Strinjam se s Philippom Van Parijsom, da je univerzalni temeljni dohodek (UTD) moralno gledano zelo privlačna ureditev, in mislim, da sta dejanska svoboda in družbena pravičnost tudi normativno prepričljiva argumenta zanj. A po mojem je znak dobre teorije tudi to, da je zmožna ponuditi teorijo o sami sebi. In v tem pogledu drugega reda mora teoretik med drugim odgovoriti tudi na vprašanje: Zakaj toliko ljudi nasprotuje moji teoriji? Zakaj se, kljub njeni neizpodbitni in očitni prepričljivosti, z njo ne strinjajo vsi? Se pravi, zadostno število ljudi, pripadnikov elitnih in neelitnih krogov, da bi udejanjili njene napotke.
Enega izmed možnih odgovorov na to vprašanje lahko ponudi nekakšen ad hoc seznam trditev: ljudje se morajo navaditi na to idejo; premagati svoje moralne predsodke in spontana prepričanja; zainteresirane stranke jih zavajajo, češ da bi bili družbeni stroški UTD neznosno visoki, koristi pa le vprašljive. Vsa ta opažanja so očitno na mestu. Nakazujejo tudi nekaj strategij, s katerimi bi lahko povečali možnosti uspeha UTD: poskusimo prepričati ljudi, dogovorimo se s političnimi elitami, pokažimo, da je zamisel v nekaterih državah že padla na plodna tla, izpeljimo bolj realistične ekonometrične analize vseh drugotnih posledic, pripravimo in izvedimo obsežne eksperimente in podobno. Vse to se dejansko že dogaja, in to dokaj uspešno, predvsem po zaslugi samega Van Parijsa, pa tudi po zaslugi drugih oseb, ki sodelujejo v Evropski mreži za osnovni prihodek (BIEN), ter različnih nacionalnih raziskovalnih institutov, podpornih skupin in nekaterih levo libertarnih političnih strank.
A čeprav zanimanje in dovzetnost za sheme UTD v splošnem naraščata, in to ne samo v razvitih gospodarstvih, nihče ne bo resno trdil, da je do uresničitve temeljnega dohodka (v tako zahtevni različici, kot jo je določil Van Parijs) kjerkoli na svetu samo še korak. Zakaj ne? Rad bi nakazal odgovor in izpeljal nekaj programskih implikacij (drugega reda) za predlagatelje ideje UTD.
Kot trdi Van Parijs, je poslednji temelj UTD svoboda: svoboda posameznikov, da zavrnejo delodajalce in državne zavode (da o zakonskih partnerjih ne govorimo), ne da bi bili za to kaznovani z materialnim pomanjkanjem. Po splošnem pravilu napovedi svobode vzbujajo strah. Kakor v drugih primerih, ko gre za uresničevanje svobode, ni nujno, da je ta strah, čeprav strasten in pretiran, zaradi tega že paranoičen. Lahko je tudi utemeljen. Kdo ima torej razloge za strah pred svobodo, ki bi izvirala iz UTD, in kakšne razloge ima zanj? V številnih razpravah in soočenjih o zaželenosti in izvedljivosti temeljnega dohodka, ki sem se jih udeležil, sem naletel na različne vrste strahu.
Delodajalci se bojijo, da bi se s tem zmanjšal njihov nadzor nad delavci, saj bi delavci dobili povsem sprejemljivo možnost, da se umaknejo. UTD bi delodajalcem otežil najemanje delavcev za »slaba« delovna mesta in jih prisilil v povišanje plač, če bi še hoteli, da nekdo opravlja ta dela.
Delojemalci se bojijo, da bo UTD zahteval visoko stopnjo (neposrednih ali posrednih) obdavčitev, ki bodo posledično privedla do znižanja neto zaslužkov; in podobno se tudi bojijo, da bo UTD služil kot izgovor, da bi jim »socialno plačo«, ki je sorazmerna plači in jo zaposleni prejemajo kot upokojenci ali v primeru brezposelnosti, zamenjali z enotnim transferjem. Razlike v plačah se tako ne bi več odražale v razlikah med dohodkovnimi transferji, vsaj ne toliko kot doslej, izgubo dohodka, ki bi pri tem nastala, pa bi bilo treba nadomestiti z varčevanjem.
Potencialni prejemniki UTD se bojijo, da bo višina njihovega dohodka, pa tudi stopnja rasti tega dohodka, odvisna od političnih odločitev in fiskalnih omejitev, o katerih bodo v prihodnosti odločale večine, ki ne bodo podpirale in ostale zveste ideji ekonomskih državljanski pravic.
