Philippe Van Parijs zagovarja najvišji možni nepogojeni temeljni dohodek. Njegovi argumenti temeljijo na politični filozofiji, ki ji pravi »dejanski libertarizem«. Jaz pa bom dokazovala, da Van Parijsov dejanski libertarizem ne more upravičiti UTD, da pa bi UTD utegnil biti obetaven kot dopolnilo širšega svežnja ukrepov socialne podpore, ki so drugače utemeljeni.
Če politiko uvajanja in zviševanja UTD razumemo kot sredstvo za doseganje dejanske svobode, se v njej skrivajo tri pomanjkljivosti. Prvič, UTD daje prednost razdeljevanju dohodka pred neposredno negotovinsko preskrbo ali ustreznimi boni za posamezne dobrine, kot so zdravstvena nega in izobraževanje. To dajanje prednosti gotovinskim transferjem pred negotovinskimi odraža zavezanost dejanskega libertarizma širjenju svobode, ki jo ima za dobrino nasploh; dejanski libertarizem nam nalaga, da moramo ljudem priskrbeti sredstva, ki jih potrebujejo za doseganje svojih ciljev, ne glede na to, kakšni so ti cilji. Zanj torej svoboda pred boleznijo nima nikakršne prednosti pred svobodo do brezdelja: svoboda je svoboda. Kot razlaga tega, kar dolgujemo drug drugemu, se to zdi zgrešeno. Kar dolgujemo drugemu, niso sredstva za doseganje svobode nasploh, temveč družbeni pogoji za posebne, konkretne svoboščine, ki so bistvene za življenje v enakopravnih odnosih z drugimi. Drug drugemu dolgujemo pravice, institucije, družbene norme, javne dobrine in zasebna sredstva, ki jih ljudje potrebujemo, da bi se izognili zatiranju (socialnemu izključevanju, nasilju, izkoriščanju in tako naprej) in pridobili tiste sposobnosti, ki so potrebne, da bi delovali kot enakopravni državljani v demokratični državi.1 Z družbenega vidika bi potemtakem moralo imeti prednost zagotavljanje nekaterih dobrin, kot je izobrazba, ne pa npr. surfanje, čeprav nekateri raje surfajo, kot hodijo v šolo. Maksimalen UTD odpira nevarnost, da bi pretiravali s ponudbo izbirnih svobod na račun precejšnjih žrtev — dovolj velikih, da bi ogrozile družbeno enakost — glede posameznih svobod, ki jih dolgujemo drug drugemu.*
Drugič, čeprav UTD zagotavlja enak dohodek vsem, ne odpravi dejstva, da zaradi razlik v prirojenih lastnostih, socialnih vlogah in drugih okoliščinah nekateri ljudje pretopijo dohodek v svobode laže in uspešneje kot drugi.2 Invalidi na primer potrebujejo precej več sredstev, da dosežejo enako mero svobode — gibanja, dostopa do informacij in tako naprej — kot neinvalidi. Ljudje, ki opravljajo neplačano skrbniško delo, prav tako potrebujejo več sredstev za doseganje enake svobode kot tisti, ki jim ni treba skrbeti za nepreskrbljene osebe. (Za svobodno sodelovanje na področju plačanega dela morajo na primer najti dodatne vire za oskrbo svojih negovancev v času, ko delajo.) UTD torej še najbolj ustreza interesom zdravih odraslih, ki skrbijo samo zase. Ker vzpostavlja enakost na področju dohodka in ne zmožnosti, si UTD kot normo za človeška bitja postavlja perspektivo zdravega, sebičnega odraslega.
Tretjič, z zagotavljanjem temeljnega dohodka, ki ni pogojen s pripravljenostjo delazmožnih na delo, UTD podpira svobodo brez odgovornosti ter tako omalovažuje in spodkopava ideal družbene obveze, na katerem je zgrajena socialna država. UTD ne bi zgolj spodbudil dela delazmožnega prebivalstva — večinoma mlade, zdrave, nevezane odrasle — da bi opustili delo in se predali brezdelni zabavi; prav tako bi tudi znižal pripravljenost na proizvajanje in plačevanje davkov med tistimi, ki bi se jim zdelo za malo, da jih morajo podpirati.
V odgovor na prvi dve težavi bi Van Parijs lahko predlagal, da bi UTD maksimirali šele po tem, ko bi bile družbeno že zagotovljene nekatere od najpomembnejših svobod, kot sta javno izobraževanje in zdravstveno varstvo, in bi ljudem s »posebnimi« potrebami še dodatno pomagali z dopolnilnimi programi. Vsaj v okviru ZDA je ta trk med univerzalnimi in »posebnimi« programi ponavadi privedel do preskope in ponižujoče podpore tistim, ki veljajo za »posebne« (primerjajmo npr. programa Medicare in Medicaid). A ta trk je preprosto rezultat proračunskega sistema, ki enakost meri z dohodkom namesto s posameznimi zmožnostmi. S stališča posameznih zmožnosti, ki jih ljudje potrebujemo, da bi se izognili zatiranju in se uveljavili kot enaki v družbi — kot so na primer pismenost, mobilnost in zdravje — imamo vsi enake potrebe.
