Proti antiglobalizmu

Odgovor na prispevek Urbana Vehovarja v Pogledih 21, 26.10.2011

Pisec naslovnega pogleda opredeljuje »kvazilevičarstvo« in »kvaziliberalizem« (zanemarimo kulturno raven tovrstnih označevanj) kot specifičen slovenski fenomen, ki že zaradi svoje lokalne omejenosti ne zmore dojeti širših razsežnosti svetovnih dogajanj.

V nadaljevanju se zato loti obravnavanja razmerja med marksističnimi, nekdaj slovenskimi in (neo?) liberalnimi, sedaj slovenskimi ideologijami in se pri tem, izhajajoč iz slednjih, opira na poenostavljeno, posplošeno in seveda napačno razumevanje marksistične misli. Slednjo izenačuje s prakso, ki je to misel izkoristila tudi za uveljavljanje parcialnih interesov tedanjih elit.

Pri tem je zanimivo, in gospod Urban Vehovar je le eden od mnogih, ki zagovarjajo tak nedosleden način obravnavanja teh dogajanj, v katerem se proces privatizacije idej in njihovo pretvarjanje v ideologijo očita zgolj državnim sistemom, utemeljenim na marksizmu. Nikakor pa tak odnos do realnosti ni uveljavljen tudi v primeru preučevanja tako imenovanih psevdo demokratičnih, beri kapitalističnih okolij. Enaki procesi in podobni izidi le-teh v teh na svobodnem in s tem odgovornem posamezniku utemeljenih sistemih veljajo le za posamične ekscese. Misleci kakršni so Vehovar s kolegi, pod nobenim pogojem ne morejo in nočejo priznati dejstva, da gre tudi v teh okoljih za standardno pretvarjanje idej v ideologije.

Zato grozeča »pavperizacija (osiromašenje) pretežne večine prebivalstva Republike Slovenije« kot posledica grozeče uveljavitve »utopičnih, za človekovo svobodo destruktivnih procesov« ni in ne more biti izenačena z obstoječim, vztrajno večajočim se osiromaševanjem pomembnega dela prebivalstva Republike Slovenije. Ta po njegovem in njegovih somišljenikov mnenju namreč ni posledica namišljene, neobstoječe svobode, ampak zgolj napačno razumljene svobode.

Napačno razumevanje svobode ima seveda neprijetne posledice, ki pa vendarle niso lastnost sistema. Nasprotno pa neprijetnih posledic na marksizmu temelječih sistemov ni povzročilo napačno razumevanje marksizma, ampak sistem kot tak. Le ta, utopičen kot je, očitno ne more biti razumljen, kaj šele izveden pravilno.

Dokaj podobno je tudi nasprotujoče si obravnavanje teženj po »najpreprostejši rešitvi dileme, ki jo imamo z državo, ki jo bodisi kar ukinemo bodisi si jo prisvojimo«.

Razumljivo, da »najpristnejša oblika demokracije – neposredna« ne more biti pogodu zagovornikom države, ki naj bo močna v svoji funkciji pokoravanja državljanov, hkrati pa čim bolj neopazna v svoji funkciji (ne)nadzorovanja gospodarskih procesov in zlasti finančnih tokov.

Po Noamu Chomskem (ki ga nekdanji znanstveni minister iz teh »mi smo demokratični« krogov ni hotel priti poslušat češ »kaj mu pa nek Chomsky že lahko pove«) bi bila kapitalističnemu sistemu nasploh, sodobnemu finančnemu kapitalizmu pa še posebej država kot takšna povsem odveč, če je ne bi še vedno potrebovali za krotenje osiromašenih množic.

V zvezi z večjim delom nadaljnjega Vehovarjevega besedila bi ga želeli le še vprašati, kaj pravzaprav razume s pojmom »pravna država«?

Raje bi se bolj posvetili vprašanju Univerzalnega Temeljnega Dohodka (UTD), ki ga avtor tega pogleda tako vehementno zavrača.

Za začetek: njegov (in tako rekoč vseh starih in tudi »radi bi postali« slovenskih politikov) argument, po katerem je Slovenija nekoliko manj revna, kot mnoge druge države, ni noben argument. Revščina, ne glede na njen obseg, je za sedanje razmere vsaj v razvitih okoljih, in Slovenija bojda sodi mednje, nesprejemljiva.