Veliko različnih individualnih in korporacijskih akterjev se boji, da bo družbena ureditev zapadla v moralno razsulo, če je ne bodo več oblikovale »produktivistične« predpostavke, da je delo (naj bo to zaposlitev ali samozaposlitev, v vsakem primeru pa tržno nagrajeno delo) »normalno« stanje, brezplačna kosila pa »anomalija,« in da je zahtevati »nekaj za nič« sprevrženo.
Zdi se mi, da morajo predlagatelji UTD vse te bojazni jemati resno. V nasprotnem primeru bodo prezrli globoke sledi, ki jih je več kot sto let hegemonije industrijskega kapitalizma vtisnilo idejam, institucijam in pričakovanjem. Te hegemonistične sile so dejansko skovale medrazredno zavezo, zasnovano na sistemu normativnih prepričanj glede dela, ki so celo pod pritiskom očitnih sprememb socialne in ekonomske realnosti videti imuna na vsako revizijo. Številni in pomembni politični intelektualci, ki zagovarjajo sheme tipa »podpora za delo«, verjamejo — ali vsaj sprejemajo prepričanje in tudi druge spodbujajo k temu — da je pogodba o delu edino sredstvo, s katerim lahko moderne družbe integrirajo posameznike in jim obenem zagotovijo določeno mero avtonomije. Čeprav vsakemu odraslemu ne moremo več zagotoviti stalne zaposlitve, ki bi mu prinašala spodobno plačo, je ta empirično zastarela vizija »normalnosti« danes na normativni ravni zasidrana trdneje kot kadarkoli prej. Predlagateljem UTD se zdi ta anomalija upravičeno odbijajoča, vendar morajo šele najti način, kako se spopasti z njo na politično produktiven način.
Kaj je torej mogoče storiti? Predlagam, da bi prizadevanja za uvedbo UTD usmerjali načeli postopnosti in reverzibilnosti. Osnovna ideja je v tem, da ustvarimo okvir, v katerem bodo ljudje lahko spreminjali svoje preference z učenjem v skladu z rekom, da se človeku vzbuja tek z jedjo (ne pa s prisilnim hranjenjem). Namesto da o UTD premišljujemo z vidika »prej« in »potem«, bi ga morali pojmovati in zagovarjati dinamično, z vidika »več« in »manj«. Taka intelektualna in politična oblika eksperimentalnega približevanja bi se lahko gibala po naslednjih smernicah.
Kot vsi vedo, bi bila v končnem stabilnem stanju popolnoma udejanjenega UTD tudi »surfar« in »boem« upravičena do državljanskega (ali celo prebivalskega*) dohodka na ravni eksistenčnega minimuma — kar je po danes prevladujočih standardih škandalozna anomalija, ki jo predlagatelji UTD ponavadi na hitro ublažijo s spekulacijami o tem, da se verjetno nihče ne bo za dalj časa predal surfanju. Možna pa je še ena strategija za reševanje tega vprašanja. Spomnimo se, da je v večini razvitih gospodarstev in njihovih sistemih socialnih programov veliko tipov ljudi v različnih situacijah in dejavnostih dejansko upravičenih do dohodkovnih transferjev, ki se financirajo iz davkov, bodisi na ravni eksistenčnega minimuma bodisi celo nad njim. V to kategorijo spadajo matere samohranilke, pa tudi naborniki, ki opravljajo obvezno vojaško služenje. Enako velja za družine, študente ter — vsaj dokler bo v Evropski uniji še veljala skupna kmetijska politika — kmetje. Institucionalizirane izjeme od trga delovne sile (ali vsaj izključne odvisnosti od tržnih nagrad za delo) so pogoste in povsem legitimne.
Po eni od postopnih strategij bi torej lahko začeli širiti seznam skupin, pogojev in dejavnosti, ki bi bile po zakonu upravičene do takšnega izvzetja. Politične pobude za tovrstno širitev so čedalje bolj obetavne, saj tako imenovani »tretji« ali »prostovoljski« sektor oziroma sektor »samopomoči« zasebnih fundacij, kooperacij in sosedskih organizacij dobiva vse vidnejšo vlogo kot družbeni fenomen, pa tudi kot politično orodje za razbremenitev in hkrati povečanje učinkovitosti državnih služb. Tak »participacijski dohodek« (kot ga je primerno poimenoval Tony Atkinson) seveda še zdaleč ni »nepogojen«, saj je odvisen od izvajanja netržnih del. A bolj popularen, običajen in razširjen ko bo sektor takšnih prostovoljskih dejavnosti, učinkoviteje se bo mogoče spopasti z avtoritarnostjo zunanjega birokratskega nadzora.
