Številka: 0650-00/07-P
Ljubljana, 16. 2. 2011
Državni svet Republike Slovenije je na 34. seji 16. 2. 2011, na podlagi 29. in 67. člena Poslovnika Državnega sveta (Uradni list RS, št. 70/08, 73/09 in 101/10) ter na podlagi posveta z naslovom Univerzalni temeljni dohodek v Sloveniji – utopija ali realna možnost?, sprejel naslednje
S K L E P E :
Državni svet Republike Slovenije je 7. decembra 2010 organiziral posvet z naslovom “Univerzalni temeljni dohodek v Sloveniji – utopija ali realna možnost?”.
Cilj posveta je bil ponovno spomniti na ključne značilnosti, za nekatere utopičnega koncepta univerzalnega temeljnega dohodka in raziskati realne možnosti za njegovo uvedbo v Sloveniji. Ne glede na to, da ideja univerzalnega temeljnega dohodka kot novega načina delovanja socialne države ni nova, je spričo dogodkov zadnjih let in napovedi za prihodnost postala ponovno aktualna. Pogledi na koncept univerzalnega temeljnega dohodka so raznoliki, prav tako pa je pestra tudi paleta njegovih možnih praktičnih izvedb.
Na podlagi referatov in razprav so bili oblikovani sledeči sklepi:
1. Koncept univerzalnega temeljnega dohodka naslavlja pomembna družbeno-ekonomska vprašanja in lahko predstavlja pravi odgovor na obstoječe krizne razmere, ki terjajo nove ideje in pristope k spremembam obstoječega družbeno-ekonomskega sistema. Kljub temu bi razvodenel, če bi ga dojemali zgolj v okviru socialne politike, saj ima bistveno večje potenciale kot da predstavlja zgolj način kriznega managementa, zlasti kar se tiče omogočanja večje svobode posamezniku.
2. Uvedba univerzalnega temeljnega dohodka v Sloveniji ni toliko vprašanje finančne zmožnosti države, temveč sprememb v miselnosti celotne družbe, ki je v zadnjih letih postala pretirano potrošniško usmerjena. Gre za razpravo na ideološki in ne tehnični ravni. Vprašanj o družbeni sprejemljivosti koncepta in pripravljenosti družbe za korenite spremembe zato ne bi smela zasenčiti vprašanja ekonomske izvedljivosti ali politične volje. V ospredju ni zgolj želja po izboljšanju kazalcev uspešnosti socialne države, ampak tudi iskanje rešitev za dvig konkurenčne prednosti države na podlagi pozitivnih učinkov koncepta.
3. Ključna vprašanja, ki se pojavljajo v zvezi z dejansko uvedbo univerzalnega temeljnega dohodka se nanašajo na:
a) definiranje geografske omejenosti dohodka (svetovni, državni, regionalni ali lokalni nivo),
b) upravičence do dohodka (ali vsi prebivalci ali zgolj državljani, ali vključiti tudi otroke),
c) višino dohodka (ali zgolj 200-300 evrov na mesec ali več; vzpostavitev razmerja med višino univerzalnega temeljnega dohodka in plačo),
d) dilemo o postopnem ali takojšnjem prehodu na nov sistem ter
e) način izvedbe (glavarina, boni, vaucherji, popolna ali delna ukinitev obstoječih socialnih transferjev, prilagoditev dohodninske lestvice, dodatne obdavčitve, znižanje cene dela).
4. Predlogi za praktično izvedbo koncepta univerzalnega temeljnega dohodka se razlikujejo, prav tako zagovorniki koncepta niso popolnoma usklajeni v svojih stališčih, vendar je med njimi vendarle dosežen neke vrste mehki konsenz o tem, da gre zlasti za prelom z obstoječimi socialnimi politikami ter za uresničevanje koncepta polnega državljanstva.
5. Koncept univerzalnega temeljnega dohodka bi bil s finančnega vidika izvedljiv.
V povezavi z univerzalnim temeljnim dohodkom se najbolj pogosto pojavljajo dvomi o finančni izvedljivosti koncepta. Predstavljene različne variante izračunov in predlogov za praktično uvedbo univerzalnega temeljnega dohodka (na podlagi povečanja davkov, glavarine) so pokazali, da bi bil koncept realno izvedljiv že z manjšimi ali večjimi spremembami obstoječega sistema. V osnovi bi zahteval zgolj drugačen način razporejanja sredstev za zagotavljanje socialne varnosti kot je uveljavljen v obstoječem sistemu socialnega varstva. Ni dvoma, da je na svetu in v Sloveniji na voljo dovolj bogastva, da bi takšno idejo lahko uresničili, saj bi v osnovi šlo le za povečanje deleža javnega sektorja v bruto domačem proizvodu.