Poleg tega pa 12.7% (SURS, 16.9.2011) prebivalstva ali okoli 254.000 (dvestoštirinpetdeset tisoč, skoraj 90% Ljubljane, več kot dva Maribora …več kot 10 Ptujev ..) ljudi nikakor ni zanemarljivo, nepomembno število. In vsaj zanje ni nikakršna tolažba vednost, da je kje drugje morebiti še kakšen revež več kot tukaj.

Nato bi radi poudarili da UTD nikakor ni mogoče povezovati z antiglobalizmom. Pa tudi s »kvazilevičarstvom« ne. UTD je namreč zelo globalna ideja in za njeno uveljavitev si prizadeva vedno večje število ljudi v mnogih državah. Na vseh kontinentih.

Mednarodna mreža BIEN (Basic Income Earth Network) združuje UTD pobudnike 17 držav in sodeluje še z mnogimi, ki (še) niso njeni formalni člani. Med slednjimi je tudi slovenska sekcija za uvedbo UTD.

Zagovornikom UTD je, med drugim, tudi več kot jasno, da so pravice neposredno povezane z odgovornostmi. Le da slednje ne terjamo izključno od tistih, ki so vse bolj in bolj podrejeni, odvisni. Menimo namreč, da odgovornost zadeva predvsem tiste, ki imajo stvarno moč odločanja. Kar potrjuje tudi lanskega novembra sprejeti mednarodni standard ISO26000 s svojim obsežnim, natančnim in iz vseh vidikov sprejemljivim definiranjem družbene odgovornosti. Ter določa tudi tiste, ki so za njeno uveljavljanje odgovorni. Tudi po tem standardu večina, ki nima pooblastil in možnosti odločanja, nikakor ni brez odgovornosti. Je pa njena vloga ustrezno ovrednotena. Pomembnost uveljavljanja družbene odgovornosti s strani te večine je utemeljena na množičnosti. Odločujoča manjšina pa je v tem smislu krepko odgovornejša za uresničitev določil tega standarda: njena naloga je predvsem ustvariti pogoje, v katerih bodo množice lahko ravnale odgovorno. To je seveda možno zgolj v primeru, da se pozabi na, spet Chomsky, dobiček pred ljudmi in se njuni vlogi zamenjata. In se s tem, tokrat Fromm, zgradi zdrava družba. Takšna je lahko le vsestransko odgovorna skupnost odgovornih posameznikov. Na vseh, zlasti pa odločujočih ravneh.

In UTD kot eno od bistvenih orodij za urejanje tudi teh razmerij zato ni smotrno obravnavati kot pretežno socialni program, usmerjen v doseganje egalitarnosti in preprečevanje revščine. Revščina oziroma njeno ukinjanje bo sicer tako rekoč takojšnji rezultat uvedbe tega sistema. Celo v primeru, da višina tega brezpogojnega dohodka vsakogar ne bo dosegala vsakokratnega praga revščine, ampak bo nekoliko pod njim, bodo reveži, zlasti absolutni reveži (in omenjenih 254.000 Slovencev je večinoma že zelo blizu absolutne revščine ali pa v njej – pri čemer z absolutno revščino označujemo razmere stalne podhranjenosti) vsaj občutno manj revni.

UTD je namreč veliko več. Je sistem, ki bo, ne tako hitro kot v primeru odpravljanja revščine, a še vedno v zelo doglednem času, omogočal vsem upravičencem ustvarjalno delovanje v družbi. Pri čemer je treba poudariti, da je ekonomija zgolj eden, zelo pomemben, a še zdaleč ne najpomembnejši del družbenih dejavnosti. Tako mimogrede: ekonomija je v zadnjih desetletjih povsem neupravičeno prerasla svojo vlogo orodja za doseganje blaginje vseh in postala cilj po sebi. In prav to je dejanski razlog osiromašenja svetovnega in slovenskega prebivalstva. In, če nam je dovoljeno omeniti tudi to, ključni razlog za vzpostavitev razmer, ki jim pravimo svetovna vsestranska kriza.

UTD poleg tega preprečuje vsakršne zlorabe, kot smo jim priča v sedanjih načinih pogojevanega dodeljevanja vsakovrstnih podpor, subvencij in drugih oblik »socialnih transferjev«. (Tako mimogrede: ne gre zanikati, da tovrstne zlorabe obstajajo, radi pa bi poudarili, da so njihov pomen, obseg in vrednost krepko precenjeni! Sklicevanje nanje je po našem mnenju namenjeno izključno populizmu).

