Veliko razlogov je, da dajemo »univerzalnemu temeljnemu dohodku« prednost pred sedanjim tipom socialne podpore. Nekateri razlogi so moralni, drugi pragmatični. Pragmatični so filozofsko morda manj spektakularni, vendar so lahko politično precej vplivnejši. V svojem prispevku bom zelo koristen pregled Philippa Van Parijsa dopolnil z navedbo še enega pragmatičnega razloga za prehod k univerzalnemu temeljnemu dohodku in nato nakazal, kako bi lahko ta predlog postal politično sprejemljiv tudi v na videz sovražnih okoljih.
DESTANDARDIZACIJA SOCIALNEGA ŽIVLJENJA
Načrtovalci javnih programov se na socialno stisko že od nekdaj odzivajo »kategorialno«. Javno pomoč ponujajo pod rubrikami, ki naj bi domnevno ustrezale standardnim vrstam »socialnih tveganj«, ki običajno pripeljejo v stisko: starost, bolezen ali poškodba, smrt ali odhod partnerja, ki preživlja gospodinjstvo, brezposelnost in tako naprej. Mimogrede, te iste kategorije ločujejo tudi »zaslužne revne« od »nezaslužnih«, tj. tistih, katerih stiska je domnevno posledica njihove lastne nepremišljenosti ali brezskrbnosti — a za zdaj bom to pustil ob strani. Najprej se bom posvetil omejitvam kategorizacije, ne kot oblike družbenega moralizma, temveč kot instrumenta socialne politike.1
Kategorialni pristopi k lajšanju socialne stiske delujejo samo do tedaj, dokler življenja in potrebe ljudi sledijo nekim v grobem predvidljivim vzorcem. V Angliji poznega viktorijanskega obdobja sta Rowntree in Booth ugotovila, da je tako. Tradicionalna vrsta revščine, ki sta jo odkrila, je v osnovi sledila življenjskemu ciklusu: ljudje so bili revni v mladih letih, ko so bile mlade njihove družine, in spet v starih letih, ko niso več mogli delati.2 Z industrializacijo so nastopile drugačne vrste standardnih socialnih nesreč, ki so bile povezane s proizvodnim procesom (poklicne bolezni in poškodbe) in ekonomskim ciklusom (brezposelnost).
Kjer so bila socialna tveganja za vso populacijo relativno standardna, je bil lahko takšen tudi odziv socialnih politik. Kot odgovor na standardna vprašanja revščine so vlade uzakonile prejemke takšnim ali drugačnim skupinam (otroški dodatek, pomoč družinam, pokojnine za ostarele). Vlade so vpeljale prispevne sheme socialnega zavarovanja takšne ali drugačne vrste (brezposelnost, invalidnost, starost, smrt ali ločitev) za reševanje primerov, ko so delavci in njihove družine ostali brez tržnega dohodka. Seveda so bile potrebne tudi druge mreže socialne varnosti, s katerimi so poskušali zajeti tiste, katerih potrebe so bile na kakršenkoli način posebne in jih ni pokrivala nobena od standardnih shem. A te izjeme naj bi bile, in večinoma so tudi bile, redke: razen manjšega krpanja lukenj je ogromno večino primerov pokril kateri od ostalih, standardnih programov socialne pomoči.
V tem svetu »standardnih težav in standardiziranih odzivov« so se javni programi opirali na druge, prav tako standardne, vendar nejavne »stebre socialne varnosti«. S prevzemanjem standardnih družinskih odnosov (en partner za vse življenje) in standardnih zaposlitvenih odnosov (redna in polna zaposlitev za vse življenje pri istem delodajalcu) so se ljudje ponavadi lahko opirali na družinske prihranke in poklicne ugodnosti, da so prebrodili težke čase. Tako so postali bolj »samozadostni«, kar v okviru te razprave pomenil le, da so bili manj odvisni od državne pomoči.3
Takšen je bil »svet, ki ga ni več«. Morda ga tudi nikoli ni zares bilo. Vsekakor pa dandanes za večino ljudi v večini naprednih gospodarstev ta svet ne obstaja več. Standardnega zaposlitvenega razmerja ni več. Kot pravijo, nas večina lahko pričakuje, da bomo imeli v življenju dve ali tri različne kariere — in zelo verjetno prav toliko partnerjev (in razbitih družin). To pa pomeni, da se ne moremo več zanašati na nobenega od onih nedržavnih stebrov socialne varnosti. Hkrati pa so javni programi v vse večjih škripcih, že ko morajo na podlagi maloštevilnih standardnih socialnih kategorij obravnavati več kot le nekaj posameznih prosilcev pomoči. Ker postajajo potrebe ljudi vse bolj nestandardne, bi moral biti tak tudi socialni odziv.
