22. 8. 2012 Mnenja

Ljudi moramo cepiti proti strahu

dr. Valerija Korošec sociologinja

Dr. Valerija Korošec dela na Uradu za makroekonomske analize in razvoj. Leta 2010 je pripravila predlog za uvedbo univerzalnega temeljnega dohodka v Sloveniji. V času rezanja denarja za socialne službe in ob napovedi umika države iz skrbi za državljana vpeljuje idejo prerazdelitve skupnega premoženja po univerzalnem ključu. Vsak državljan naj bi od rojstva do smrti vsak mesec prejemal zagotovljeno vsoto denarja.

Po izračunih dr. Koroščeve bi za univerzalni temeljni dohodek (UTD) v višini 300 evrov v letu 2010 potrebovali nekaj manj kot 7 milijard evrov. Večino, 5 milijard, bi pridobili s transformacijo obstoječih zavarovanj za brezposelnost in starševstvo v “zavarovanje za UTD” ter s spremembo dohodnine, ukinilo pa bi se splošno davčno olajšavo in posebne davčne olajšave za otroke, dijake in študente rezidente, za starejše od 65 let in druge vzdrževane člane. Preostalo bi odvzeli ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve, in sicer bi za UTD namenili denar, ki gre sedaj med drugim tudi za otroške dodatke, republiške štipendije, varstvo brezposelnih in socialno varstvo materialno ogroženih. Glede na porabo MDDSZ v letu 2008 bi teoretično z UTD tistega leta lahko prihranili 75,7 milijona evrov.

Dr. Koroščeva neortodoksno razmišlja o družbi in njeni politiki. “V Sloveniji ni stranke zame,” je rekla v pogovoru, ki je potekal ob pogledu na pročelje slovenskega parlamenta. “Levice ni. Kar imamo, lahko sprejmem le kot sredino. Lep primer našega stanja je izkušnja avstralskih aboriginov, ko so jim Angleži jemali otroke, da bi jih prevzgojili v misijonarskih šolah. To se je zgodilo z našimi misleci in politiki. Poslali smo jih v Evropo, da so jim oprali možgane. Borut Pahor je vedno prišel iz OECD ali EU ‘poln idej’. Od tam tudi prezir do množic.” Vsej jezi in razočaranju navkljub zagotavlja, da je vztrajna optimistka.

Vaša študija o uvedbi univerzalnega temeljnega dohodka (UTD) v Sloveniji je bila ena od alternativ varčevanju. Danes politični vrh o tem noče slišati. Kaj so današnje alternative?

Moja študija ni bila alternativa. Je le popravilo sistema, kjer ne deluje. V naši družbi velja, da kdor dela, lahko od tega živi. Tisti, ki ne morejo delati, dobijo družbeno pomoč. Vsi bi torej morali imeti dovolj za preživetje. A to ni res. Zaposlitev vsem ne zagotovi preživetja. Hkrati sistem socialne pomoči ne zajame vseh, ki pomoč potrebujejo. Moj predlog UTD bi zapolnil te luknje in zagotovil, da sistem deluje, kot je bilo obljubljeno. S tem bi vsak državljan dobil vsak mesec vsoto denarja, če je zaposlen ali ne.

Na prvi pogled se to morda zdi nerazumno. A tudi starostno pokojninsko zavarovanje in zdravstveno zavarovanje za delavce, ki ju je konec devetnajstega stoletja uvedel nemški kancler Otto von Bismarck, sta tedaj veljala za nezaslišana. A sta postala samoumevna. Ne potrebujemo velikih sprememb. Želeli bi si le, kar je bilo obljubljeno.

V težavah ni le socialni sistem, ampak vsi veliki sistemi, ki obljubljajo. Tudi demokratični. Ljudje se radi vprašujejo, ali imamo demokracijo ali ne. Vprašanje je napačno. Vprašati se moramo, koliko demokracije imamo. Ni črno-belo in morda pridemo do odgovora, da je imamo manj, kot smo si želeli.

Kako bi razdelitev UTD lahko delovala?

Od leta 2004, ko se je ideja oblikovala, je jasno, da je vse odvisno od tega, koliko znaša. Če je v višini socialne pomoči, deluje popolnoma drugače, kot če je vezan na mejo revščine, spet drugače pa deluje, če dosega mejo, ki zagotavlja svobodno, dostojno življenje. Moj predlog je bil UTD v višini denarne socialne pomoči. To je minimum, približno pol tega, kar naj bi posameznik potreboval, da ni revež. Navkljub UTD bi torej še vedno obstajala 50-odstotna možnost, da bi bili ljudje zares revni.

