Odgovor na prispevek objavljen v Sobotni prilogi Dela, 14.1.2012
Čeprav avtor obravnavanega članka predstavlja skrajšano verzijo svojega prispevka, napisanega in objavljenega v zborniku »UTD v Sloveniji«, ki ga je konec lanskega leta izdala založba Krtina, je vsekakor potrebno opozoriti na nekatere zmote in nedoslednosti, katerih namen je prek posameznih, umetno nepovezanih načel dokazovati pomanjkanje teoretičnih utemeljitev sistema UTD.
O UTD je težko govoriti kot o družbeni inovaciji, saj je zamisel stara že okoli 5 stoletij.
Ioannes Ludovicus Vives, ki je živel od 1492 do 1540, jo je utemeljil z naslednjim mnenjem: »Zemlja je last človeške vrste, zato vsak uporabnik dolguje človeški skupnosti ‘zemljiško rento’.« To misel je seveda treba prilagoditi sodobnim razmeram, v katerih zemljiška posest seveda že dolgo ni več najpomembnejša oblika bogastva. Ne družbenega, ne posameznikovega. Čeprav je seveda treba priznati, da je za preživetje samo, torej za pridelavo hrane in pridobivanje vode, enako nujna, kot je bila v njegovih časih.
Od tistih dob je seveda zelo veliko število ljudi zagovarjalo to zamisel. Ki so imeli vsekakor tudi dokaj različne zamisli zakaj in kako naj bi bil ta sistem uveden bodisi v konkretnih okoljih bodisi na svetu kot celoti.
Ne bomo razčlenjevali teh različnih razlag o smotrih in ciljih UTD, ki jih avtor selektivno navaja v članku. Zadostovati mora, da v navedenih primerih ne gre za takšno ali drugačno utemeljitev, ampak za takšno, drugačno in še katero utemeljitev. Različni so zgolj poudarki.
UTD je namreč predvsem orodje. Orodje za urejanje odnosov v človeški družbi. Ti so, ne samo, ampak predvsem zaradi obstoječe, očitno vse bolj poglabljajoče se vsestranske gospodarske, finančne, politične, skratka družbene krize bolj in bolj kaotični.
Zagovorniki UTD si seveda še zdaleč ne domišljamo, da bo UTD z enim zamahom odpravil vse težave, ki nas pestijo. Menimo pa, da bi takšen temelj urejanja medsebojnih odnosov krepko olajšal sprejemanje mnogih drugih ukrepov, katerih končni cilj bi bila za vsakogar sprejemljiva in vsakomur primerna družba.
Seveda je UTD tudi način uresničevanja svobode, ki jo pisec naslovnega članka očitno razume precej drugače kot večina. Verjetno v neoliberalnem slogu češ da je svoboda namenjena zgolj tistim, ki si jo lahko privoščijo.
Pravzaprav je to v nekem smislu celo res: posamezniki in skupine, ki so eksistenčno povsem odvisni, torej pretežni del človeštva, ki se ni zaman nadel oznake »mi smo 99%«, nikakor ne morejo biti svobodni. Popolna eksistenčna odvisnost od ‘delodajalca’, torej tistega, ki dela ne daje, ampak ga kupuje, seveda praviloma pod zgolj svojimi, torej netržnimi pogoji, zatre svobodo že v kali. In popolnoma.
UTD na ravni, ki jo zagovorniki na vsem svetu predlagajo, namreč nekje blizu meje revščine (V Sloveniji znaša ta meja 587€ mesečno za posameznika, SURS 16.9.2011, kar je več, kot znaša tako rekoč krvavo priborjena minimalna plača! In Slovencev, ki živijo na ali pod tem pragom revščine je po istem viru 12,7%, kar je približno 254000 ljudi), še ne bo zagotavljal dejanske svobode. Menimo pa, da jo bo nekoliko približal: posameznik bo še vedno krepko odvisen od svoje uspešnosti na nečem, čemur pravimo ‘trg dela’. Ne bo pa povsem odvisen in bo vsaj nekoliko enakopravnejši partner. Torej nekoliko svobodnejši.
