkov starejših žensk in le 7 odstotkov starejših moških. Povprečni dohodek starejših moških je 18.000 dolarjev in le 10.000 dolarjev med starejšimi ženskami. Ta razmik ne odraža le višje starosti, ki jo dosegajo ženske, temveč tudi stranske učinke ločitev, odgovornosti za otroke in nizkih zaslužkov. Program socialnega varstva ima dve resni napaki. Prvič, podpora je pogojena z nepretrganim delovnim stažem, kar pomeni, da jo ženske, ki prekinejo zaposlenost, da bi vzgojile svoje otroke, takoj izgubijo. Drugič, čeprav program vključuje poseben dodatek za žene, pravila najbolj ustrezajo ženskam, ki jih vse življenje preživlja njihov mož. Rezultat je opazna razlika med spoloma. Leta 1998 so delavke zaslužile manj (v povprečju 675 dolarjev na mesec) kot upokojeni moški (877 dolarjev na mesec) — ženske, ki so bile upravičene do podpore kot žene, pa so dobile samo 400 dolarjev na mesec.
Nasprotno pa UTD ponuja podporo brez časovnih omejitev, brez preverjanja zaposlenosti in brez preverjanja zakonskega stanu. Že UTD pod ravnjo eksistenčnega minimuma bi lahko precej spremenil življenje žensk. Leta 1999 se je meja revščine za eno osebo na primer sukala okrog 8500 dolarjev. Vzemimo UTD, ki bi bil za več kot polovico nižji, 4000 dolarjev. Za povprečno mater samohranilko bi to pomenilo 18-odstotno povišanje dohodka — za povprečno starejšo žensko pa 40-odstotno povišanje.
In v UTD ni nobenih skritih pasti, tako da bi si ženske lahko same izbrale, kako bodo porabile ta denar. Nekatere matere samohranilke bi na primer porabile denar za to, da bi še več delale. Lahko bi si privoščile boljšo hrano ali stanovanje, avto za v službo ali varstvo otrok med delovnim časom. Druge bi denar zamenjale za čas in pustile drugo zaposlitev ali sprejele slabše plačano zaposlitev, ki bi bila manj oddaljena. UTD to odločitev prepušča tistim, ki jim očitno pripada — ženskam.
Ključna prednost UTD je, da pretrga povezavo med podporo in plačanim delom. V nasprotju s tem pa razne sodobne reforme, kot je odbitek od davka na zasluženi dohodek (ODZD) in »privatizirano« socialno skrbstvo ubirajo napačne smeri. ODZD je sicer bolj človeški od podpore, saj subvencionira nizke plače brez časovne omejitve. Vendar se izplačuje le, dokler človek dela — sorazmerno z višino plače. Kdor naredi kratek premor, ima skrajšan delovni čas ali gre nazaj v šolo, deloma ali kar v celoti izgubi svoje ugodnosti. Socialno skrbstvo je še kompleksnejše, saj »privatizacija« prinaša veliko različnih reform. A po glavnih načrtih naj bi se še naprej krepila povezanost med višino plače skozi vse življenje in višino podpore v pokoju. Pravzaprav je videti, da bi nekateri predlogi ženskam nudili celo manj zaščite, kot jim je v tem trenutku zagotavlja socialno skrbstvo.2 Nasprotno pa bi UTD zagotovil, da bi vsi lahko računali na enako raven dohodka, ne glede na delovno kartoteko.
Po Van Parijsovem predvidevanju bo kritike skrbelo, da bi davki, potrebni za financiranje UTD, upočasnili gospodarsko rast. V odgovor na to Van Parijs upravičeno postavlja pod vprašaj domnevo, da bi morala imeti gospodarska rast prednost pred svobodo in enakostjo. Rasti v korist bogatejših bodočih generacij ne smemo maksimirati na račun današnje pravičnosti.
A zagovorniki UTD lahko nasprotujejo tudi dejstveni podlagi kritik zviševanja davkov. Višji davki za financiranje pravih programov niso nezdružljivi z gospodarsko rastjo. Prvič, raziskave dokazujejo, da večina delavcev in varčevalcev zaradi zviševanja davkov ne bi drastično spremenila svojega obnašanja.3 Drugič, kot poudarja Van Parijs, bi lahko UTD spodbudil rast s tem, da bi ljudi osvobodil in bi zato postali bolj produktivni. Seveda bi nekateri svoj UTD porabili za to, da bi manj delali; pravkar sem dokazovala, da bi ta možnost še posebej veliko pomenila materam. Vendar bi lahko drugi uporabili UTD za to, da bi se dodatno izobraževali in usposabljali. Tretjič, čeprav davki na dohodek, bogastvo in posest še najučinkoviteje prerazdelijo sredstva od bogatih revnim, bi morali biti progresivni misleci dovzetni tudi za alternativne dajatve, ki bi povzročile splošno prerazdelitev v smeri prikrajšanih. Davki na potrošnjo in okoljski davki bi na primer utegnili biti privlačni tudi za širše politične koalicije. Ti davki se zdijo regresivni le, če se osredotočimo na davčno breme samo. V povezavi z UTD pa bi lahko dosegli neto prerazdelitev, ki bi bila zelo napredna.
Van Parijs ponuja dobrodošel izziv zagledanosti v plačano delo, ki prevladuje v ameriški socialni politiki. UTD lahko prinese točno to, kar obljublja Van Parijs: dejansko svobodo za vse — tudi za ženske.
Anne L. Alstott
ANNE L. ALSTOTT je profesorica prava na Yale Law School. Je tudi soavtorica knjige The Stakeholder Society (ki jo je napisala skupaj z Bruceom Ackermanom).