UTD je namreč brezpogojen prejemek vsakogar, ki izpolnjuje zgolj dva pogoja: da je živ in da pripada skupnosti, ki na tak način skrbi za vse svoje člane. Dobivajo ga torej vsi, ne glede na njihovo premoženjsko stanje ali dohodkovno raven. Ne glede na načine, na katere si tak posameznik svoje dohodke pridobiva. Dokler so ti legalni, seveda.

Kjer ni potrebno dokazovanje svojih socialnih razmer, tudi ni možno te razmere prikazati na napačen način. In s tem zlorabiti sistem.

Argumentu češ da bodo na ta način deležni UTD-ja tudi tisti, ki ga sploh ne potrebujejo je možno zelo preprosto ugovarjati. Za dodatne dohodke, zaslužke, namreč že sedaj obstaja ustrezna obdavčitev, ki je ne bo težko narediti še ustreznejšo. Hkrati pa bo brezpogojnost UTD-ja izjemno pocenila sedaj sorazmerno drago in predvsem skrajno zapleteno razdeljevanje že omenjenih socialnih transferjev. Množica teh je tako rekoč nepregledna: v Sloveniji jih imamo prek 60.

Na argument češ da v primeru zagotovljenih stalnih prihodkov, ki bodo vsakomur omogočili vsaj preživetje nihče več ne bo želel delati (kar je na še nižji kulturni ravni kot Vehovar navedel že Rado Pezdir češ da bi v okoliščinah UTD nemudoma pustil službo in se začel ukvarjati z donosnimi opravili, ki ga zanimajo – kot da to ni delo?) je več kot zadovoljivo odgovoril že omenjeni Erich Fromm v svojem članku iz leta 1966, v katerem kot socialni psiholog ugotavlja, da ljudje preprosto ne znamo živeti brez dela. Pri čemer pa je seveda zelo pomembno, da si lahko sami določamo, kaj in koliko bomo delali.

In smo pri trgu dela. Instituciji, ki je stalni del besednjaka zagovornikov uvajanja trga na prav vsa področja človeškega življenja in dela. In hkrati instituciji, ki je človeka in njegovo delo naredila za blago. To med drugim pomeni, da človek, delavec ni več tržni subjekt, ampak objekt. Blago, ki samo nima nikakršnega vpliva na dogajanja na trgu. Na svojo vrednost, ceno. UTD je zato eden od načinov, in to zelo preprost način, kako človeku vrniti status subjekta. Torej tistega dejavnika na trgu dela, ki bo lahko vsaj do neke mere sam določal svojo vrednost. In ceno svojega dela.

Res je, da UTD, kakor je zamišljen sedaj, ne le v Sloveniji ampak malodane povsod, delavca še ne bo naredil za povsem enakopravnega na tem trgu dela. Vsekakor pa bo človek, delavec, kar precej enakopravnejši, kot je sedaj.

Sedaj, ko recimo v Sloveniji, težko priborjena minimalna plača 572€ mesečno, neto, ne dosega statistično ugotovljenega praga revščine, ki za leto 2010 znaša 587€ (še leto prej je znašal 593€, kar pomeni, da so se vsi dohodki v Sloveniji znižali). Razlika resda ni velika, dokazuje pa, da celo tisti, ki imajo srečo, da so še vedno zaposleni za poln delovni čas in dobivajo le minimalno plačo, še vedno in kljub temu sodijo med reveže.

UTD potemtakem ne sodi niti med socialne transferje niti med dodaten (kvečjemu reformiran, spremenjen) način prerazdeljevanja družbenega bogastva oziroma dohodkov. V Vehovarjevi terminologiji bi ga veliko bolj upravičeno lahko imenovali kot INVESTICIJO V ČLOVEŠTVO. Investicijo, ki bo prejemnikom resda zagotovila preživetje. Predvsem pa jim bo nudila možnosti. Možnosti za sprejemanje tveganja samozaposlitve. Možnosti dodatnega izobraževanja. Možnosti poiskati in razviti svoje ustvarjalne potenciale.

Skupnost ustvarjalnih, bolje in ustrezneje izobraženih posameznikov pa je tudi produktivnejša. In s tem bolj konkurenčna.