Van Parijsove in Rawlsove ‘teorije pravičnosti’, ki jim Brščič ugovarja, so potemtakem le ena od mnogih enakopravnih teoretičnih podlag za UTD. In v tem okviru je potrebno opozoriti še na mnenje Wim de Heera in sodelavcev, podano na dunajskem kongresu evropskih UTD-jevcev oktobra lani: menijo, da »stroji nadomeščajo človeško delo, ne plačujejo pa socialnih dajatev«. Posledica tega je sedanje pomanjkanje sredstev za tako imenovane socialne transferje po eni strani, po drugi pa dejstvo, ki ga priznava celo avtor: »…pravice do dela sodobna tržna gospodarstva vsem žal ne zagotavljajo.«
Upoštevajoč to, kar med drugim ilustrira tudi podatek, da je več kot 20% zaposlenih Evropejcev v negotovih delovnih razmerah (pogodbeno, s skrajšanim delovnim časom, za določen čas, projektno .. in kar je še takšnih množečih se oblik prekarnosti; da je v poročilu slovenskega Zavoda za zaposlovanje navedeno, da je v Sloveniji delež zaposlenih s skrajšanim delovnim časom 10%, ob čemer je naveden cilj, da se ta delež poveča na 15%); da je delež nezaposlenega aktivnega prebivalstva povsod vsaj 10%, pri čemer delež nezaposlenih mladih do 25 let ponekod presega 40%, je seveda iluzorno pričakovati, da se bo kdajkoli in kjerkoli obnovilo Keynesijansko obdobje polne zaposlenosti.
In zato je seveda UTD, ki vsekakor deluje kot kakovosten blažilec takšnih razmer, lahko razumeti tudi kot »rešitelja kapitalizma«. Vendar, izhajajoč iz navedenih in seveda številnih drugih podatkov lahko ocenimo, da bi bili trendi dogajanj na ‘trgih dela’ enaki tudi v primeru, ko se, recimo v Sloveniji ne bi bili odrekli socializmu. Morda bi bili nekoliko počasnejši. Smer pa bi bila ista!
Ne moremo govoriti o »reševanju kapitalizma«. Lahko pa govorimo o reševanju človeštva.
Mehanizacija, avtomatizacija, standardizacija … bodo pač morali pričeti skrbeti za blaginjo vseh in ne zgolj lastnikov, kakor lahko v današnjih časih razlagamo navedeno Vivesovo misel.
Iz enakih razlogov UTD ni nikakršna »socialna utopija«.
Res je, da bodo v okoljih, ki bodo uvedla ta sistem brezpogojnega dohodka za vsakogar vsaj na ravni praga revščine, najbolj pereči socialni problemi – tisti seveda, ki izvirajo iz materialnega pomanjkanja – tako rekoč nemudoma krepko zmanjšani. Mnogi celo odpravljeni. Ne pa izničeni! Že zato, ker je materialno pomanjkanje resda vir mnogih tovrstnih težav, še zdaleč pa ni njihov edini vzrok. Socialni delavci bodo tudi v razmerah UTD imeli še dovolj in preveč dela. Za spremembo svojega. Tistega, za katerega so se usposabljali.
UTD potemtakem nima veliko zveze ne s kapitalizmom, ne z marksizmom, pa tudi s socialo samo ne. Čeprav bodo njegovi učinki najbolj očitno in takojšnji prav na področju slednje.
UTD se zato tudi ne spušča v razglabljanje o primernosti ali neprimernosti tržnega načina produkcije, pa tudi kapitalističnega sistema nadzora nad ekonomskimi viri ne. Vse to seveda še zdaleč ni tako neposredno povezano in pogojeno, kot to navaja Brščič. Konec koncev kapitalistični sistem ni nujno in povsod vezan na trg, kakor tudi demokracija ni vedno in povsod povezana s kapitalizmom in s trgom. Kombinacij je več, kot si jih lahko zamislimo.
Ne glede na obliko lastništva (kapitalizem ali ne) ali proizvodnje (trg ali ne – pri čemer v tem kontekstu ni smiselno razglabljati o tem, ali je to, čemur pravimo trg tudi res trg) pa povsod velja, da je obdobje polne zaposlenosti za vselej minilo. In velja tudi to, da je sedanji obseg produkcije tolikšen, da dejansko presega vse potrebe vseh ljudi.