Vprašali ste, kako sistem deluje. Poglejte. Če bi v Sloveniji imeli sto primerov ptičje gripe, bi poiskali vsakega posameznika in ga prosili, da ostane v karanteni. A če izbruhne epidemija, vzpostavimo splošno cepljenje. To ne pomeni, da so vsi enako občutljivi in da nekdo ne bo imel drugih težav. Alergiki bodo dobili drugačna cepiva, tiste z drugimi problemi bo zdravstveni sistem dodatno oskrbel. UTD je le univerzalno, splošno cepivo. Cepljenje ljudi proti strahu. Da deluje, je treba cepiti vse. Če hočemo biti varni, mora obstajati precepljenost družbe. Tiste z dodatnimi težavami še vedno zdravimo. UTD ne ukine pomoči za nepokretne in invalide.

Naš sistem vsakega posameznika stehta in pogleda, koliko je lačen. Z UTD bi vsem dali skledo hrane in nato pogledali, kdo še vpije, da je lačen. Devet desetin ljudi bi oskrbeli. Preostali desetini bi dodatno pomagali.

Toda obstaja strah, da se bo prav na to desetino pozabilo, da ne bo več sistema zanje.

Veste, za to desetino je ponavadi kar dobro poskrbljeno. Presenečenje te krize je ogroženost slojev, ki so se zdeli na varnem pred revščino. Govorimo o ogroženem srednjem razredu, ker ni nihče pomislil, da bi ti ljudje lahko potrebovali pomoč. Veljalo je, da so splavali in ne potrebujejo pomoči. A to ne drži več.

Ideja UTD še živi?

V svetu se krepi. Španci, Nizozemci, Švicarji in Irci se o njej resno pogovarjajo. V Nemčiji so prejšnji teden UTD predlagali Angeli Merkel, ki ga je zavrnila, češ da morajo ljudje živeti od dela. To je res. A res je tudi, da z vratolomno hitrostjo izginja industrijsko delo, ki se je v preteklih dvesto letih vzpostavilo kot najbolj cenjeno družbeno priznano delo. Plačevali so ga dobro, ker so ga priznavali kot edino dostojno delo. Še vedno govorimo o preživljanju z lastnim delom, a živimo v sistemu, ki tega ne omogoča več. Trditev, da morajo ljudje delati, da bi preživeli, je neumnost. Ena od mnogih. Ne moremo oživiti dobro plačanega industrijskega dela. Druga neumnost je trditev ekonomistov, da nas lahko rešijo samo tuje naložbe.

Zgodovinsko edino vredno delo izumira. S tem se morate sprijazniti. Proizvodno industrijsko delo je iz delavca naredilo lik spoštovanja. Socialdemokrati in slovenski levičarji tudi vztrajajo, da je delo rešitev. Zato ga izumljajo. Kar prej ni veljalo za dostojno delo, spreminjajo v delo. Kot tržno nišo na trgu dela vidijo skrb za ostarele in socialna dela.

Zakaj vas to moti?

Ker marsikdo to razume kot prostovoljno delo. Ne vprašajo pa se, kako ti prostovoljci dajo hrano na mizo. To so tipična podplačana ženska dela. Želijo jih preoblikovati in postaviti na trg. A to je negotovo, stresno, utrujajoče in izjemno slabo plačano ter nizko cenjeno delo. Drži, redefinirati moramo delo. A zdaj poskušajo ohraniti stari sistem in ločitev med dobrim, cenjenim delom ter tistim drugim. Država ostaja tista, ki ocenjuje, kdo dela družbeno koristno delo in kdo se le “malo igra” s prostovoljstvom, kulturo, z umetnostjo… UTD to reši.

Desničarji ga imajo radi, ker v tem pogledu zmanjša vlogo države. Če brezpogojno, brez kriterija premoženja in brez zahteve po družbeno koristnem delu ljudem damo neko vsoto denarja, država izgubi nalogo nadzora nad prejemniki. Na ministrstvu za delo so med razloge, zakaj ne podpirajo uveljavitve UTD, napisali tudi tistega, za katerega menim, da je ključni: sistem UTD v tako veliki meri spremeni sedanji sistem, da bi zaposleni na ministrstvu izgubili delovna mesta. V največji meri ogroža torej tiste, ki bi morali skrbeti za spremembe in prilagoditve socialnega sistema.