Drugo dobro znano dejstvo je, da bi v celoti udejanjen UTD na koncu dosegel raven eksistenčnega minimuma (in po možnosti tudi zakonsko nepreklicnost ter stalno prilagajanje trenutnemu tržnemu dohodku); ne bi ga več omejevale nobene metode preverjanja; in dejansko bi ga izplačevali vsem državljanom in prebivalcem. A te tri lastnosti tvorijo prav toliko osi postopnega približevanja. Natančneje povedano, lahko bi začeli z dodatkom na dohodek, ki še ne bi dosegal ravni eksistenčnega minimuma, vendar bi že omogočal umik iz dela za vsaj nekaj ur. Postopek preverjanja sredstev bi lahko omilili in ta postopek celo obrnili, tako da ne bi merili več pomanjkanja sredstev, temveč imetje (večjega) premoženja, kar bi pomenilo, da bi temeljni dohodek prejemali vsi državljani razen tistih, katerih imetje bi preseglo neko določeno raven.
V predstavitvi svoje zamisli v tej knjigi Van Parijs ne omenja posebej, da UTD ni le univerzalen, nepogojen in zadosten za preživetje, temveč tudi stalen. Izplačevali bi ga individualno, in sicer od polnoletnosti do konca življenja. Časovna razsežnost je še ena dimenzija postopnega približevanja in pravzaprav ena od najobetavnejših. Že v nekem drugem spisu sem zagovarjal »konto za umik« (denimo za dobo desetih let), do katerega bi bila upravičena vsaka odrasla oseba. S tega konta bi lahko kadarkoli (denimo po petindvajsetem letu starosti) črpala kratka obdobja v trajanju najmanj šestih mesecev, ta prosti čas, v katerem bi prejemala enoten dohodek, pa bi lahko izkoristila po lastnih željah. Takšno shemo bi lahko imeli za začasni temeljni dohodek. Svobodna izbira, kdaj in koliko bi oseba dvignila s konta, bi pripomogla k splošnemu znižanju ponudbe delovne sile. Zaposlenim bi tudi omogočila, da bi lahko odpovedali posebno nezaželene službe in delovne pogoje (ali vsaj zagrozili s tem), ponudila pa bi tudi možnost in motivacijo za obnovitev znanja in drugih prvin človeškega kapitala. Namesto da bi ljudi »izobčili« iz trga delovne sile, bi jim ponudili ekonomsko sprejemljivo možnost, da se začasno umaknejo in tako pripomorejo k ponovni vzpostavitvi »polne« zaposlenosti, čeprav v absolutnem smislu na nižji ravni. Tisti, ki bi izbrali to možnost, bi posredno prispevali tudi k temu, kar je zame ena od najbolj privlačnih lastnosti UTD (in večine njegovih polovičnih približkov): močan posreden učinek, ki bi ga imel na to, čemur smo nekoč rekli »humanizacija dela«, in na postopno ukinitev še posebej »slabih« služb.
Za zaključek in upoštevaje Evropsko unijo in njeno integracijo bi izpostavil neko razsežnost, v kateri postopnost ni mogoča. UTD (ali katerega koli od njegovih nepopolnih približkov) ni mogoče uvesti v eni sami državi. Takšno enostransko dejanje bi zelo verjetno sprožilo migracijske posledice, ki bi zagotovo spodkopale politično in ekonomsko sprejemljivost takšnih rešitev, tudi če te ne bi bile popolne. (Takšna migracija, pravzaprav preprečevanje emigracije, je bila seveda načrtovana posledica v zelo posebnem primeru Aljaske, pa tudi v podobnem primeru Zahodnega Berlina pred letom 1989, ko so premijo njegovim stalnim prebivalcem izplačevali kot davčni kredit*.) Toda v Evropi je to, kar je možno narediti v eni državi, omejeno s tistim, kar je možno narediti v vseh drugih državah in to hkrati. Morda bo kdo to pravilo interpretiral kot »evroskeptično«, kot dokaz, da je Evropska unija v napoto inovativni nacionalni politiki. A mogoče ga je razumeti tudi bolj optimistično, kot načrt za uveljavitev »socialne« Evrope, ki bi lahko projektu evropske integracije podelil tudi nekaj zelo potrebnega smisla in privlačnosti za široke ljudske sloje.
Claus Offe
CLAUS OFFE je profesor politologije na Humboldtovi univerzi* v Berlinu.