Univerzalni temeljni dohodek je predlog za radikalno prenovo delovanja socialne države.
V času krize, ko se govori predvsem o zategovanju pasu, o krčenju socialne države, je njeno zagovarjanje skoraj bogokletno. Vendar to ne pomeni, da so se vsi sprijaznili s tem, da so najlepša leta minila in da je najbolje, če se kar sprijaznimo s tem, da bomo v prihodnje živeli precej slabše.
Eden najbolj obetavnih konceptov, kako v oslabelo telo socialne države vdihniti novo življenje, je univerzalni temeljni dohodek (UTD). O njem smo se pogovarjali z urednikom dveh zbornikov o UTD – drugi je izšel konec preteklega leta –, filozofom in političnim analitikom dr. Igorjem Pribcem, docentom na ljubljanski filozofski fakulteti.
Kaj je UTD?
Je denarni prejemek, ki ga politična skupnost v rednih časovnih razmikih izplačuje posameznikom, ne glede na njihovo premoženje in brez vsakih zaposlitvenih zahtev. Elementi UTD so torej univerzalnost, individualizacija, redni časovni razmik in brezpogojnost. Gre za predlog radikalne prenove delovanja socialne države v smeri vitke države, saj zahteva manjši obseg delovanja upravnih in socialnih služb. Lahko ga uvrstimo tudi med predloge, zdaj znane pod skupnim imenom »flexicurity«, prožna varnost. Končne izvedbe UTD pa so lahko različne.
Kakšne so izvedbe?
Na primer, UTD ne pomeni nujno, da bodo dohodki posameznika večji kot prej. Nekatere skupine bi bile morda na slabšem kot zdaj. Vendar je res, da bi se v večini različic obseg socialne države povečal.
Univerzalni temeljni dohodek ni nova pogruntavščina. Kdo in kdaj je prvi razmišljal v tej smeri?
Razmišljanja so se pojavljala že v renesansi, vendar za utemeljitelja velja Thomas Paine, mislec ameriške in francoske revolucije. V drugi polovici 18. stoletja je trdil, da so vsi državljani takrat nastajajoče ameriške države virtualni lastniki ustrezne parcele državnega ozemlja. Zato imajo pravico do zneska, ki ustreza povprečni renti za takšno zemljišče. Pomembna je njegova trditev, da ta renta oziroma UTD ljudem pripada in torej ni darilo kogarkoli. Na podoben način smo razmišljali v Sloveniji, ko smo lastninili nekdanjo družbeno, skupno lastnino. Virtualni deleži skupne lastnine so se individualizirali. Logika je podobna.
Kako se je ideja UTD razvijala naprej?
Ta razmišljanja so se spet pojavila konec 60. let prejšnjega stoletja. Tedaj se je kandidat demokratov za ameriškega predsednika George McGovern – na volitvah leta 1972 ga je premagal republikanec Richard Nixon – zavzemal za tako imenovani »demogrant«, nekakšen UTD.
Zagovorniki UTD so se leta 1986 združili v Basic Income European Network (Evropsko mrežo za temeljni dohodek), ki se je leta 2004 preimenovala v Basic Income Earth Network. Srečujejo se vsako leto. Letos se bodo v Münchnu prvič tudi s slovensko udeležbo, pred tem so se v Južni Afriki in Braziliji, ki sta pokazali, da ideja ni več omejena samo na zahod.
Za UTD se zavzemajo tudi nekatere evropske parlamentarne stranke, vendar se še ni prebil v koalicijske programe. Gre predvsem za socialdemokratske, zelene in radikalno liberalne stranke. Eden najbolj vidnih zagovornikov UTD je tudi ustanovitelj podjetja DM (Drogerie Markt) dr. Götz Werner. Napisal je več knjig, v katerih zagovarja uvedbo UTD v Nemčiji. To med drugim pomeni, da zagovarja visoko obdavčitev premožnejših slojev. Njegov primer dokazuje, da je lahko tudi bogataš zagovornik levičarskih, redistributivnih idej. Pri nas pa Zoranu Jankoviću očitajo, da ne more biti levičar, ker je premožen.
Obstajajo praktični primeri uvedbe UTD?
Edini primer uvedbe je v ameriški zvezni državi Aljaski. Tam vsakemu, ki je pripravljen živeti na njenem ozemlju, dajejo letni znesek. Ni posebno visok, denar zanj pa dobijo z dohodki od nafte.
Kakšne so bile praktične posledice uvedbe?