Objavljeno v Pogledih, št. 23, 23. november 2011

Branko Gerlič,

Sekcija za preučevanje in promocijo UTD

Pri Zofijini ljubimci, društvo za razvoj humanistike, Maribor

O slovenskem kvazilevičarstvu in kvaziliberalizmu

Slovensko kvazilevičarstvo in kvaziliberalizem, vključno z antiglobalizmom, izhajata iz nekaj nesprejemljivih predpostavk, ki grozijo z vzpostavitvijo avtoritarnih praks ter ekonomskega egalitarizma. Končni rezultat vseh teh procesov bi lahko bil, ker so pač izrazito utopični in destruktivni za človekovo svobodo, politična razlastitev in pavperizacija pretežne večine prebivalstva Republike Slovenije. Seveda, protiglobalizacijski protesti in gibanje imajo širši temelj, vendar moramo v primeru Slovenije upoštevati njeno specifično zgodovino in posebnosti.

Če se še spomnite marksizma, je ena od njegovih osnovnih predpostavk ta, da sta država in državni aparat v lasti vladajočega razreda, ki si lasti tudi ideološke aparate države. V tem okviru je tudi govor o demokraciji docela zgrešen, kajti tudi demokratične procese so ugrabile elite, ki delujejo v tesni spregi s kapitalom. Vse to lahko dandanes slišimo od antiglobalistov in lahko zmeraj znova razberemo tudi iz nastopov in razlag slovenskih kvazilevičarjev (in kvaziliberalcev, med levičarji in liberalci pri nas namreč ni mogoče razločevati). Tukaj so si eni in drugi precej podobni. In kako razrešiti dilemo, ki jo imamo z državo? Najpreprosteje je, da državo ukinemo ali pa si jo prisvojimo, demokracijo pa vzpostavimo le v njeni najpristnejši obliki, v obliki neposredne demokracije.

Tovrstno razmišljanje je utemeljeno na več zgrešenih predpostavkah. Prva je gotovo ta, da je človek v svojem bistvu absolutno dober in da bo svojo dobroto udejanjil v tistem trenutku, ko bodo odstranjene vse ovire. Druga zgrešena predpostavka je ta, da je človek v bistvu naklonjen družbeni enakosti in da je vsakršno preseganje egalitarnih dimenzij izraz pohlepa. To je tudi vrh morale, ki jo zmore tovrstna mentaliteta. In tretja predpostavka je ta, da družbena pogodba, v obliki države in njene zakonodaje, niti ni potrebna, če odstranimo ovire človekovi demokratični in etični spontanosti. V nasprotju s pravkar navedenim pa trdim, da gre za predpostavke, ki so v izrazitem nasprotju s človekovo »naravo«, obenem pa je takšno razmišljanje povezano z globoko ukoreninjenimi avtoritarnimi in egalitarnimi težnjami, ki so del mentalitete predindustrijskih in predurbanih družb.

Ne le, da antiglobalisti zavračajo državo, zavračajo tudi pojem pravne države, ki tvori temelj demokratičnih ureditev. Antiglobalisti in slovenski kvazilevičarji namreč izhajajo iz predpostavke, da zadošča zgolj sklicevanje na človekove pravice, izven okvirja pravne države in parlamentarne demokracije. Zato iz njihovih vrst v zadnjih dvajsetih letih ni bilo slišati podpore demokraciji, niti niso v zadnjih dvajsetih letih razpravljali o mehanizmih nadzora in uravnoteženja oblasti ter nadzoru gospodarskih in političnih elit. Kolikor je namreč oblast že po definiciji v rokah vladajočih, potem je razprava o mehanizmih nadzora oblasti že v izhodišču odveč. Kvazilevičarji, katerih predstavniki so v zadnjih dvajsetih letih tej družbi tudi vladali, so bili sposobni razpravljati kvečjemu o človekovih pravicah (Romov in izbrisanih) ter o ločitvi države in cerkve. To so sicer hvalevredne teme, nikakor pa razprava o njih ni prispevala k temu, da bi bili v Sloveniji vzpostavljeni temelji demokratične ureditve. Tako so antiglobalisti in kvazilevičarji zgolj nekritično in pasivno spremljali procese plenjenja družbenega premoženja, erozije zaupanja v demokratično ureditev in institucije ter razkroj pravne države.

