Philippe Van Parijs predlaga temeljni dohodek v višini, ki bi lahko postala politično izvedljiva že v kratkem času — na ravni, ki, kakor pravi, sama ne bi omogočala udobnega življenjskega standarda. Osebno pa na gibanje za uvedbo temeljnega dohodka gledam bolj kot na pripravo terena za neko družbo prihodnosti, čez kakih dvajset ali trideset let, ko bo postala možna precej višja raven temeljnega dohodka. Naj nakažem, kakšne vrste družba bi to bila in zakaj se mi zdi tako privlačna.
Takšna družba bi morala biti dovolj produktivna in v njej bi moralo vladati zadostno soglasje v prid prerazdelitve, da bi, denimo, 40 odstotkov BDP namenili za državljanski dohodek vsem kot pravico. Nobene miloščine, nobenega preverjanja sredstev, nobenega koncepta brezposelnosti. Še naprej pa tržno gospodarstvo. Tisti, ki hočejo delati in imajo to genetsko srečo, da se lahko priučijo veščin, ki jih trg nagrajuje, tudi zares delajo in lahko tako porabijo več denarja, kot znaša temeljni dohodek. Med tiste, ki ne delajo, sodijo genetsko prikrajšani, ki le težko najdejo službo, pa tudi takšni, ki bi bili sicer zmožni tako rekoč česarkoli, vendar raje pišejo pesmi ali igrajo šah. Nihče se kaj dosti ne obremenjuje s tem, kdo spada v katero skupino. Državljanstvo vključuje dolžnost opravljanja družbeno koristnih del, pa tudi pravico do temeljnega dohodka. Na voljo je široka paleta prostovoljnih družbeno koristnih del, vendar je treba vsako leto državi povrniti nekaj v storitvah in nekaj v obliki dohodnine. Varovalke proti goljufanju so v obeh primerih podobne.
Takšna družba se mi zdi privlačna iz več razlogov.
1. Spadam v isto generacijo kot ga. Thatcher, zato mi je bilo povsem jasno, kaj je hotela povedati, ko je s svojimi ministri bentila čez ljudi na socialni podpori in govorila, da bi jih moralo biti sram. Samo da bi jaz namesto »bi jih moralo biti« rekel »jih verjetno je« sram — še posebej, če so se zares trudili najti službo in ugotovili, da jih imajo potencialni delodajalci za nezaposljive in da se na uradu za socialno varstvo (kjer so jih ves čas sumili prikrivanja kakega tajnega dohodka ali utaje partnerjevega dohodka) do njih obnašajo kot do izmečkov.
Nobena bogata družba ne bi smela prizadeti takšne izgube osebnega dostojanstva ljudem, ki so od svojih družin in šol dobili tako majhne deleže odločnosti, samozavesti, lepote, možganskih kapacitet ali drznosti, da se na razpisih vedno uvrstijo na eno od zadnjih mest, pa čeprav niso očitneje telesno prizadeti.
Temeljni dohodek bi zabrisal razliko med ljudmi, ki si le težko zaposlijo, in takšnimi, ki raje izberejo skromno življenje in se zjutraj gredo pastirje, popoldne pa pišejo književne kritike. To bi moralo pomagati reševati problem dostojanstva, ki je po mojem mnenju vsaj tako resen vidik brezposelnosti kot problem revščine.
Da ne bo pomote, vem, da v naši družbi obstajajo cele subkulture, ki povsem odklanjajo norme, na katerih temelji moj argument za dostojanstvo. Obstajajo celice izkoriščevalske kulture, kjer imajo življenje od socialne podpore za samoumevno in kjer uspešnega goljufanja sistema socialnega skrbstva nimajo za sramoto, ampak za častno dejanje. Imam se za zelo srečnega, ker se nisem rodil v takšno kulturo, in žalosti me razpad družbene kohezivnosti, ki ga predstavlja širitev tega pojava. Menim pa, da bi temeljni dohodek dal državljanstvu popolnoma nov pomen in s tem pripomogel k preprečevanju širjenja tega pojava.
2. Razlog za probleme odtegnitve dostojanstva in družbenega izključevanja je moč delovne etike. Imeti službo — s čimer drugim jasno pokažeš, da imaš določeno vrednost na trgu delovne sile — je predpogoj za spoštovanje samega sebe kot prvorazrednega državljana. In pridobljeni dohodek (dohodek od dela) velja za zasluženega, če seveda tvoja pridobitna dejavnost ni kriminalna, ker je merilo vrednosti, ki jo trg (ki je seveda vedno objektiven in kot tak pošten) pripiše tvojim osebnim kvalitetam.