S tem so hoteli državljane drugih zveznih držav pritegniti k selitvi na Aljasko, da bi pridobili delovno silo, ki jim je je primanjkovalo. Na Aljaski je veliko naravnih bogastev, prebivalcev pa malo, ker so razmere za življenje neugodne.
Ker je praktični primer uvedbe samo eden, bi vas vprašal, ali je UTD bolj ekonomska ali bolj filozofska kategorija?
Alternativa, kot ste jo postavili, ni dobra; večina ekonomskih kategorij ima tudi filozofsko, etično komponento. To velja tudi za UTD.
Zakaj naj bi bil posameznik sploh upravičen do rednega dohodka, če nič ne dela?
To je za večino kritikov UTD njegova najbolj nesprejemljiva lastnost. En odgovor na ta izziv ponuja že Thomas Paine. Dopolnimo ga lahko z nasledki sedanjega načina ustvarjanja nove vrednosti. Zdaj je ne ustvarjamo več samo, ko stopimo na ograjeno območje s proizvodnimi nameni – lahko se mu reče tovarna –, temveč tudi na drugi strani te ograje in v prostem času. Ekonometrične metode so za današnje ustvarjanje nove vrednosti popolnoma zastarele, saj nekaterih oblik družbeno produktivnega dela ne zaznavajo kot takšnega.
Na primer?
Vsako sodelovanje v telefonskih anketah ima produktivno vrednost. Prav tako vsak zapis v knjigo pohval in pritožb. Vsak nakup, ki v digitalni dobi ustvari računalniški zapis o tem, kaj, kdaj in kje smo kupili. Gledanje televizije povečuje vrednost oglasnega časa. Vse genialne ideje, rojene med kuhanjem testenin, ki jih v delovnem času razvijemo v načrt stavbe, stroja ali novelo. Babice in dedki, ki varujejo svoje vnuke. Ne nazadnje je tu vse delo gospodinj in gospodinjcev. Vsega tega in še mnogo drugih stvari nihče ne zazna kot produktivno dejavnost.
Drugi del odgovora, zakaj je posameznik upravičen do rednega dohodka, čeprav ne dela, je povezan s človekovimi pravicami. Če jih človek ima, nima pa nobenega vira, s katerim bi te svoje pravice udejanjil, jih v resnici nima. Kdor nima sredstev, ni gospodar svoje usode. V sodobni družbe je vsenamensko sredstvo denar. Ker UTD ne postavlja nobene zahteve po preverjanju premoženja ali delovne pripravljenosti, tudi povečuje družbeno solidarnost.
V družbo, v kateri bi bilo bogastvo bolj pravično razdeljeno, lahko vodi več poti. Ena je skrajšanje delovnega časa, da ljudje delajo manj in manj zaslužijo, vendar jih mora zato delati več in je brezposelnost manjša. Zelo znan primer je Francija, kjer so pred leti uzakonili 35-urni delovni teden.
Sta koncepta UTD in skrajšanja delovnega časa nasprotna ali se dopolnjujeta?
Mislim, da oboje: oba poskušata razdeljevati skrčeno število delovnih ur na večje število ljudi v družbi. Toda če skrajšamo delovni čas, ohranimo togo ločenost zaposlenih in nezaposlenih. Ne rešimo prehajanja iz zaposlenosti v nezaposlenost in nasprotno. Ena od ključnih lastnosti UTD je prav v tem, da zmanjša stresnost tega prehoda. Kakšni bi bili ekonomski učinki uvedbe? Učinki bi bili zelo odvisni od višine UTD in od ravni socialne države, ki bi jo po uvedbi ohranili. Gotovo bi nekoliko okrepili položaj delojemalcev.
Na kakšen način?
Na UTD lahko gledamo kot na subvencijo delojemalcem, ki okrepi njihov pogajalski položaj na trgu dela. Poleg tega se izognemo dvema pastema, vezanima na sedanje pogojene socialne transferje. Na prvo pogosto opozarjajo ekonomisti, ko trdijo, da ljudje nočejo sprejeti slabo plačanega dela, ker njihovi dohodki na koncu meseca ne bodo opazno višji, kot če bi bili še naprej brezposelni. Zato veliko ekonomistov nasprotuje klasični socialni državi.
Druga past je, da klasična socialna država ni učinkovita. Njeni transferji so pogojeni s premoženjem ali pripravljenostjo na delo. Državi moramo dokazati, da smo do sredstev upravičeni. Pri tem se mora posameznik »družbeno razgaliti«, priznati, da ni sposoben poskrbeti sam zase, da je bolan, alkoholik … Zaradi teh sramotnih nevšečnosti nekateri, čeprav vedo, da bi bili upravičeni do sredstev, možnosti zavestno ne izkoristijo. Še večja pa je skupina, ki se zaradi različnih okoliščin teh pravic sploh ne zaveda in jih zato ne izkoristi. Na to opozarjajo socialni delavci, ko pravijo, da socialna država pogosto ne doseže tistih, ki jo res potrebujejo.