Živimo v družbi, kjer je skoraj vse narobe. Kaj UTD popravi?

Najprej zakrpa luknje v socialnem sistemu in zmanjša možnosti zlorabe delovnopravne zakonodaje. Ljudje, ki niso plačani za svoje delo, bi imeli od česa živeti. Hkrati bi se onemogočilo, da se izigrava in niža zaščita delovnih odnosov. Lahko bi se povečalo število samostojnih podjetnikov, kajti s tem, ko UTD zagotovi eksistenco, omogoči deloiskalcu, da reče ne nedostojnim delovnim pogojem. Zmanjša administracijo in nadzor države. Omogoči večjo avtonomijo ljudi, ki jih lahko pri njihovem delu sedaj blokira eksistenčni strah. Morda drži, da še nismo revni. A ker se bojimo revščine v bodoče, smo blokirani že sedaj. Ni še tako slabo, a ker pričakujemo slabše, ne naredimo nič, da bi bilo boljše.

Vsi pravijo, da je delo rešitev vsega. Če bi imeli dovolj plačanega dostojnega dela, težav ne bi bilo. Ampak dobro plačanega dostojnega dela ni več. To je težko sprejeti, a je res. Podobno je, kot če bi rekli, da če imamo dovolj kruha, ljudje ne bodo lačni. In če nimaš kruha? Potrebuješ nadomestek, enako dostopen vsem. UTD je v tem smislu nadomestek dela, ki omogoči preživetje.

A ljudje imajo polno idej, kaj vse bi delali. Vprašanje je, kako delo kot družba definiramo in vrednotimo.

In kdo si prisvaja plačano in dostojno delo. Tisti, ki že imajo veliko, imajo tudi boljše možnosti, da si prilastijo še več. Zato so ljudje, ki zasedajo trojna dobro plačana delovna mesta. Imamo ljudi, ki so pri koritu in si vzamejo trikrat preveč. Že sprememba tega ob redefiniciji plačanega dela bi bila veliko.

Pa ni nevarnost, da se zaradi UTD znižajo plače vseh?

UTD mora zagotavljati preživetje. Drugače je nevreden. Dosegati mora raven, ko človek reče: “Briga me, za elektriko in kruh imam, ne boste me več izkoriščali.” Ko bi to reklo dovolj ljudi, bi končno prišli do funkcionalnega trga dela. Danes ga nimamo. Imamo dve neenakopravni pogodbeni stranki, saj deloiskalci enostavno niso v pogajalski poziciji. Kar imamo, ni trg dela. To je združeno lastništvo! Ljudje si sedaj že plačujejo, da so lahko zaposleni!

Se ne bojite, da bi UTD pomenil politično pasivizacijo ljudi?

Kje pa so politično aktivni ljudje? Dvajset let delamo na tem, da ljudi pasiviziramo. Ves čas poslušamo o mreženju in lobijih, o zanič strankah. Vsaka organiziranost ljudi se pokaže v slabi luči. A organiziranim silam lahko nasprotuješ le, če organiziraš protisile. Glede na to, kaj smo naredili iz Slovenije, ki je bila izjemno dobra ideja, se lahko vsaka dobra stvar pokvari. UTD lahko postane bolj škodljiv kot vse, kar imamo sedaj. Ne vem, kako. A verjamem, da je možno. Ideja, da bi UTD nadomestil vse socialne transferje, je zagotovo slaba.

Pravite, da se moramo začeti pogovarjati, kako razdeliti družbeno bogastvo, ki ga imamo kot družba ustvarjalnih ljudi. Lani ste pisali o možnostih, ki se odpirajo s skrajšanim delovnim časom. V Nemčiji v Volkswagnu delajo 28,8 ure na teden, v kovinarski industriji 35 ur, krajši delovni teden kot v Sloveniji imajo v Franciji, na Danskem in Nizozemskem. To vežete na pozitivne vplive na okolje in krepitev vrednot družine, prostega časa, prijateljev. Je to razmislek širšega kroga ljudi po svetu, o katerem bi morali v Sloveniji več govoriti?

