Dne 14. oktobra 2011 je bil prek spletne strani Vlade RS podan predlog za uvedbo UTD, utemeljen na Predlogu, ki ga je pripravila dr. Valerija Korošec.
Predlog je dobil zadostno podporo, da je pristojno ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve pripravilo odgovor nanj: http://predlagam.vladi.si/webroot/idea/view/2130.
Odgovor ministrstva je objavljen tudi na spletni strani Sekcije za UTD – http://utd.zofijini.net oziroma na podstrani http://utd.zofijini.net/2011/12/28/odziv-ministrstva-za-delo-druzino-in-socialne-zadeve-na-predlog-uvedbe-utd/.
Prepričani smo, da odgovor ministrstva niti ni zadosten, še manj zadovoljiv in ustrezno argumentiran.
Z odgovorom ministrstva se nikakor ne moremo strinjati, zato menimo, da je nujno, da seznanimo javnost tudi z našimi stališči.
Ministrstvo meni, da je UTD »zanimiv alternativni koncept organizaciji sistema socialne varnosti«, kar je mnogo preslabotna definicija.
UTD je vse to in veliko, veliko več od tega: je najpreprostejši, najenostavnejši in z vseh plati, torej tudi ekonomske in finančne, najhitreje izvedljiv način urejanja velikega števila zadev, katerih (ne)reševanje pesti današnjo družbo, človeštvo. Zlasti v okoljih, ki sama sebe imenujejo razvita. In med katera se prišteva tudi Slovenija.
UTD vsekakor temelji na zamislih, usmerjenih v reševanje sodobnih socialnih problemov. V okoljih, ki bodo uvedla ustrezno visok UTD (vsaj v višini praga revščine, kakor ga statistično ugotavljajo pristojni uradi – v Sloveniji znaša ta prag trenutno 587€ na mesec za posameznika. Na ali pod tem pragom živi 12,7% Slovencev, kar je okoli 254.000 ljudi! (SURS 16.9.2011).
Med njimi je tudi veliko redno zaposlenih. Tistih, ki za svoje delo prejemajo zgolj minimalno plačo. Ta je s svojimi neto 572€ mesečno namreč pod pragom revščine!
Poleg praktično takojšnjega ukinjanja revščine pa bo UTD predvsem veliko in pomembno prispeval tudi k dvigu produktivnosti, konkurenčnosti in k razvoju demokracije v okolju, ki ga bo uvedlo.
Predvsem z odpiranjem novih možnosti, zlasti smiselnega izobraževanja, ki jih bodo lahko izvajali tudi vsi tisti, ki so sedaj prejemniki pogojnih socialnih pomoči.
Povsem napačno je mnenje ministrstva češ da »zaposlitev postane le ena od izbir in ni eksistenčno nujna«.
Zagovorniki uvedbe UTD raje kot »zaposlitev« uporabljamo besedo »delo«, s čimer razumemo vsakršno družbeno koristno delo. To je v svojem Predlogu lepo ilustrirala dr. Valerija Korošec s primerjavo »vrednosti« dela zaposlene vzgojiteljice in nezaposlene matere, gospodinje.
Posebej bi v zvezi s tem radi opozorili še na trende, ki jih kaže razvoj tako imenovanega »trga dela«. Ti so, ne glede na naše želje, vse prej kot spodbudni.
Zaposlitev, kakor smo jih poznali in si jih želimo, namreč za vso delovno dobo in s polnim delovnim časom, je iz leta v leto manj. Zato pa med zaposlenimi vse bolj raste delež prekarno zaposlenih. To je tistih, ki so zaposleni za določen čas, s skrajšanim delovnim časom, projektno, pogodbeno – skratka negotovo, nezanesljivo (poročilo ILO 2011).
V Poročilu Zavoda za zaposlovanje RS za 2010 je navedeno, da je med zaposlenimi v Sloveniji približno 10% tistih, ki so zaposleni s skrajšanim delovnim časom. Cilj Zavoda je, da bi se ta odstotek čim hitreje povečal na vsaj 15!
(Tako, mimogrede: skrajšan delovni čas pomeni tudi krajšo delovno dobo. Kako bodo zaposleni na tak način dosegli predvidenih, a še ne uzakonjenih 42 in več let delovne dobe?)