En način delovanja v tej smeri bi bil v tem, da bi socialnim delavcem dodelili večje diskrecijske pravice in se zanašali, da bodo znali prisluhniti posebnim okoliščinam vsake osebe. A to bi seveda pomenilo vrnitev k starim zakonom o revnih. Vlagatelje zahtevkov za socialno pomoč bi tako spet preobrazili v ponižne prosilce za večinoma samovoljne usluge javnih in zasebnih dobrodelnih ustanov.
Po mojem mnenju bi bila popolna opustitev pogojevanja in kategoriziranja precej primernejši odziv na destandardizacijo družbenega življenja. Nehajmo se že enkrat ubadati z ugibanjem, kako bodo ljudje živeli svoja življenja, in z oblikovanjem kategorialnih odzivov na težave, s katerimi se bodo morda srečali. Namesto tega jim raje preprosto dajmo denar, pa naj si sami pomagajo.
PARTICIPACIJSKI DOHODEK
Priznam, da je ta argument za univerzalni temeljni dohodek pragmatičen. A tudi glavni argumenti proti univerzalnemu temeljnemu dohodku so v svojem bistvu pragmatični. Philippe Van Parijs je učinkovito odgovoril na glavne odzive ekonomistov, ki jih sprožijo takšni predlogi. A še tehtnejši argument proti univerzalnemu temeljnemu dohodku je političen: naj so njegove abstraktne odlike še tako velike, vam politično nikoli ne bo uspelo, da bi ljudje sprejeli idejo, ki pravi, da morajo nekateri dobiti »nekaj za nič«, če vsi ostali v skupnosti delajo za preživetje.4 Morda je res treba nahraniti tudi surfarje, kot pravi Van Parijs, a le malo politične podpore bomo dobili za to, da bi jih hranili tako dobro, da bodo lahko na javne stroške gojili telesno tako zahteven šport, kot je surfanje.
Prva raven te opazke je pragmatična, druga pa načelna. Ljudje te ideje politično ne podpirajo, ker je proti njihovim načelom (proti njihovemu čutu za poštenost), da bi nekdo dobil nekaj za nič, medtem ko si morajo drugi to zaslužiti v potu svojega obraza. Do neke mere so ta načela ponotranjili tudi sami prejemniki socialne podpore, saj jim samozavest zraste, če lahko »družbi kaj povrnejo«, ne pa da se sami sebi in tudi vsem ostalim zdijo kot pijavke, ki visijo na skupnem dobrem. Naj so ti občutki utemeljeni ali ne, nedvomno so dejanski in imajo veliko politično težo. In zaradi tega politično gledano temeljnega dohodka ni mogoče uvesti v univerzalni in nepogojeni obliki.
Zato je za zdaj in tudi v bližnji prihodnosti politično še najbolj sprejemljiva oblika temeljnega dohodka verjetno neke vrste »participacijski dohodek«.5 Po tej shemi bi vsakdo prejemal temeljni dohodek pod pogojem, da opravlja neko družbeno koristno delo. Ta pogoj bi lahko izpolnil z delom na plačanem trgu delovne sile. Prav tako pa bi ga lahko izpolnil tudi z oskrbo mladih, starih ali invalidnih članov skupnosti, z udeležbo pri družbeno koristnih delih ali okoljevarstvenih projektih ali s kakšno tretjo dejavnostjo.
Povsem očitno je, da je participacijski dohodek pogojen, kar univerzalni temeljni dohodek ni. Prav tako je očitno, da je vse odvisno od tega, kaj šteje za »družbeno koristno delo« in kdo bo odločal o tem, ali je določena oseba naredila dovolj. V najslabšem primeru bi lahko tak program postal prav tako zatiralski kot najbolj tiranski zavod za zaposlovanje. V najboljšem primeru pa bi ljudem zagotovil priznanje (in denar) za opravljanje najrazličnejših dobrih stvari, ki bi jih hoteli početi in jih morda bi počeli, tudi če ga ne bi bilo. Kakorkoli že, dohodek za udeležbo je pragmatično najbliže univerzalnemu temeljnemu dohodku. Mnogi izmed nas domnevamo, da se politično temu ni mogoče bolj približati.
Kako bi lahko v sedanji politični klimi uvedli vsaj dohodek za udeležbo?