Sama višina finančnih sredstev, ki bi jih potrebovali za izvedbo koncepta, pa bi bila odvisna od tega, kaj bi želeli z izplačili takšnega dohodka doseči (ali zgolj zagotoviti finančno varnost ljudem, ki trenutno ne morejo uveljavljati pravic iz obstoječega sistema socialnega varstva, ali pa izboljšati socialni položaj večjega števila ljudi) in do katere mere bi bili pripravljeni spremeniti obstoječi sistem socialnega varstva v Sloveniji (ali zgolj prilagoditi obstoječi sistem in prerazporediti način izplačevanja obstoječih socialnih transferjev ali izvesti korenite spremembe sistema).
6. Predvideni pozitivni učinki uvedbe univerzalnega temeljnega dohodka v Sloveniji:
a) Poenostavitev in zmanjšanje stroškov administriranja sedanjih redistributivnih socialnih politik:
Obstoječi sistem je rigiden ter birokratsko in stroškovno preobremenjen. Prav tako se skozi leta krog upravičencev do državnega denarja radikalno krči, delovna zakonodaja pa postaja vedno bolj ohlapna, vedno več je prekernih delovnih mest in poudarjanje koncepta socialne izključenosti je povzročilo drobljenje problemov in zanemarjanje temeljnih principov delovanja družbe (socialna pravičnost, enakost in solidarnost) s strani države. Koncept univerzalnega temeljnega dohodka je dober odgovor na naštete težave.
b) Brezpogojnost dohodka omogoča socialno varnost za tiste kategorije ljudi, ki so neupravičeno izločeni iz obstoječega sistema socialnega varstva ter omogoča dostojno življenje ne glede na zaposlitveni status:
Pravice posameznika, ki jih slednji lahko uveljavlja na podlagi obstoječega sistema socialnega varstva, temeljijo na predpogoju delovne aktivnosti posameznika. Slednji določenim kategorijam ljudi onemogoča izkoriščati pravice, ki iz tega sistema izhajajo. Tudi v primeru izpolnjevanja tega predpogoja se pojavljajo številni primeri, ko se delavcem dlje časa ne izplačajo osebni dohodki in se zato težko preživljajo, pri tem pa jim obstoječa pravila sistema ne ponujajo pravih rešitev, saj ne spadajo v pravo kategorijo – kategorijo brezposelnih. Eden od predlogov uvedbe univerzalnega temeljnega dohodka predlaga rešitev tudi za to kategorijo ljudi, saj bi s sistemom, po katerem bi tisti, ki izplačujejo dohodke upokojencem in zaposlenim vsak mesec Davčni upravi Republike Slovenije (v nadaljevanju: DURS) nakazali znesek, ki bi predstavljal dogovorjeno višino univerzalnega temeljnega dohodka (predlog: 300 evrov), DURS pa bi tem posameznikom še isti dan nakazal ta isti znesek na tekoči račun. DURS bi moral univerzalni temeljni dohodek izplačati tudi v primeru, ko od delodajalcev ne bi prejel nakazila. Država bi s tem prevzela odgovornost za neustrezno delovanje sistema, kar je v zadnjem času pogost pojav.
Prav tako veliko oviro obstoječega sistema predstavljajo visoka stopnja nekompatibilnosti nizkih dohodkov s socialnimi transferji ter različni cenzusi, pri katerih že preseganje zgolj za en evro lahko bistveno spremeni stopnjo socialne varnosti posameznika (padec v razred z nižjo davčno olajšavo, izguba pravice do štipendije ali subvencije).
c) Destigmatizacija posameznika:
Ker se univerzalni temeljni dohodek tretira kot pravico in ne kot pomoč, se s tem bistveno destigmatizira njegove prejemnike v primerjavi z dosedanjimi prejemniki socialnih pomoči.
