Philippu Van Parijsu smo dolžni zahvalo, da si prizadeva spodbuditi razpravo o konceptu temeljnega dohodka, ki je v Združenih državah že krepko zamujala. Točke, glede katerih se z njim ne strinjam, so zgolj taktične narave; sučejo se okoli vprašanja, kako doseči, da bo ideja UTD vzeta resno. Podobno kot drugod se tudi tu Van Parijs spopada z napetostjo med svojo idealno vizijo UTD in takšno različico UTD, ki bi bila politično in ekonomsko izvedljiva. Poskus razrešitve te napetosti je najšibkejši člen v njegovi argumentaciji.
V njegovi idealni viziji prejemanje UTD ni pogojeno z obnašanjem, zakonskim stanom ali drugimi dohodkovnimi viri posameznika, prejeta vsota pa naj bi bila višja od eksistenčnega minimuma. To poudarjanje nepogojenosti sloni na prepričanju, da bi morali imeti ljudje možnost, da sami načrtujejo svoje življenje, kar vključuje tudi odločitev, koliko bodo delali in s kom bodo živeli, ne da bi morali biti zato zaskrbljeni, ali si bodo mogli privoščiti hrano in stanovanje. Če bi se lahko zanesli, da bo ček z UTD prispel vsak mesec, bi celo revni lahko ubežali nenehnim skrbem za golo preživetje. Motivacija za UTD se mi sploh ne zdi problematična; težave nastopijo pri izvedbi.
Kot Van Parijs takoj prizna, je ta vizija povsem nepogojenega UTD zelo draga. Prizna, da bi bilo zvišanje davkov, ki bi bilo potrebno za financiranje izplačevanja tega neto dohodka, tako moteče, da bi morali UTD vpeljevati postopoma. Ne omenja pa še ene sorodne težave — absurdnega dejstva, da bi celo Bill Gates vsak mesec prejel svoj ček UTD. Seveda bi bogataši, kot je Bill Gates, morali plačevati visoke davke, ki bi več kot odtehtale izplačilo UTD, a zakaj bi se sploh trudili s tem povsem nepotrebnim čekom?
Van Parijsova glavna strategija reševanja vprašanja stroškov je postopna uvedba izplačil UTD. Program bi se začel izvajati precej pod ravnjo eksistenčnega minimuma in bi ga sčasoma zviševali. Ne obremenjuje pa se s potencialno zahrbtno politiko postopnosti. V Združenih državah si ni težko predstavljati scenarija, po katerem bi močno protestno gibanje z izjemno mobilizacijo javnega mnenja doseglo uvedbo prve stopnje UTD. Del političnega dogovora, s katerim bi uvedli prehod na nepogojeno izplačevanje, bi vključeval ukinitev številnih izplačil, pogojenih s preverjanjem sredstev. A kaj, če bi bili ob drugi fazi uvajanja nasprotniki politično močnejši, tako da bi se jim posrečilo blokirati zvišanje nepogojenih izplačil, hkrati pa bi vztrajali pri nadaljnjem zniževanju starih programov socialne podpore? Zlahka bi se zgodilo, da bi bilo po tem veliko gospodinjstev z nizkimi dohodki še precej na slabšem kot prej, ko ideja UTD še ni bila vzeta resno.
* * *
Glede na težave postopnega pristopa v izrazito polariziranem političnem okolju je morda bolje kreniti po poti modificiranja nepogojenosti dotacije. Če bi višino dotacije pogojili z ravnjo dohodkov in stanjem gospodinjstva, bi UTD postal negativna dohodnina (ND). Kot pripomni Van Parijs, ND ponuja UTD v obliki davčnega kredita samo tistim posameznikom in gospodinjstvom, ki se kvalificirajo zaradi nezadostnega dohodka. Ker so izplačila ND tako ozko namenjena samo tistim, ki imajo prenizke dohodke, bi si tak program precej laže privoščili in bi ga lahko uvedli na mah. In kar je še pomembnejše, shemo ND bi lahko prilagodili tako, da bi delovala zelo podobno kot Van Parijsov ideal.