In, da zaradi vsega tega ni nikakršnega razloga, da vsi ljudje ne bi bili deležni teh blagodati sodobne tehnologije. Vsaj na ravni osnovnega standarda. Tistega, ki je uveljavljen v vsakokratnem okolju.
UTD je vsekakor oblika boja proti revščini in socialni izključenosti. UTD je dejansko tudi orodje za temeljito preoblikovanje države blaginje. UTD pa je predvsem sredstvo za doseganje naslednje, višje ravni tako medčloveških kot produkcijskih odnosov.
Med drugim bodo prekarno zaposleni in začasno brezposelni lahko svoj čas uporabili za prilagajanje svojih znanj in veščin realnim potrebam okolja, proizvodnje in ne zgolj za iskanje možnosti za nekakšno preživetje!
In na ta način aktivno sodelovali pri pozitivnem dviganju produktivnosti v vseh oblikah in na vseh ravneh. Tako, da bo produkcija postala trajnostno vzdržna!
Res pa je, da za vse te cilje UTD sam ne bo zadostoval. Potrebno bo spremeniti še marsikaj. Tako v organizaciji družbe kot predvsem v načinih in smereh našega razmišljanja.
Bodo pa te dodatne nujne spremembe zagotovo bolje in lažje izvedljive v razmerah, ki jih bo ustvaril UTD.
Branko Gerlič,
Maribor
V skrajšani različici je bil odgovor objavljen v Pismih bralcev Dela, 23.1.2012
Sobotna priloga, 14.01.2012
Univerzalni temeljni dohodek
Rešitelj kapitalizma ali primer socialne utopije
Sedanja gospodarska kriza postavlja pod vprašaj legitimnost svobodnega tržnega gospodarstva. Po protikeynesijanski revoluciji in nastopu nove desnice v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja se je uveljavilo prepričanje o svobodnem tržnem gospodarstvu kot najboljšem izmed možnih svetov, sedanja gospodarska kriza, po svoji jedkosti in amplitudi vse bolj podobna veliki depresiji 1929–1933, pa vedno bolj spodbuja težnje po temeljiti rekonstrukciji kapitalizma. Enega večjih izzivov v razpravah o preoblikovanju tržne družbe predstavlja ideja univerzalnega temeljnega dohodka (UTD).
Izhodišče zagovornikov UTD je nezadovoljstvo z zdajšnjim stanjem v zahodnih družbah, katerih ekonomska podstat temelji na zasebno-lastniškem produkcijskem načinu, dopolnjenem z obsežno državo blaginje. Zanimivo je, da UTD v različnih pojavnih oblikah združuje mislece različnih ideoloških profilov, od libertarnih ekonomistov čikaške in virginijske šole politične ekonomije in paleorepublikancev do progresivnih oziroma socialnih liberalcev in radikalnih marksistov. Redkokatera družbena inovacija najde zagovornike tako na ideološki levici kot na desnici.
Miselna raznovrstnost zagovornikov UTD ima za posledico oblikovanje različnih argumentacijskih načinov. Nekateri so usmerjeni v praktične vidike izboljševanja delovanja sodobnih držav blaginje in popravljanja razdelitvene funkcije tržnega mehanizma, ne da bi posegali v njegovo zasnovo. Drugi gojijo smelejše ambicije od meliorativnega preoblikovanja institucij tržne družbe in v UTD vidijo sredstvo ovržbe kapitalizma in mehanizem za postopen prehod v socializem. Ne glede na (ne)skromnost ambicij pa koncept UTD predstavlja prvovrsten politično-ekonomski izziv in eno od torišč sodobnih razprav o teoriji družbe. Načenja temeljna vprašanja, kot so svoboda, avtonomija, enakost, upravičljivost lastninskih pravic, narava proizvodnega procesa, pravičnost in vprašanje oblikovanja dobre družbe. Namen pričujočega sestavka ni razmislek o praktičnih vidikih (ne)izvedljivosti UTD, ampak kritično vrednotenje nekaterih argumentov zagovornikov UTD.
