(Zeitpunkt, marec/april 2011)
(Ideja o) temeljnem dohodku postaja dejstvo
V Zürichu se je 19. marca letos zbralo 600 ljudi, med njimi tudi direktorji bank, nekdanji ministri, številni znani podjetniki in mnogi drugi, na razpravi o uvedbi temeljnega dohodka v Švici.
Izhodišče je njihov sistem neposredne demokracije, ki omogoča referendumsko sprejemanje odločitev tudi o takšnih (vladam neljubih) sistemskih ukrepih.
Delovanje švicarskega aktiva za Temeljni dohodek omogočata zlasti sklad »Kulturimpuls Schweiz« in podjetnik Goetz Werner, lastnik verige trgovin z drogerijo. Slednji je pred kakšnimi desetimi leti tudi zasnoval gibanje za uvedbo temeljnega dohodka v Švico.
Živahna razprava se je osredotočala predvsem na argumente, zaradi katerih je tak sistem nujen: poleg prekarnosti (negotovosti) zaposlovanja (za čimer očitno boleha tudi Švica, op. BG), so poudarjali predvsem svobodo, ki bi jo v tem sistemu, ki v sedanjem, po besedah ene od razpravljavk »nudi vsestransko in popolno varnost, hkrati pa onemogoča vsakršno gibljivost«, upravičenci vsaj okusili.
Že omenjeni Goetz Werner ob tem poudarja, da sistem temeljnega dohodka temelji na medsebojnem zaupanju. Tako med posamezniki kot med posamezniki in skupnostjo. In s tem zavrača mnenja, češ da bi prejemniki »pozabili« na ustvarjalnost in delavnost. »Takšno mnenje je posledica nezaupanja v druge. Nesmiselno in nepravično je trditi, da bi jaz sicer tudi v primeru, da bi dobival tak dohodek, delal enako kot sedaj, vendar pa sočasno dvomiti, da bi se enako obnašali tudi drugi« je rekel Goetz Werner.
Financiranje UTD bi v Švici potekalo dokaj preprosto: UTD v višini ca. 2500 CHF bi stal državo ca. 200 mrd CHF ali približno eno tretjino njihovega BDP. Za različne socialne in podobne transferje porabijo že sedaj ca 170 mrd CHF, manjkajočih 30 mrd pa po mnenju udeležencev ne bi smelo biti težavno najti. (CHF = ca 0,6€ op. BG).
Zanimiva je bila tudi misel, po kateri vsak Švicar že sedaj utrpi 2630 CHF letno škode zaradi hrupa in za 3200 CHF letno zaradi onesnaženega zraka. Le da mu povzročitelji hrupa in onesnaževalci te škode ne povrnejo.
Zanimivo je bilo tudi to, da se je v razpravi nekdanji glavni ekonomist banke UBS izkazal kot velik zagovornik UTD, medtem ko je bil njegov največji nasprotnik glavni urednik Weltwoche.
Sprejeli so še sklep, da po letu dni sprožijo akcijo zbiranja podpisov, potrebnih za uveljavljanje te ideje v Švici.
Najbolj utemeljen očitek UTD-ju je bil, da le-ta niti ne načenja resničnih težav našega sistema, zaradi katerih so razmere kakršne so (in zaradi katerih je UTD sploh potreben op. BG). Ta pripomba je bila argumentirana z dejstvom, da je v vsaki ceni zajetih najmanj 40% obresti kot oblika prikritega obdavčevanja. Pri čemer ta obdavčitev ni namenjena državi oziroma kritju stroškov za zadovoljevanje skupnih potreb, ampak se neposredno pretaka v žepe lastnikov.
Čeprav je tudi po mnenju tistih, ki so ugovarjali UTD-ju s tem argumentom, UTD seveda nujen, pa menijo, da je UTD lahko le vmesni korak, ki bi vodil v razmere, v katerih bi vsi ljudje imeli korist od avtomatizacije in tistega, čemur pravimo napredek.
Povzeto po: http://www.zeitpunkt.ch/index.php?id=5&tx_ttnews[tt_news]=4574&tx_ttnews[backPid]=6&cHash=5bc6bc49f2
Povzetek je pripravil Branko Gerlič