Najprej se spomnimo, da se je nekaj najnaprednejših idej uveljavilo pod režimi, od katerih bi kaj takega najmanj pričakovali. Bismarck je bil kot politik globoko konservativen, kljub temu pa nam je prav on zapustil socialno državo, kot jo poznamo danes. Nixon je bil kot politik zelo sumljiv, kljub temu pa bi nam skoraj zapustil negativno dohodnino.
Spomnimo se, konkretneje, zgodovine neizmerno darežljivega nizozemskega »socialnega minimuma«. Rečeno na hitro, se po tem programu izplačuje denar vsaki družini, katere dohodek pade pod polovico povprečne plače v državi — dovolj denarja, da se dvignejo nad to mejo, ki v grobem predstavlja »prag revščine«, kot temu pravijo mednarodni raziskovalci.6 Vsakdo bi najprej pomislil, da so tak program zasnovali levičarski politiki. V resnici pa je bil socialni minimum zapuščina vrste tradicionalno konservativnih »krščanskih« koalicij iz šestdesetih let. Ne samo, da so bili pobudniki konservativci; svoje argumente za ta program so tudi podajali v tradicionalističnem besednjaku. Predvsem so hoteli dati ustrezno družbeno priznanje pomembnemu neplačanemu prispevku žena in mater, ki so v tradicionalni socialni ureditvi ostajale doma.
Bi lahko tovrstne konservativne impulze, ki so pripeljali do tega nizozemskega koraka »nazaj v napredno socialno politiko«, uporabili tudi v podporo temeljnemu dohodku v opisani obliki, ki preverja participacijo? Najprej se spomnimo, da za določene oblike socialnih prejemkov že leta in leta velja pogoj participacije. Že od samih začetkov je v programih za podporo brezposelnim prisotna tudi zahteva, da morajo prejemniki »aktivno iskati zaposlitev«. Zagovorniki številnih bolj nazadnjaških oblik socialne reforme so pred kratkim zahtevali razširitev tega načela, do neke mere celo uspešno. Zahteve »delovne podpore« (ali »aktivne politike trga delovne sile« ali »vzajemnih obveznosti«) so tako uveljavili še za celo vrsto socialnih pomoči.
In tu je zdaj priložnost. Predstavljajmo si, da bi zahteve delovne podpore* vključevale tudi »preverjanje dejavnosti«, ki bi ga lahko uspešno prestali na več načinov. Poglavitne bi bile seveda tiste dejavnosti, ki so neposredno povezane s plačanim trgom delovne sile: delo na plačanih delovnih mestih, iskanje takega dela ali usposabljanje zanj. Vendar bi med te načine vedno sodila — bodisi kot oprostitev od »preverjanja dejavnosti« bodisi kot drug način njegovega uspešnega izpolnjevanja — tudi podpora tistim, ki sami niso zmožni opravljati dela (zaradi starosti ali invalidnosti), in podpora tistim, ki ne morejo delati zaradi svoje odgovornosti za vzgojo otrok. Takšno podporo bi potem čedalje bolj širili, tako da bi poleg skrbništva za predšolske otroke zajela tudi skrbništvo za invalidne sorodnike. In nato bi jo še bolj razširili, tako da bi zajela tudi podporo za »prostovoljno« (kar pomeni neplačano) sodelovanje pri potrjenih družbeno koristnih delih ali okoljevarstvenih projektih.7
In na koncu bi morda ugotovili, da se ostre in drakonske delovnopodporne sheme s tem v resnici postopoma spreminjajo v državne plače za družbeno koristno delo najrazličnejših (če že ne prav vseh) oblik. Morda to ne bi vključevalo neplačanega dela v gospodinjstvih brez zelo majhnih otrok ali invalidnih sorodnikov. A vse druge vrste javno koristnega dela, ki so bile prej neplačane, bi država tako nenadoma začela plačevati.
Torej je treba ljudi samo prepričati, naj se za to zavzamejo. Z drugimi besedami, prepričati jih moramo samo, da »podpora« ni samo za tiste, ki se znajdejo na cesti, brez plačanega dela, ampak tudi za ljudi, ki opravljajo družbeno koristno neplačano delo. Ko bomo enkrat dosegli to spremembo dojemanja, bo delovna podpora postala prvi približek participacijskemu dohodku. In tako bi spet enkrat naredili korak nazaj v napredno socialno politiko.
Robert E. Goodin
ROBERT E. GOODIN je profesor socialne in politične teorije ter filozofije na Research School of Social Sciences avstralske državne univerze v Canberri.