ND bi lahko gospodinjstvom ali posameznikom izplačevali vsak mesec ali celo vsak teden, in posamezniki, ki bi nenadoma ostali brez dohodkov — bodisi ker bi odpovedali ponižujočo službo bodisi prekinili ponižujoče razmerje — bi lahko takoj dobili nekaj nujne pomoči in prejeli najvišji mesečni ček dva tedna za tem, ko bi obvestili davčno upravo. (Karl Widerquist je predlagal, da bi posamezniki lahko odprli primaren bančni račun za izplačila in prejem davkov, vlada pa bi poskrbela za obliko samodejne zaščite pred previsokimi nakazili sredstev.) Trši oreh bi bila možnost, da posamezniki z nizkimi dohodki ob koncu leta na svojem vladnem računu zaidejo v minus. Še posebej za tiste na robu preživetja bi vračanje vladnega denarja pomenilo ponovno uvedbo ekonomske prisile, ki jo poskuša UTD odpraviti.
Vendar bi tudi ob nepogojeni dotaciji zasebna različica prekoračitve sredstev ostala pogost pojav; ljudje si bodo sposojali, da bi se pretolkli skozi mesec, in ko bo treba te dolgove enkrat vrniti, bodo spet morali sprejeti neprivlačno službo ali se celo vrniti k nasilnemu zakonskemu partnerju. A Van Parijs ni edini, ki ga skrbi, da bi javni dolg utegnil biti celo večja grožnja osebni svobodi kot zasebni dolg; podoba dickensovskih uradnikov, ki zahtevajo takojšnje vračilo državi, je lahko zelo zastrašujoča. Toda ta scenarij nikakor ni neizogiben. Prvič, razsežnost tega problema bi lahko precej zmanjšali, če bi prvih tri ali štiri tisoč dolarjev izvzeli iz vsake obdavčitve. V tem primeru bi lahko posameznik prejel izplačilo negativne dohodnine v višini šest tisoč dolarjev, če bi njegov zaslužek znašal nekje med nič in 4000 dolarji. Šele ko bi njegov zaslužek presegel 4000 dolarjev, bi mu zmanjšali davčno olajšavo. S tem bi se celoten program sicer podražil, vendar bi se precej redkeje dogajalo, da bi davčni uradniki terjali davke od tistih, ki živijo na robu. Poleg tega bi lahko pravila napisali tako, da bi ti posamezniki z nizkimi dohodki in negativnim saldom imeli na voljo več let za izplačilo in to z zgolj nominalno obrestno mero. Navsezadnje pa bi bilo tudi dovolj prostora za zasebno dobrodelnost. Z uvedbo ND bi se zmanjšala potreba po dobrodelni dejavnosti, ki ljudem v stiski zagotavlja hrano, obleko in zavetje. Dobrodelne ustanove bi se preusmerile na dolgoročnejše investiranje v revne družine in posameznike, kar bi vključevalo tudi nizkoobrestna posojila v različne namene, tudi za vračilo tako javnih kot zasebnih dolgov.
Skratka, z malo domišljije bi načrt ND zlahka dosegel ambiciozne cilje UTD, z eno veliko prednostjo — da bi bili že takoj ob uvedbi tako rekoč vsi revni na boljšem. Poleg tega bi zagovorniki celovitega ND v Združenih državah lahko upravičeno trdili, da je ND naslednji korak po večletnih uspešnih izkušnjah s programi, podobnimi ND — kot je odbitek od davka na zasluženi dohodek — ki so bili omejeni na zaposlene reveže. Van Parijs ima povsem prav — zgrešene skrbi, češ da bomo preveč olajšali življenje revnim, ki si tega ne zaslužijo, nas ne smejo odvrniti od prizadevanj za reformo, s katero bi lahko milijone ljudi zaščitili pred grozljivimi posledicami naraščajoče ekonomske neenakosti.
Fred Block
FRED BLOCK predava sociologijo na University of California v Davisu.