Poučen je antiglobalistični in kvazilevičarski konstrukt socialnega modela, ki izhaja iz predpostavke o splošni enakosti kot zaželeni obliki celotne družbe. Sem spada tudi domneva, da je enakost nekaj, kar je lastno človeku in družbam. Torej je ne le mogoče, pač pa tudi nujno in moralno opravičljivo prerazdeljevanje, ki nima ekonomskega temelja. Pravzaprav predstavlja edini okvir razmišljanja o državi, ki ga zmorejo antiglobalisti in kvazilevičarji, predpostavka, da mora družbeno enakost v imenu družbe zagotavljati država. Tukaj nastopata socialna država in socialna enakost daleč pred svojim ekonomskim temeljem. Dejstvo pa je, v izrazitem nasprotju s pravkar opisanim, da zgolj ekonomska učinkovitost zagotavlja prerazporejanje družbenega bogastva.

V tem okviru je treba razumeti tudi strinjanje z visoko stopnjo obdavčevanja in kritiko družbene neenakosti, ki je lastna tako antiglobalistom kot levičarjem. Kritiko pavperizacije prebivalstva in razslojevanja je bilo slišati tudi ob protiglobalizacijskih protestih v Kopru, Ljubljani in Mariboru. V nasprotju z navedbami protestnikov pa spada Slovenija med družbe z najbolj enakomerno porazdelitvijo dohodkov na svetu (glede na Ginijev koeficient in kvintilni količnik) ter med manj revne družbe v EU (glede na delež prebivalstva, ki živi pod pragom revščine). V tovrstnem mentalno-ideološkem okviru izostane vsakršna sposobnost za razumno sprejemanje tistih razlik, ki izhajajo iz prirojenih razlik med ljudmi. Ko pa izostane ta sposobnost, izostane tudi sposobnost za priznavanje upravičenih razlik v premoženjskem stanju. Kritika sposobnejših postane v tem okviru samoumevna, s tem pa so kritizirani tudi tisti, ki zavoljo svoje podjetnosti ustvarjajo družbeno bogastvo in predstavljajo gonilo družbenega napredka.

Tovrstno mišljenje kaznuje nadpovprečne, kaznuje tiste, ki izražajo svojo drugačnost, v ozadju takšnega razmišljanja pa se skriva ne le egalitarizem, pač pa grobi avtoritarizem. V sklop egalitarne mentalitete spada tudi razmišljanje o univerzalnem temeljnem dohodku (UTD). Kolikor se namreč strinjate z UTD, ob hkratnem zavračanju države in mišljenju, da predstavlja država predvsem mehanizem prerazdeljevanja, izbrišete zapoved, da je vsak posameznik dolžan plačevati davke, če želi uživati dobrobiti prerazdeljevanja, ki ga izvaja država. Pristaši UTD namreč ne upoštevajo dejstva, da je sklicevanje na pravice mogoče le v primeru, ko je državljanom jasno, kaj so njihove dolžnosti. S tega stališča je sklicevanje na upravičenost UTD nemoralno in neodgovorno. Malce bolj kritičen pogled na Slovenijo in odnos državljanov do države namreč pokaže, da je »Ljubljana« za povprečnega Slovenca dobra le dotlej, dokler zagotavlja neomejen dostop do denarnih sredstev, sicer pa je Slovenija predvsem seštevek dolinskih gospodarstev in lokalnih skupnosti, kot kažeta primera Maribora (z univerzijado) in Šaleške doline (s TEŠ6).

Eno od sestavin mentalitete, ki jo opisujem zgoraj, predstavlja mišljenje, da se za kapitalizmom oziroma procesi, ki se odvijajo v Sloveniji, skriva neoliberalna zarota in da kapital kot neka nadnaravna in zlobna sila uravnava delovanje sodobnih družb. Tovrstno mišljenje ima dve posledici. Prvič, če se želimo izogniti pavperizaciji prebivalstva in ekscesom kapitalizma, moramo izničiti sam kapitalizem. In drugič, posamezniki, ki so sužnji kapitala, v skladu s to logiko niso odgovorni za svoja ravnanja. Medtem ko je prvo kratko malo nemogoče, pa drugo izbriše tudi vsakršno pojmovanje osebne odgovornosti, s tem pa tudi etiko in, nenazadnje, potrebo po pravnem redu. V okvirih takšnega mišljenja ni mogoče nič drugega kot prevrat, z izničenjem kapitalizma, kar bo šele privedlo do možnosti za vzpostavitev pristne demokracije in družbe, v kateri ne bo ne pavperiziranih ne negotovosti.