Programi socialnega zavarovanja, ki tvorijo temelje modernih socialnih držav, so členi velike družbene pogodbe. Kakor vsako zavarovanje nam nudijo pravico do oskrbe pod pogojem, da smo tudi sami pripravljeni nuditi oskrbo drugim, če je to v naši moči. Kakor pri vsakem zavarovanju so prejemniki dolžni ublažiti škodo: s tem pripoznavajo breme, ki ga sami nalagajo drugim. Socialnodemokratična pogodba pripoznava, da smo v teku svojega življenja vsi odvisni od oskrbe drugih skozi dolga obdobja otroštva, bolezni in starosti, nekateri pa tudi vse življenje. Ta medgeneracijska pogodba je veljavna in zakonita le, če delazmožni priznavajo svojo obveznost, da delajo in poskrbijo za nepreskrbljene in njihove skrbnike. Težko je razumeti, kako bi takšno pogodbo lahko podpiral sistem, ki razglaša za eno od svojih vrlin, da bo osvobodil delazmožne in jim omogočil živeti v brezdelju.
A pomislimo, kako bi bilo, če bi UTD ločili od te dejanskolibertarske podlage. Bi lahko UTD igral dopolnilno vlogo v socialni državi, ki temelji na načelih socialnega zavarovanja? Tu naletimo na vrsto neskladij, tako glede izvedljivosti kot glede legitimnosti. UTD ne bi usmerjal izdatkov k tistim, ki jih najbolj potrebujejo, in zato jim ne bi priskrbel zadostne podpore, hkrati pa bi zapravljal javne izdatke za tiste, ki jih ne potrebujejo. Glede na močan odpor proti dodatnim davčnim bremenom, ki je še posebej prisoten v Severni Ameriki, bi nastalo tveganje, da bi takšno zapravljanje zmanjšalo sredstva za druge programe, ki bi morda bolj koristili deprivilegiranim, invalidom, nepreskrbljenim in njihovim skrbnikom.
Po drugi strani pa UTD privarčuje precejšnje upravne stroške, ki nastajajo ob usmerjanju teh izdatkov k omenjenim ciljnim skupinam, in se izogne skušnjavi, da bi prejemanje javnih sredstev pogojevali z dodatnimi, ponižujočimi in vsiljivimi pogoji, ki bi zagotovili, da so potrebni pomoči zanjo tudi »zaslužni«. UTD ima to prednost, da je univerzalen in bi kot tak odpravil nezadovoljstvo prejemnikov, potrebnih pomoči; ima pa tudi pomanjkljivost, da je nepogojen in bi kot tak povzročil nezadovoljstvo zaradi neupravičenih prejemnikov. Precej pove dejstvo, da edini obstoječi primer uveljavljenega UTD temelji na razdelitvi deleža dobička, ki ga ustvarja aljaška nafta: Američani niso ogorčeni nad nezasluženim dohodkom, vsaj dokler je vezan na lastninske pravice. To kaže, da bi problem legitimnosti UTD v Združenih državah lahko rešili tako, da bi ga financirali iz sredstev, zbranih z uporabo javne lastnine: na primer z dajanjem v najem državnih gozdov in državne zemlje, nafte in rudnin, redno prodajo začasnih koncesij za televizijsko oddajanje in z davki na onesnaževanje. Toda takšna strategija bi UTD utemeljevala na načelu lastništva in ne potreb, ustvarila pa bi tudi javne spodbude za povečano izkoriščanje javnih dobrin v zasebno dobro, čeprav enakomerno razdeljeno. Glavno vprašanje je, ali bi programi, ki bi bili bolj prilagojeni potrebam invalidov, oskrbovancev in njihovih skrbnikov — in posameznim svobodam, ki jih dolgujemo drug drugemu — učinkoviteje zagotovili obljubljene dobrine in bi dobili večjo javno podporo kot UTD. Nisem prepričana, da bi stroški ciljev socialne demokracije odtehtali prednosti, ki bi jih prinesel UTD, vendar sem pripravljena sprejeti empirične dokaze o nasprotnem.
Elizabeth Anderson
ELIZABETH ANDERSON je profesorica filozofije, ženskih študij in prava na University of Michingan. Je avtorica knjige Value in Ethics and Economics.