In, res je: čeprav so to posledice sedanjega neoliberalnega kapitalističnega sistema, so to še bolj posledice tehnoloških in organizacijskih sprememb. Napredka, če hočete.
In prav tako je res, da bi razmere UTD te trende prekarizacije trga dela še pospešile.
Že s tem, da bi prizadetim vsaj olajšale čas brezposelnosti med dvema zaposlitvama. In olajšale prevzemanje začasnih zaposlitev s skrajšanim delovnim časom. Ob hkratnem zavestnem pristajanju na nižje pokojnine. Ter, kot že rečeno, samostojno pridobivali najustreznejša, na »trgu dela« iskana znanja in veščine.
Nikakor pa ne drži, da bi bilo zaposlovanje stvar svobodne izbire. Zaposlitev bo še vedno zelo pomembna dejavnost. Res pa je, da bo izbira nekoliko, še zdaleč ne povsem, svobodnejša: iskalci zaposlitve bodo nekoliko enakopravnejši na »trgu dela«.
Ministrstvo pravi: »Nekatere predpostavke, na katerih temelji ideja uvedbe UTD so nepreverljive – sistem bi namreč lahko deloval samo ob predpostavki odgovornih državljanov,” kar razumemo, kot da ministrstvo predpostavlja, da s(m)o državljani pretežno neodgovorni!
Nadalje ministrstvo opozarja češ da bo UTD povzročil “… Razsutje sistema kakršnega poznamo oz. njegova zamenjava za sistem, ki temelji na idealnih predpostavkah, pa lahko pripelje do katastrofalnih družbenih posledic.”
Morda bi imelo ministrstvo s svojim opozarjanjem na možnost katastrofalnih družbenih posledic celo prav, če ..
Če namreč sistem, kakršnega poznamo, že tako ali tako ne bi bil v popolnem razsulu z že krepko vidnimi katastrofalnimi družbenimi posledicami.
Morda ne bo odveč, če ponovimo, da je UTD precej več, kot zgolj socialni program. UTD je najcelovitejši, najpreprostejši in izvedljiv program odgovorov na kompleksne družbene probleme, ki nam jih zastavljajo sedanje razmere. Ti pa so, kot rečeno, posledica »razsutja sistema, kakršnega poznamo«: pravnega, ekonomskega, finančnega, političnega … Socialni je v težavah zgolj zaradi razsutja vseh že naštetih. In nenaštetih.
Naslednjo trditev ministrstva seveda povsem podpiramo: »Uvedba UTD bi pomenila ukinitev obstoječega sistema socialne varnosti z vsemi koncepti, tradicijo in izkušnjami, na katerih je sistem zgrajen. Zapletenost sedanjih sistemov socialne varnosti, temelječih na polni zaposlitvi industrijske družbe (Valerija Korošec, Predlog) je v razmerah postindustrijske družbe, temelječe na informacijah (in umevanju njihove uporabe) prevelika.
Čisto preprosto: dokler je bila večina državljanov v rednih, neprekinjenih zaposlitvah, s polnim delovnim časom, je bilo izvajanje obstoječih sistemov socialne varnosti sprejemljivo in izvedljivo. Ter, kajpak, finančno vzdržno.
V obdobju, v katerem je dobra desetina aktivnega prebivalstva brezposelna, več kot petina zaposlenih pa je v nezanesljivih, prekarnih razmerjih, pa »koncepti, tradicije in izkušnje« delujejo kontraproduktivno. Zlasti, ker je delež brezposelnih, ki so mlajši od 25 let, še krepko večji: v nekaterih okoljih je brez kakršnekoli, četudi prekarne zaposlitve že skoraj polovica mladih.
Zavedati se je namreč treba tudi dejstva, da v tako želenih dejavnostih z »visoko dodano vrednostjo« ni ravno veliko trajnih, varnih »novih« delovnih mest. V teh dejavnostih večino dela opravijo avtomati, stroji … informacijski sistemi … In ti, avtomati in stroji namreč, zmanjšujejo tudi potrebe po delavcih – ljudeh v dejavnostih, ki so bolj tradicionalne, delovno intenzivne, in zato ne ustvarjajo tolikšne »dodane vrednosti«.