Problemi liberalno-egalitarne argumentacije UTD
Morda najvidnejši zagovornik UTD Philippe Van Parijs kot enega poglavitnih razlogov za njegovo uvedbo navaja širjenje osebnega polja svobode in zmanjševanje neenakosti. UTD bi namreč omogočal maksimizacijo svobode najbolj prikrajšanim posameznikom v družbi, saj bi jim zagotavljal materialno podlago za življenje. Ključna bi bila nepogojenost in univerzalnost UTD, ki revnim omogoči neoviran dostop do socialnih pravic, zaradi nepogojenosti ni povezan z družbeno stigmatizacijo in odpravlja past brezposelnosti. Z možnostjo zadovoljitve osnovnih potreb bi UTD posamezniku ponujal svobodo ne biti zaposlen.
Van Parijs izhaja iz umevanja svobode kot nevmešavanja drugih, ki je podobno opredelitvi negativne svobode kot področja, kjer je posamezniku prepuščeno, da počne, kar želi oziroma česar je zmožen, ne da bi prišlo do vmešavanja drugih oseb. Svoboda je v takšni zastavitvi odsotnost prisile. Težava nastopi v Van Parijsovem zagovoru UTD, ko je treba pojasniti, zakaj davki, ki so potrebni za financiranje UTD, ne pomenijo posega v negativno svobodo neto plačnikov. Neto davčnim plačnikom davčna obveznost financiranja UTD pomeni oviro, omejevanje svobodnega delovanja in poseg v avtonomijo posameznika. Še močnejši argument proti UTD je argument izkoriščanja oziroma parazitizma. Nepravično je, da dela zmožni posamezniki živijo od dela drugih.
Van Parijs se v odgovorih na omenjene pomisleke ne zateče v zagovor pozitivne svobode, ampak ovrže argument izkoriščanja neto davčnih plačnikov z uvedbo koncepta zunanjega premoženja. Argumentacijski lok je naslednji: posameznik naj bi bil družbeno umeščen, delovne zmožnosti naj bi bile vpete v mrežo družbenih odnosov, kjer posamezniki z različnimi izkušnjami, spretnostmi in sposobnostmi proizvajajo dobrine. Ker zunanjega premoženja institucionalno niso ustvarili posamezniki, si jih a priori ne morejo lastiti in postanejo družbena lastnina. Navedeni razmislek je podoben, kot ga je uporabil John Rawls v svoji Teoriji pravičnosti. Če potem sprejmemo liberalno podmeno o enakem dostopu do zunanjega premoženja in podmeno, da so delovna mesta zunanje premoženje, sledi sklep, da morajo biti vsi resursi, ki izvirajo iz delovnih mest, enako dostopni.
Van Parijsova argumentacija trpi za podobnimi slabostmi kot Rawlsovo zagovarjanje egalitarne razdelitve sadov naravnih talentov kot posledice naravne loterije. Iz dejstva, da posameznik ni zaslužen za svojo lepoto, inteligenco, zdravje in druge naravne danosti, pač ne sledi, da so za to zaslužni vsi oziroma imaginarna družba. Podoben logični non sequitur je prisoten pri Van Parijsovi egalitarni delitvi zunanjega premoženja.
Če bi morda vsaj trivialno lahko sprejeli podmeno o eksternosti delovnih mest, pa ni mogoče trditi, da je obstoj delovnih mest neodvisen od prizadevanj posameznikov. Delovno mesto preprosto ne obstaja, če se interesi delodajalca in delojemalca ne uskladijo. To pa pomeni, da je morebitni obstoj ekonomskih rent, izvirajoč iz delovnega mesta, pogojen s prizadevanjem posameznika poiskati delo. S tem pa je ovržena ena poglavitnih lastnosti UTD, to je brezpogojnost. Posamezniki, ki se odrečejo sodelovanja v družbeni dejavnosti, kot je delo, ne morejo zahtevati socialnih dividend v obliki UTD. Iz povedanega sledi, da Van Parijsov egalitarno-liberalni projekt normativne osmislitve UTD ni ubranljiv. Ne ponuja argumentov za dopustnost obdavčitve plač kot vira financiranja UTD zaradi domnevnega obstoja ekonomskih rent kot posledice monopola na trgu delovne sile.