Trdim, da so vse gornje trditve ali sklepi zmotni in da velja ravno obratno – da lahko zgolj vzpostavitev pravnega reda in nadzornih institucij zagotovi znosno delovanje sodobnih demokracij in da lahko zgolj urejen institucionalen okvir vzpostavi vzdržno poslovno okolje, ki bo zagotovilo vzdržno gospodarsko rast, s tem pa preprečilo pavperizacijo prebivalstva.

Dodatna težava, s katero se srečuje opisani mentalni okvir, je, da opravičuje tiste, ki upravljajo s kapitalom, in zagovarja enakost ne glede na prispevek posameznikov k družbeni blaginji, obenem pa ne upošteva specifik slovenskega družbenega, gospodarskega in političnega okolja. Tovrstno poenostavljanje je v svojem bistvu skrajno infantilno, naivno in, nenazadnje, destruktivno za družbo kot celoto; vodi namreč, kolikor bi ga bilo mogoče uresničiti, v popolno pavperizacijo in k vzpostavitvi avtoritarnega režima v slogu Rdečih Kmerov.

Končno se vse skupaj lepi še na vzorec delovanja, ki je značilen za slovenski tradicionalni preživitveni oziroma poslovni model, ki je zgodnje industrijski in pred- oziroma obmoderen, vključno z odnosom prebivalstva do države, ki vztraja na pojmovanju, da je naloga države, da zagotavlja blaginjo, ne pa da vzpostavlja razmere, v katerih lahko posameznik uresniči svojo svobodo in udejanji svojo ustvarjalnost. Dejstvo je, da ni mogoče govoriti o demokratičnih procesih zunaj državnega okvirja. V nasprotju s pravkar navedenim pa velja, da je Slovenija izrazito fragmentirana skupnost. Zato lahko zagovarjanja spontanih demokratičnih procesov vodijo kvečjemu k utrjevanju lokalnih mrež odvisnosti, ki prispevajo k razpadu države v smislu izgradnje nacionalne identitete, obenem pa krepijo odvisnost od lokalnih poglavarjev, spodbujajo torej avtoritarne prakse. V Sloveniji je 212 občin, kar je značilen simptom pravkar opisanega.

V zvezi s procesi modernizacije ima mentalni okvir antiglobalistov in kvazilevičarjev še eno posledico, utrjuje namreč procese blokade modernizacijskega in razvojnega potenciala. Ponovno poudarjam, da posamezniku jemlje njegovo mišljenjsko in ustvarjalno svobodo, ko vzpostavlja fantastično predstavo o možnostih neposredne demokracije v vsaj deloma urbanizirani družbi, ko vzpostavlja fantastično predstavo o potrebi po vzpostavitvi splošne družbene enakosti in spontanosti v izhodišču dobrih človeških bitij. Dejansko pa natanko temu nasprotuje: nagrajuje namreč nesposobne in upravičuje tiste, ki se okoriščajo v procesih prilaščanja družbenega premoženja. V svojem jedru je ta mentalni okvir globoko amoralen in izrazito avtoritaren, nam in zanamcem pa s tem, ko zagovarja skrajno fragmentirano egalitarno-avtoritarno družbo, odreka tudi blaginjo.

Gre pač za mišljenje, ki je odraz strahov posameznikov pred posledicami procesa modernizacije, pred tveganji, ki jih ta neizogibno prinaša, pred spremembami, ki so v Sloveniji po 30 letih razvojne in modernizacijske stagnacije absolutno neizogibne. Strahovi pred posledicami globalne finančne in gospodarske krize, pred geopolitičnimi spremembami in pred učinki globalnega segrevanja te občutke strahu le še krepijo. Vendar moramo navedene spremembe sprejeti, saj nas v nasprotnem primeru čaka zgolj nadaljnja fragmentarizacija družbe in nadaljevanje procesov pavperizacije.

Na koncu naj poudarim, da sprejemanje potrebe po spremembah še ne pomeni, da zagovarjam socialni darvinizem. Gre predvsem za to, da moramo sprejeti dejstvo, da je nujno, da spremenimo naše razumevanje razmerja med svobodo in varnostjo, da se postavimo na stran človekove svobode, da kaj drugega niti ni mogoče, in da moramo končno vzpostaviti razmere, v katerih bodo posamezniki delovali kot moralna in odgovorna bitja.

Pogledi, št. 21, 26. oktober 2011

Urban Vehovar