Philippe Van Parijs po intelektualni plati dobro zagovarja svoj predlog. Kot pravi sam, zamisel ni nova. Vendar je minilo že kar nekaj časa, odkar jo je kdo zadnjič predlagal, zato je zanimivo, da spet prihaja na površje. Ena od posledic tako imenovane »socialne reforme« v Združenih državah je tudi, da se ponovno odpira vsaj skromna razprava o tem, kako pomagati ljudem, ki nimajo nikakršnega gotovinskega dohodka. To je dobro, saj je v tem trenutku to vprašanje še posebej pereče. Dandanes živi približno milijon žensk s še kakima dvema milijonoma otrok, ki so jih izrinili s seznama prejemnikov socialne podpore ali pa se nanje ne morejo uvrstiti in tako nimajo ne službe ne denarne pomoči. Nujno je znova vzpostaviti mrežo gotovinske varnosti.
Ena od relevantnih idej za to je UTD. Druge pa so še povračljive davčne olajšave za skrbništvo, s katerim bi zagotovili dohodek ljudem, ki skrbijo za nedorasle, ostarele ali invalidne družinske člane. Seveda je še daleč do dejanske uvedbe teh zamisli, a dragoceno je že samo dejstvo, da sploh prihaja do tovrstnih predlogov.
A če sem iskren, moram priznati, da v tem trenutku nisem navdušen nad tem, da bi zapravljali čas s predlogi, kot je UTD. Če razpravljanje o zajamčenem dohodku pomaga pri izpostavljanju vprašanja o primernosti dohodka, bom zadovoljen. Odkrito rečeno pa nisem prepričan, da je tako. Vsaj v tem trenutku morajo zagovorniki zajamčenega dohodka, ki ne bi bil neposredno povezan z delom, prevzeti težko breme prepričevanja. V Združenih državah bi morali imeti družinski dodatek ali nekakšno dohodkovno osnovo. A bojim se, da v tem trenutku resno ukvarjanje s takimi predlogi jemlje dragocen čas — čas, ki bi ga lahko porabili za politično sprejemljivejše ideje, ki bi jih bilo mogoče dejansko uvesti in bi imele takojšnje učinke na življenja ljudi z nizkimi dohodki.
Kakorkoli že, UTD je v najboljšem primeru le košček sestavljanke. V Združenih državah pravzaprav imamo nekakšnega »bratranca« UTD — prehrambene bone. Niso sicer povsem isto, saj morajo prejemniki izpolnjevati nekaj zahtev glede dela, vendar ta niso strogo upoštevana, tako da prehrambeni boni štiričlanski družini brez denarnega dohodka nanesejo približno 3500 dolarjev zajamčenega dohodka. Ti boni tvorijo neizmerno pomemben program, ki pa je povsem nezadosten, če ni vpet v celo mrežo drugih programov in strategij. V »dobrih starih časih«, ko je »socialna reforma« pomenila zajamčen dohodek, me je skrbelo, da njeni zagovorniki niso posvečali dovolj pozornosti programom, s katerimi bi ljudem pomagali poiskati delo. Še vedno me skrbi, da ljudje naprednega pola, ki hočejo zmanjšati revščino v Združenih državah, nimajo dovolj širokega pogleda, in mislim, da se oživljanje idej, ki se osredotočajo skoraj izključno na gotovinski dohodek, izogne pravi razpravi in nas tako odmika od te sinteze. Ponovna vzpostavitev spodobne varnostne mreže za tiste, ki niso zmožni delati, je zelo pomembna, vendar bi se sam posvetil predvsem delu, vključno s plačami in delovnimi pogoji, predloge, kot je UTD, pa bi obravnaval bolj kot eno izmed sestavin in ne kot osrednji element.
* * *
Spomnim se, da sem se nekoč, ko se je Robert Kennedy pripravljal za predsedniške volitve leta 1968, pogovarjal z njim. Povedal sem mu, da volilni štab predlaga, naj njegovo podporo zajamčenemu dohodku uvrstimo med uradna stališča o socialnem varstvu, ki smo jih pripravljali. Dejal je: »Ne zagovarjam zajamčenega dohodka, ampak zajamčeno delovno mesto.« To je povedal z močnim poudarkom, kajti v resnici je bil za podporo ljudem, ki niso zmožni delati. Vendar je bil prepričan, da smo veliko število ljudi, posebej mlade drugih ras, izključili iz trga delovne sile, in se je želel posvetiti popravi tega grozljivega dejstva. Tudi sam podobno ocenjujem takšne zamisli, kot je UTD, kadar o njih ne razpravljamo v pravem kontekstu.
Izkušnje s socialnim zakonom iz leta 1996 so razkrile tri zgodbe, ki jih bo treba upoštevati v prihodnjih razpravah o podaljšanju njegove veljavnosti. Prva govori o tistih, ki imajo službe, a kljub temu niso ušli revščini. 60 odstotkov nekdanjih prejemnikov socialne podpore, ki se jim je posrečilo zaposliti, v povprečju zasluži kakih sedem dolarjev na uro in dela v povprečju trideset ur na teden. Potrebujejo pomoč pri dohodku, zdravstvenem zavarovanju, oskrbi otrok in namestitvi — in vse te potrebe so skupne še milijonom drugih, ki sploh nikoli niso bili na socialni podpori in po dlakocepskih merilih, s katerimi določamo revščino, sploh ne veljajo za »revne«. Druga zgodba govori o tistih, ki jih ni na seznamih, a ne delajo. Za te ljudi je treba ponovno izumiti varovalne mreže. Kratkoročno se to lahko zgodi samo v okviru strukture socialne podpore, kot je bila vzpostavljena leta 1996 — ne pa s pregovarjanjem o nekakšnem UTD. Tretja zgodba govori o tistih, ki so še vedno na socialni podpori, vendar bodo kmalu presegli njeno časovno omejitev. Vsaj nekateri od njih zagotovo lahko delajo, vendar potrebujejo precej več pomoči, kot so je dobili do zdaj, morda tudi javno podprt program zaposlovanja. (In vse to velja samo za tisti del rešitve, ki se nanaša na delovna mesta in dohodke. Prav tako je treba investirati v izobrazbo in dejavnosti za otroke, se posvetiti posebnemu problemu sosesk, v katerih je koncentracija revnih zelo visoka, in ponovno vzpostaviti varno in solidarno okolje skupnosti v središčih naših mest, ki se nam ostalim zdi samoumevno.)
Čeprav cenim Van Parijsov prispevek, vendarle menim, da nas v resničnem svetu upravljanja in politike, kjer se dejansko sprejemajo odločitve, ne bo pripeljal zelo daleč.
Peter Edelman
PETER EDELMAN je profesor prava na na Georgetown University Law Centre.