UTD kot pot v socializem
Zlasti kritiki kapitalizma, izhajajoči iz marksistične miselne tradicije, izpostavljajo socialno nepravičnost, ki ima svoje izvore v razrednem značaju kapitalistične družbe. Osrednje mesto marksistične kritike kapitalizma zavzema uvid, da so delavci ločeni od produkcijskih sredstev in s tem od sredstev preživljanja. Posledično so za preživetje prisiljeni delo iskati na trgu delovne sile. Ta ločitev je snovna podlaga za neravnotežje med kapitalom in delom v kapitalizmu; delavci so prisiljeni prodajati svojo delovno silo za preživetje. Če bi imeli odprte možnosti izbire, ne bi sprejeli delovnih in plačnih pogojev, kot jih zaradi monopolizacije produkcijskih sredstev določajo kapitalisti. Monopolizacija produkcijskih sredstev kot posledice zasebne akumulacije premoženja v marksistični tradiciji vzpostavlja razredni značaj tržne družbe. Razredni odnosi imajo dve negativni posledici: povzročajo problem izkoriščanja, ko morajo delavci za kapitaliste delati dlje, kot je treba za njihovo reprodukcijo, in problem odtujevanja, ko vstopajo v delovna razmerja, ki jih odtujujejo tako od delovnih aktivnosti kot rezultatov teh aktivnosti. Odtujevanje in izkoriščanje sta bistvo socialne nepravičnosti kapitalizma.
Tradicionalni odgovor marksistov za opisano neravnovesje moči je vzpostavitev socializma. Z odpravo zasebne lastnine produkcijskih sredstev in podružbljanjem teh se odpravijo pogoji za odtujevanje in izkoriščanje. Izkoriščanje ne bi bilo več mogoče, saj naj bi delavci z demokratičnim planiranjem usmerjali razdelitev presežne vrednosti. Z vzpostavitvijo delavskega nadzora nad pogoji proizvodnje pa naj bi se rešil problem odtujevanja. Praktične izkušnje socialističnih eksperimentov so ovrgle optimistična pričakovanja zagovornikov socializma. Odprava zasebne lastnine produkcijskih sredstev in trgov proizvodnih dejavnikov je imela porazne posledice na alokativno učinkovitost socialističnih gospodarstev.
Soočeni z zgodovinsko ovržbo socialističnega eksperimenta nekateri vidijo uvedbo UTD kot način uvajanja socialističnih elementov v tržni sistem in fazo prehoda v socializem; UTD v zadostni višini naj bi omogočil preseganje notranjih protislovij kapitalizma in postal sredstvo udejanjanja socialne pravičnosti.
Vprašanje, ki se zastavlja ob marksistični analizi UTD, se v prvi vrsti nanaša na kategorialni aparat. Zdi se, da je razredni diskurz v sodobni tržni družbi, ki je ne določa jasna ločnica med razredi, jalov. Današnji posameznik, živeč v tržni družbi, je večplastna osebnost – lahko je obenem potrošnik, delavec, menedžer, podjetnik in lastnik podjetja. Redek proizvodni dejavnik je vse manj kapital in vse bolj podjetnost in z njim povezano znanje. S tem pa postaja vprašljiva marksistična teorija izkoriščanja, temelječa na obstoju zasebne lastnine produkcijskih sredstev.
Utvara socialne pravičnosti
Bolj problematična pa je vloga UTD pri udejanjanju ideala socialne pravičnosti v tržni družbi. Uporaba sintagme socialne pravičnosti v analizi kapitalizma je jezikovna zabloda, protislovje v izrazih, osnovano na zgrešeni socialni ontologiji. Pravičnost v kapitalizmu kot spontanem redu ne more biti socialna, ki se nanaša na vnaprej določljive deleže v razdelitvi. V tržni igri ti deleži niso vnaprej določljivi in niso rezultat delovanja konkretne osebe, ki bi odločala o razdelitvenih rezultatih. So nenameravana posledica sodelovanja tisočih svobodnih posameznikov in pogosto pod vplivom naključnih dejavnikov. Poljubno vsiljevanje razdelitvenega vzorca v skladu z ideali socialne pravičnosti pomeni odrekanje katalaktični naravi cenovnega mehanizma in s tem njegovo zožitev v centralnoplanski sistem. Socialna pravičnost je uresničljiva zgolj v socializmu, ki fazi proizvodnje in razdelitve pojmuje ločeno. Izhaja iz Millove zablode, da je najprej nekaj proizvedeno, potem se pa v političnem procesu ustvarjeno razdeli v skladu z vnaprej določenim vzorcem. V tržnem sistemu sta fazi proizvodnje in razdelitve združeni, ko je blago proizvedeno, je hkrati že razdeljeno. Posegi v razdelitev, motivirani z argumentom socialne pravičnosti, pa uničujejo alokacijske in epistemične zmožnosti trga.