d) Učinkovito preprečevanje širjenja revščine ter zmanjševanje ekonomskih in dohodkovnih negotovosti:
Osnovno pravilo koncepta univerzalnega temeljnega dohodka je, da naj bi vsakemu zagotovil temeljni nivo dohodka, ne glede na njegovo premoženje in delovno aktivnost. To pomeni tudi tistim ljudem, ki so sedaj na robu revščine ali že pod njim, trenutni sistem pa jim ne nudi ustrezne rešitve.
e) Dvig konkurenčnega potenciala celotne družbe na podlagi zagotavljanja večje svobode posameznika, ki izhaja iz občutka finančne varnosti:
Posamezniki v okviru obstoječega zelo togega sistema delujejo na podlagi sledenja pravilom igre, ki jih slednji postavlja, kar pomeni, da velikokrat vztrajajo na delovnih mestih, ki zanje niso zdrava, na katerih doživljajo mobing, so nezadovoljni itd. Na univerzalni temeljni dohodek je s tega vidika potrebno gledati kot na sistem, ki varuje avtonomijo človeka na delovnem mestu in ga rešuje heteronomnega dela, ki je prisilno in namenjeno zgolj preživetju. Z univerzalnim temeljnim dohodkom bi se posamezniku omogočilo sprejemati bolj drzne odločitve in spodbujalo njegovo kreativnost. Hkrati bi posameznik lažje uravnotežal delovni in prosti čas.
Nižja produktivnost, ki je posledica nezadovoljstva in iztrošenosti zaposlenih se v končni fazi odraža tudi v znižani konkurenčni sposobnosti slovenskega gospodarstva.
Univerzalni temeljni dohodek bi v višini, ki bi zagotovila preživetje in varnost, omogočil, da bi delavec dobil diskrecijsko pravico postaviti pogoje svojega dela in izbirati delo, ki mu ustreza. S tem bi se povečale motivacija za delo, delovna uspešnost in inovativnost, posledično pa bi se dvignil tudi konkurenčni potencial celotne družbe.
f) Možnost razvoja družbe do te mere, da neprostovoljne brezposelnosti ne bi bilo več:
Trenutno stanje na trgu dela jasno kaže, da dela za vse ni dovolj, predvideva pa se, da ga bo zaradi razvoja tehnologije in storitvenih dejavnosti še manj. Ključen problem namreč že dolgo ni več produkcija dobrin, ampak povpraševanje po njih. Eden od predlogov za uvedbo univerzalnega temeljnega dohodka temelji tudi na znižanju cene dela, pri osnovnem pogoju, da seštevek univerzalnega temeljnega dohodka in neto prejetega plačila za delo ne bi mogel biti nižji od dogovorjene minimalne plače. Z vidika obdavčitve bi to pomenilo nižje bruto plače, posledično bi se razbremenilo gospodarstvo, na drugi strani pa bi se finančna sredstva v sistem povrnila preko zvišane stopnje davka na dodano vrednost. S tem bi se odpravila tudi uravnilovka, ki jo je ustvaril zadnji dvig minimalne plače. Na daljši rok bi lahko z višje zastavljenimi cilji, kar se tiče nižanja bruto plače, univerzalni temeljni dohodek deloval kot dinamični parameter makroekonomske politike, ki bi kompenziral tržno gibanje plač. V primeru, da bi bila cena dela nižja, bi tudi povpraševanje po delu narastlo, kar pomeni, da bi lahko delalo več ljudi. Ko bi se ponudba in povpraševanje uskladila, pa bi se ta proces avtomatično ustavil.
g) Zmanjševanje presežnega porabništva in prispevek k trajnostnemu razvoju.
h) Povečanje kupne moči “pasivne” populacije.
i) Pozitivni premiki v izobraževalnih sistemih (premik od prisilne učinkovitosti študija k večji osebni ustvarjalnosti)
j) Olajšano prilagajanje razmeram na trgu dela in olajšanje odločitev za samozaposlovanje:
Čedalje večje je število delovnih mest postaja atipičnih v smislu projektnega dela, delnega zaposlovanja. Prav tako je trenutno pojem samozaposlitve povezan zlasti z reševanjem socialnega položaja, ne s preizkušanjem tveganih idej, inovativnostjo ter podjetniško iniciativo. Z zagotovitvijo neke osnove za preživetje, bi se ljudje lahko lažje odločali za takšne vrste zaposlitve.
k) Lažje prepoznavanje in upoštevanje dejavnosti, ki so socialno zelo pomembne, a tržno prezrte (skrb za družino, gospodinjsko delo, prostovoljstvo, negovalno delo).
l) Sistemsko spodbujanje solidarnosti in zmanjševanje socialne napetosti med konkurenčnimi družbenimi skupinami (zaposleni/nezaposleni, zaposleni v gospodarstvu/zaposleni v javnem sektorju, nedoločeno/prekerno zaposleni).
m) Rešitev, ki na prvi pogled izgleda najbolj neizvedljiva, je lahko prav v času krize, ko vsi drugi, že ustaljeni načini delovanja ne ponujajo pravega izhoda iz krize, prava pot.