Koliko bi bila primerna višina UTD?
Večina zagovornikov se zavzema malo nižji znesek od zajamčene plače. Takšen UTD bi ohranil motiviranost ljudi za delo.
Kdo bi ta sredstva dobil?
Sta dve možnosti. Državljani ali prebivalci nekega območja, države, ki tam bivajo dalj časa, na primer deset let. Tako bi preprečili množično priseljevanje, UTD-priseljevanje. Nekateri izključujejo tudi upokojence in nepolnoletne.
Kakšno raven razvoja bi morala doseči država, da bi si lahko privoščila uvedbo UTD?
Države, ki so blizu povprečja članic Evropske unije, bi si že lahko privoščile uvedbo, seveda skromnega, pod višino zajamčene plače.
Če pogledamo Slovenijo: koliko bi bila primerna višina UTD?
Po znanem predlogu dr. Valerije Korošec z urada za makroekonomske analize in razvoj bi bila primerna višina 300 evrov na mesec. Tristo evrov ni dovolj za preživetje, kaj šele za dostojno življenje. Vsekakor je 300 evrov boljše kot nič. Res pa ne zagotavlja brezskrbnega življenja. Vendar to ni namen UTD. Namen ni spodbujanje brezdelnosti in lenobe, ampak omogočiti ljudem, ki zaradi kakršnegakoli vzroka nekaj časa ne delajo, da ta čas prebrodijo brez socialne pomoči.
Od kod bi slovenska država vzela denar za UTD?
Pri dveh milijonih prebivalcev bi znesek 300 evrov na mesec pomenil približno 7,2 milijarde evrov na leto, kar je več kot petina slovenskega bruto domačega proizvoda leta 2010, ko je znašal 35,4 milijarde. Denar bi vzela iz tistih virov, iz katerih ga zdaj jemlje za vse socialne transferje in redistribucijske politike. Žal nimamo nobenega naravnega vira, kakršnega imajo na Aljaski.
Vaš izračun temelji na tem, da bi dobili UTD vsi državljani, kar ni nujno, saj sem omenil, da ga upokojenci in nepolnoletni morda ne bi dobili. Študija dr. Koroščeve je dokazala, da UTD v višini 300 evrov ne bi stal nič več, kot stane vzdrževanje sedanje socialne države, kar je nekako potrdil tudi recenzent njene študije dr. Jože Mencinger. Doslej ni tega izračuna nihče ovrgel.
Čas krize, v katerem smo, se ne zdi najprimernejši za razprave o tako radikalnih predlogih, kot je uvedba UTD. Kakšno je vaše mnenje o tem?
Zdi se mi, da je ravno zdaj pravi čas. Z odkrivanjem, seznanjanjem in odločanjem o družbeni ureditvi, v kateri bomo živeli ob stopanju iz krize, še posebno pa po njej, moramo intenzivno ukvarjati zdaj. Slabo je, da se o tem ni več razpravljalo v desetletju pred krizo, v času blaginje. To je bilo teoretsko in na ravni širjenja družbene zavesti izjemno neplodno desetletje.
Se za uvedbo UTD zavzema katera od slovenskih strank?
V svoj program ga je že pred volitvami leta 2008 vnesla stranka Zares, zagovarjajo ga tudi SMS – Zeleni in še v nekaterih neparlamentarnih strankah. Večina strank o tem ne ve nič. So sicer izjeme. Za prvi zbornik o UTD, ki sem ga uredil in je izšel leta 2004, je na primer članek prispeval Milan Zver. Takrat še ni bil minister. Bil je in še vedno ostaja eden redkih vidnih politikov z jasno negativnim mnenjem. Vendar njegovo mnenje žal temelji na popolnem nerazumevanju ideje.
Uvedbe UTD torej v bližnji prihodnosti ne moremo pričakovati?
Zame je neznanka Janković. Verjetno tudi on ideje ne pozna najbolje, vendar če bi mu jo kdo dobro pojasnil, bi jo po mojem mnenju med slovenskimi politiki lahko najbolj usvojil prav on. Ker je gospodarstvenik, podjetnik, v ideji UTD pa je nekaj, kar je povezano s podjetnostjo.
Gorazd Utenkar
Objavljeno v NeDelu, v nedeljo, 29.04.2012