Če se že tako radi zgledujemo po Nemčiji: ob vseh njenih uspehih pri premagovanju sedanjih »kriznih« razmer imajo tam še vedno okoli 3 milijone brezposelnih. Velik del le-teh ne bo našel niti začasne zaposlitve s skrajšanim delovnim časom: to je konstanta. In prav nič je ne spremeni evforija nemškega Bundesarbeitsamt-a, če uspejo število registriranih brezposelnih znižati pod to magično mejo. Na 2,980.000, na primer (pomladi 2011). Po istem viru (Bundesarbeitsamt) je tam prekarno zaposlenih že več kot 20% vseh, ki še imajo zaposlitev. Podobno je tudi v drugih državah EU. In v Sloveniji.
Z ministrstvom se v osnovi strinjamo, da gre za »bistveno večjo redistribucijo dohodka v družbi«.
Tukaj pa se naše strinjanje z ministrstvom neha.
Večina sedanjih socialnih transferjev bi bila ukinjena zato, ker bi v razmerah UTD le ti postali nepotrebni. Nekateri, recimo invalidnine, pa bi morali nujno ostati ali pa se po možnosti celo povečati.
SURS 22.7.2011 v »začasnih podatkih za leto 2009« pravi, da je bilo tistega leta za socialne transferje porabljenih skoraj 25% BDP ali 8,016 milijard €. Od tega 3,256 mrd za pokojnine in 602 milijona za invalide.
Torej bi »prihranki« ukinjenih socialnih transferjev v višini 5 do 6 milijard € lahko bili preusmerjeni za potrebe financiranja UTD. Če bi bil ta na pragu revščine, bi že s tem zadovoljili več kot polovico, skoraj tri četrtine potreb. Razliko bi bilo potrebno poiskati drugje. Možnosti ne manjka!
UTD je zamišljen tako kot je in brezpogojen predvsem zato, ker takšen brez vsakršnega dvoma dobesedno takoj prekine z najbolj perečo, skrajno revščino. Za ukinitev tudi relativne revščine, zlasti pa z namenom učinkovite investicije v ljudi, bi moral biti vsaj 10% nad pragom revščine. To bi v tem letu, v Sloveniji, pomenilo 645,70€ mesečno za vsakogar, kar nikakor ni nemogoče.
Bojazen ministrstva češ da bi se z UTD najbolj okoristili tako imenovani srednji sloji je neupravičena in odveč prav zaradi nizke vrednosti predlaganega UTD. Ki, med drugim, vnaprej preprečuje množično zapuščanje zaposlitev, česar se ministrstvo s svojo predpostavko o neodgovornih Slovencih očitno tudi boji.
Ministrstvo pa ima prav z oceno, da »bi bile v boljšem položaju družine z otroci«, kar pa ni v nasprotju s cilji, ki jih želimo doseči zagovorniki tega sistema. Namreč spodbujanje medsebojne solidarnosti in vzajemnosti, na družinski in drugih ravneh. In še, tako mimogrede: kaj se ministrstvo nenadoma boji družin z več otroki? Le kam je izginil strah pred staranjem Slovenije in Evrope?
In še ena pripomba: tudi bojazen ministrstva, da bi zaradi enostavnosti sistema UTD izgubili kopico delovnih mest v službah, ki sedaj skrbijo za razdeljevanje osmih milijard evrov za socialne transferje, je odveč.
Socialni in podobni problemi bodo obstajali tudi v razmerah, kakršne bo ustvaril uresničen UTD. Verjetno jih bo manj.
Ampak socialni problemi so praviloma povsem druge narave in niso vezani zgolj na materialno stanje ljudi. Zato bodo ljudje, usposobljeni za njihovo reševanje, lahko končno pričeli opravljati svoje delo. Namesto da se, tako kot sedaj, ukvarjajo skoraj izključno s premetavanjem papirja.
Več o UTD, vključno s Predlogom, ki ga je napisala dr. Valerija Korošec, lahko najdete na: http://utd.zofijini.net.
Odgovor Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve najdete na istem naslovu ali neposredno na:
http://predlagam.vladi.si/webroot/idea/view/2130.
Nina Šoštarič in Branko Gerlič
za
Sekcijo za preučevanje in promocijo UTD
pri Zofijini ljubimci, društvo za razvoj humanistike, Maribor