7. Izraženi pomisleki o vpeljavi koncepta univerzalnega temeljnega dohodka v Sloveniji:
a) Uvedba univerzalnega temeljnega dohodka bi lahko odvrnila ljudi od dela.
b) Poraba univerzalnega temeljnega dohodka se prepušča vsakemu posamezniku in vprašanje je, če se bo s tem dosegla največja možna koristnost.
c) Pozicije moči v odnosu delodajalec in delojemalec bi se lahko z uvedbo univerzalnega temeljnega dohodka in v povezavi z že obstoječim problemom prekernosti zaposlitev zelo spremenile:
Z deregulacijo trga dela in spodbujanja prožnosti na trgu dela na podlagi vpeljave univerzalnega temeljnega dohodka, bi lahko prišlo do položaja, ko bi delodajalci na podlagi sklicevanja na univerzalni temeljni dohodek še hitreje in lažje odpuščali zaposlene.
d) Brezpogojnost univerzalnega temeljnega dohodka vseeno ne bi odpravila razlik v prirojenih lastnostih posameznikov, socialnih vlogah in drugih okoliščinah, ki ljudem onemogočajo polno vključevanje v družbo in zagotavljanje želenih svoboščin.
8. V povezavi z osnovno idejo univerzalnega temeljnega dohodka – zagotavljanje enakih izhodišč za vse, ki postavlja pod vprašaj obstoječi sistem socialnega varstva in delovanja celotne družbe, bi bilo možno alternativno ali vzporedno uvesti nekaj dodatnih ukrepov za izboljšanje socialnega položaja posameznih družbenih skupin, ki so jih v nekaterih državah že preizkusili in delujejo:
a) Subvencioniranje kosila za nekatere kritične skupine prebivalstva v smislu prenosa logike študentskih bonov tudi na brezposelne in ostale socialno ogrožene skupine prebivalstva ali uvedba bonov za hrano, ki so unovčljivi samo v živilskih trgovinah.
b) Subvencioniranje nakupa stanovanja po načelu zagotavljanja samostojnosti vsem (uvedba progresivnega obdavčevanja stanovanj, ki so prazna več kot določeno število let in zbiranje teh sredstev v posebnem skladu iz katerega se subvencionira nakup stanovanj mladim).
c) Izboljšanje izobraževalnega modela za romske otroke na podlagi brazilskega modela Bolsa Familia, po katerem se v fiksnem znesku in navzgor omejeno neposredno financira romske družine, ki svoje otroke vključujejo v izobraževanje od vrtca dalje.
d) Uvedba instituta nadomestila za neizplačane plače (zakonsko omejenega navzgor) ter oblikovanje posebnega jamstvenega sklada, ki bi prevzel vlogo garanta za delavce, ki jim delodajalci za dva ali več mesecev zaporedno ne bi izplačali plače.
e) Sprememba ureditve modela določanja denarnega nadomestila za brezposelnost iz obstoječega stopničastega v progresivni model, ki bi izboljšal stanje mladih brezposelnih na trgu dela (preslikava pravice, ki izhaja iz zavarovanja za primer brezposelnosti, v pravico do denarnega nadomestila za brezposelnost).
f) Na mednarodni ravni bi bilo potrebno izrazito okrepiti nadzor nad mednarodnimi finančnimi tokovi, pri čemer bi bila najbolj idealna rešitev uvedba davka na mednarodne finančne transakcije.
9. Kljub temu, da trenutno še ni mogoče oblikovati nekih dokončnih izvedbenih rešitev koncepta univerzalnega temeljnega dohodka, je potrebno nadaljevati z razpravo o njem, jo širiti tudi v okviru državnih institucij, ne samo civilne družbe, iskati družbeni konsenz in na njegovi podlagi skušati zgraditi bolj etično ter družbeno in okoljsko odgovorno družbo.
Mag. Blaž Kavčič
predsednik