Tržni mehanizem nagrajuje v skladu s prispevkom k blaginji drugih ljudi, zato niso nujno nagrajeni najmarljivejši ali najinteligentnejši, ampak tisti, ki največ prispevajo k blaginji soljudi. V tržnem sistemu je potemtakem smiselno govoriti zgolj o pojavnosti postopkovne pravičnosti, tj. izpolnjevanju enakosti pravil za vse udeležence. Podobno kot v nogometu ne zmaga vedno boljša ekipa tudi tržno gospodarstvo vselej ne razdeljuje v skladu z meritokratskimi načeli ali idealom socialne pravičnosti. Socialistična ideala enakosti rezultatov ali šibkejši enakost možnosti sta s svobodnim tržnim gospodarstvom nezdružljiva.
Problema neskladnosti socialne pravičnosti in tržne družbe se zavedajo tudi nekateri pronicljivejši marksisti, kot je na primer André Gorz, zato je uvedba UTD zanje zgolj prvi korak k radikalni rekonstrukciji družbe. Zanje je socialno pravična družba racionalno upravljan centralnoplanski sistem z ex-ante določenimi razdelitvenimi vzorci v skladu s predstavami o socialni pravičnosti. Če bi bile rešljive strašne epistemične zahteve, ki jih ekonomski problem predstavlja pred centralne planerje, bi bilo takšnim projektom preoblikovanja družbe mogoče pritrditi. V stvarnih razmerah pa je preživetje socializma in udejanjanje ideala socialne pravičnosti mogoče zgolj z njegovo zožitvijo v avtoritarno-totalitarni sistem. Ljudje, ki so prisiljeni živeti v takšnem sistemu, sicer lahko užijejo večjo raven enakosti, vendar je to enakost v revščini.
UTD kot izziv preoblikovanju socialne države
Ideja o UTD je eden najbolj vznemirljivih izzivov, ki jih je ponudila politična filozofija v zadnjih desetletjih. Žal se poizkusi, da bi z vidika normativne etike upravičili uvedbo UTD v tržni sistem, izkažejo za neuspešne. Smelim načrtom Philippa van Parijsa s stališča egalitarnega liberalizma ne uspe dokazati obstoja nepogojene moralne pravice do UTD. Nihče nam ne daje pravice živeti na račun drugih, van Parijsovi poizkusi z opredelitvijo delovnih mest kot zunanjega premoženja na koncu dneva zaidejo v slepo ulico. Prej kot moralna pravica do UTD bi nam pritikal moralni imperativ dela, iz njega pa izhaja tudi pravica do dela, ki je sodobna tržna gospodarstva vsem žal ne zagotavljajo.
Podobno neuspešna pri zagovoru UTD kot egalitarni liberalizem je marksistična teorija, ki v UTD vidi poizkus udejanjanja socialne pravičnosti v kapitalizmu. V radikalnejših zastavitvah je UTD zgolj faza v preobrazbi kapitalizma v socializem. Če razumemo tržni sistem kot spontani red in ne kot organizacijo, ugotovimo, da je sintagma socialna pravičnost protislovje v izrazih, tržnemu sistemu pritiče zgolj postopkovna pravičnost. Pritrditi je mogoče ugotovitvi radikalnih marksistov, da je socialna pravičnost uresničljiva zgolj v centralnoplanskem socializmu. S tem pa hkrati ugotovimo, da tudi uvedba UTD iz kapitalizma ne more narediti socialno pravičnega sistema.
Marsikoga opisani miselni neuspehi navdajajo z grenkobo, a filozofska neupravičljivost UTD nima nujno nihilističnih praktičnih posledic. UTD izboljševalcem sveta še vedno ostaja privlačno sredstvo za vodenje boja proti revščini in socialni izključenosti in omogoča temeljito preoblikovanje države blaginje.
Bernard Brščič