Philippe Van Parijs trdi, da lahko njegov predlog temeljnega dohodka sproži vprašanja družbene pravičnosti in »navdihne takojšnje reforme skromnejšega obsega«. Tisti, ki so v preteklosti ameriškemu občinstvu poskušali predstaviti prednosti bolj univerzalistične evropske socialne politike, bodo glede tega upravičeno skeptični. Zadnja dva kroga reforme zveznega socialnega sistema sta se gibala ravno v nasprotno smer in cela vrsta javnomnenjskih raziskav kaže močno podporo socialni politiki, ki temelji na delu, in sicer tako med ljudmi z nizkimi dohodki kot med volivci srednjega razreda. Že desetletja so politiki v ZDA obsedeni s preganjanjem »nezaslužnih« revežev in podpiranjem dela.
Kljub temu pa strukturni pogoji v Združenih državah morda res pripravljajo podlago za resno razpravo o temeljnem dohodku. Zaradi deregulacije na področju zaščite dela in erozije tradicionalnih socialnih programov je število teh, ki so postali ekonomsko ranljivi, v Združenih državah večje kot v Evropi, s tem pa se širi tudi potencialni vpliv in privlačnost predloga temeljnega dohodka. Vprašanje je, ali bodo napredne sile v Združenih državah res pripravljene podpreti to v prihodnost usmerjeno radikalno inovacijo v socialni politiki?
V Združenih državah so liberalci porabili neverjetno veliko časa in truda, da bi izboljšali šestdeset let star sistem dohodkovne podpore, ki je nastal kot kompromis v času New Deala, pri čemer so regionalizem, rasizem in močno zakoreninjeni lokalni ekonomski interesi ostali nedotaknjeni. Le zakaj bi imeli za nedotakljiv sistem dohodkovne podpore, ki dopušča ogromne državne in krajevne razlike pri obravnavi revnih družin?
Zato ker bi lahko bilo še slabše. Lahko bi bilo tudi boljše, a gotovo ne bo, vsaj dokler se bodo razprave o dohodkovni podpori kot pijanec plota oklepale ozkih okvirov programa javne pomoči, zasnovanega za gospodarstvo in socialne institucije, ki jih več ni.
Kar potrebujemo, je sistem dohodkovne podpore, ki bi odražal in podpiral potrebe delavcev v sedanji ekonomiji — ekonomiji, v kateri ima skoraj 30 odstotkov delavcev »nestandardno« zaposlitev. Večina teh delavcev (pa še veliko drugih) ne izpolnjuje pogojev za pokojninsko zavarovanje ali nadomestilo za brezposelnost. (Skoraj dve tretjini Američanov brez službe v obdobjih brezposelnosti ne prejema dohodkovne pomoči.) V mnogih velikih mestih so spet začeli dnevno najemati priložnostne delavce kar po ulicah, saj ni nobenega sistema dohodkovne podpore za odrasle, ki še niso ostareli in nimajo otrok. Zajamčeni temeljni dohodek bi lahko ustvaril socialno podlago za vse delavce, še posebej tiste z nestandardnimi, »fleksibilnimi«, nizko kvalificiranimi zaposlitvami.
Zajamčeni temeljni dohodek bi lahko zagotovil dohodkovno blazino, s katero bi spodbudili periodično »dodatno usposabljanje«. S krajšanjem proizvodnih ciklusov in z zahtevami nove tehnologije po novih in drugačnih vrstah veščin so politiki in delodajalci začeli spodbujati ameriške delavce, naj si pridobijo nove veščine in znanja. Vendar je samo majhnemu delu delavcev v izbranih industrijah in poklicih zagotovljena prehodna dohodkovna pomoč, da lahko začasno prekinejo delovno razmerje in obnovijo ali pridobijo dodatno izobrazbo. Takšne investicije veljajo za odgovornost posameznika. Vendar bi morda tudi delodajalci podprli sistem temeljnega dohodka, ki bi spodbudil lažje opuščanje in prevzemanje dela ter tako olajšal usposabljanje ter delo s skrajšanim delovnim časom.
Dobro zasnovan sistem podpore v obliki temeljnega dohodka bi lahko odražal in podpiral raznolikost ameriških družin ter staršem ponudil več možnosti. Danes se neodvisno drug od drugega oblikujeta dva vzporedna predloga glede socialnih politik za družine, delo in otroke. Prvi zagovarja stališče, da je za revne otroke boljše, če njihove mame opravljajo plačano delo zunaj doma in v tem času za otroke skrbi nekdo drug. (Mame tako nudijo zgled delovne etike.) Drugi pa trdi, da je za nerevne otroke boljše, če se njihove mame odrečejo dohodku (in karieri) in ves svoj čas posvetijo skrbi za otroke. (Mame tako kažejo, da so v prvi vrsti zavezane dobrobiti svojih otrok.)
Po prvem predlogu bi država skrb za otroke plačala vsem razen materi; po drugem pa bi morala država poskrbeti za posebne davčne olajšave, namenjene skrbnikom otrok, da bi matere spodbudila ali prepričala, naj ostanejo doma. Zajamčeni minimalni dohodek bi lahko elegantno združil oba predloga: zaposlena mati bi lahko delala manj časa, »gospodinjski« roditelj pa bi dobil neodvisen vir denarne pomoči. Jasno bi izpostavil dilemo med časom in denarjem, s katero se spopadajo vse družine, in ne bi dajal prednosti nobenemu posebnemu tipu družine.
Združene države krvavo potrebujejo javno razpravo, ki bi postavila pod vprašaj prevladujoče prepričanje, da je vrednost osebe in njen družbeni prispevek mogoče in treba meriti predvsem (ali izključno) z njenim dohodkom od plačanega dela. Primerna razprava o temeljnem dohodku bi nas lahko prisilila, da pretresemo dejavnosti in obnašanje, ki ga cenimo mi kot pripadniki družin, skupnosti in demokracije — za razliko od dejavnosti, ki jih ceni trg.
Za čedalje večje število Američanov so se obeti stalne zaposlitve, ki ponuja varnost srednjega sloja, že izgubili. Ugodnosti, ki temeljijo na delu, se krčijo. Naša socialna politika pa še zmeraj potiska vse več ljudi v še hujšo odvisnost od mezdnega dela. Čas je, da si zamislimo novo socialno politiko, ki bo bolj prilagojena zahtevam postindustrijske, globalne ekonomije. Temeljni dohodek kot mehanizem razdelilne pravičnosti? Vsekakor si ta zamisel zasluži javno razpravo.
Katherine McFate
KATHERINE MCFATE je programski vodja pri Rockfellerjevi fundaciji.