Van Parijs omenja »fetišizem dela« in nasproti temu postavi željo, da bi vsi imeli zaposlitev, da bi s tem dosegli »priznanje in zadoščenje.« A pri delovni etiki gre za dolžnost, ne pa za iskanje pozitivnih povračil v obliki priznanja in zadoščenja. Gre za to, da se človek izogne obtožbi, da je zastonjkarski postopač. In gre zares. Zaradi tega so sedanji programi po načelu »podpora za delo« politično sprejemljivi. Da bi imel temeljni dohodek kar najbolj blagodejne učinke, bi se moralo to spremeniti. Prvi korak je pretrganje povezave med državljanstvom in delom — imetjem zaposlitve. Drugi korak bi lahko bil navezava državljanstva na kaj drugega — denimo na opravljanje nekaterih družbeno koristnih del.
Navsezadnje bi prepričanje, da na trgu vsakdo dobi pravično nagrado za svoje delo, lahko povsem utemeljeno nadomestili s pojmovanjem, da vsi bistri, mogočni in vplivni ljudje, vsi industrijski voditelji in zmagovalci, ki poberejo vse, svoje zelo zavidljive kariere dolgujejo v prvi vrsti sreči v genski loteriji in loteriji družinskega okolja. Če bi bilo takšno pojmovanje splošno sprejeto, potem svojih zahtev, da morajo poleg večje moči, občudovanja in zadovoljstva pri delu, ki jih prinaša sama narava njihovih delovnih mest, uživati tudi višje dohodke, zagotovo ne bi več mogli utemeljevati s češ, »dobijo to, kar si zaslužijo«. Očitno je širjenje tovrstnega družbenega dojemanja predpogoj za to, da bi z davki dosegli takšno raven prerazdelitve, kot je potrebna za pokritje visokega temeljnega dohodka.
Je taka revolucija v družbenem mišljenju možna? Kdo ve. Vemo pa, da dohodkovne neenakosti najhitreje naraščajo v družbah s fleksibilnim trgom delovne sile, kjer dohodkovne strukture niso toliko vezane s konvencijami in korporativnimi dogovori in se bolj neposredno odzivajo na ponudbo in povpraševanje. In da so tržne sile, ki vodijo v vse večjo neenakost, posledica dejstva, da z naraščanjem kompleksnosti tehnologije (socialne nič manj kot materialne) rasejo tudi nagrade za zmožnost priučitve opravljanja zahtevnih služb, medtem ko je vse manj takšnih zaposlitev, ki se jih lahko nauči opravljati skoraj vsakdo. Na koncu bo tehnologija tudi v družbah z manj fleksibilnim trgom delovne sile zelo verjetno povzročila, da bodo neenakosti v dohodku pred odbitjem davkov vse bolj naraščale, naj bodo poskusi izboljševanja šol še tako uspešni (kar ni zelo verjetno).
Naraščanje dohodkovne neenakosti pomeni več zavisti, porast družbenega izključevanja ter širitev protidružbenih subkultur. Če vsi ukrepi proti revščini temeljijo na preverjanju sredstev, to pomeni čedalje več goljufanja za pridobitev podpore — kar v Britaniji po grobih ocenah občasno že privede do alarmantnih številk. To dejstvo bo priskrbelo čedalje močnejše argumente v prid odprave preverjanja sredstev. Širjenje družbenega izključevanja in protidružbenih subkultur v času, ko posvetni »upad obzirnosti« še vedno narašča, pomeni porast kriminala. Danes zjutraj je na naslovnicah britanskih časopisov pisalo »Šestnajstodstotno zvišanje nasilnega kriminala v zadnjem letu«. Strah srednjega sloja pred kriminalom bo nemara najmočnejši argument za sprejetje takšne višine obdavčitve, kot je potrebna za temeljni dohodek. Takrat bodo tudi Van Parijsovi argumenti za družbeno pravičnost temeljnega dohodka, skupaj z dojemanjem »uspeha« kot »sreče in ne zasluge«, morda opravili svoje.
Ronald Dore
RONALD DORE je pred kratkim objavil svojo novo knjigo Market Capitalism, Welfare Capitalism.