Nujno. UTD je le majhen kamenček v novi organizaciji optimističnega videnja prihodnosti. Ko je kriza izbruhnila, je idejo krajšega delovnika najbolj poudarjala New Economic Foundation, angleški think-tank, ki je o tem naredil študijo. Zelo pomemben je ekološki razmislek sedanje situacije. Če gledamo v koncentričnih krogih, imamo UTD, socialni sistem, družbo, politični, potem pa še globalni sistem. Če resno vzamemo ekološke omejitve planeta, se moramo sprijazniti, da preprosto ne smemo več rasti. Knjiga Tima Jacksona Blagostanje brez rasti je le eno od mnogih del, ki zanikajo tezo, da moramo rasti, imeti in proizvajati čedalje več. V tej optiki so zahteve, hočemo nova delovna mesta, nove industrijske obrate… kako bi rekla…

Rešitve, ki nas uničijo?

Da. To je slepa ulica. Razdeliti moramo, kar imamo. Bolj pravično, po bolj univerzalnih pravilih. Ne pa da ves čas preštevamo, kdo je priden, pameten, pretežak, desni, levi, premlad, prestar… Potrebujemo univerzalno podlago in nato moramo biti pozorni na tisto, kar smo si želeli pri prehodu iz socializma. Ceniti moramo razlike in jih ovrednotiti. To je bila v preteklosti velika zamera. Začeti je treba pri tem, da imajo vsi pravico do osnove. To lahko idejno utemeljite na prepričanju, da je bila Zemlja dana nam vsem in imamo vsi pravico živeti od nje in na njej. Pravica, da zahtevamo, da nas družba živi, izhaja iz prepričanja, da smo vsi potomci. V vsakem stroju, ki ga imamo, je delo morda sto generacij pred nami. Vsi smo dediči.

V Sloveniji raste število ljudi, ki živijo v nevarnosti, da zdrsnejo v revščino, ali so že v njej. Ni pa ogorčenja niti predlogov, kako to popraviti. Kako razumeti ta vakuum?

Situacija je shizofrena. Govori se eno, misli drugo, dela pa tretje. O krčenju sistema se le govori. UTD bi to naredil, a ga ljudje v sistemu ne bodo sprejeli. Kdo bi lahko sprožil spremembe? V Sloveniji ga ni. Edina organizirana sila zunaj sistema so sindikati, a tudi oni živijo zaradi istih problemov kot ministrstvo za delo. Če so ljudje ogroženi, če se bojijo za prihodnost in delovna mesta, naj bi jih oni čuvali. Ostane še množica izgubljenih, osamelih iniciativ, ki so vsaka zase, nepovezane.

UTD zbuja zanimanje na teoretskem področju. O njem bodo govorili na okrogli mizi na sociološkem srečanju novembra v Mariboru. Močna bo slovenska zastopanost na kongresu Svetovne mreže za temeljni dohodek, v Ljubljani bo oktobra potekala mednarodna konferenca Univerzalni temeljni dohodek: za novo družbeno pogodbo v Evropi. Tam je priložnost. Morda bo v Evropi to dovolj glasno, da bo odmevalo tudi v Sloveniji. Pripravljeno je že besedilo za evropsko ljudsko iniciativo. Štejem si v čast, da je Slovenija v tej prvi liniji sedemnajstih držav. Zbirali bomo milijon podpisov, da se pravica do UTD vpiše v lizbonsko pogodbo.

Švicarji zbirajo podpise, da pravico do UTD vpišejo v ustavo. Kar nekaj držav ima uradne izračune, koliko bi jih UTD stal in kako ga uveljaviti. V Ameriki dobiva ideja vse več odmeva. Ko bo ves svet sprejel idejo, jo bomo tudi Slovenci, a je škoda, da tega nismo naredili, ko bi bilo lažje.

Omenili ste naraščajoče število revnih. A ti ljudje se ne oglašajo. Nimajo časa, ker se 24 ur na dan ubadajo s problemom, kako preživeti. Tisti, ki niso revni, se ne ukvarjajo s tem, kako preživijo reveži. Nisem brala dosti o organiziranju in kaj sproži upore množic, ker se mi zdi, da je za take brezciljne vstaje škoda energije. Mnogi vprašujejo, zakaj Slovenci ne gredo na ceste. Moj odgovor je, hvala bogu, da ne gredo. Mar imajo kakšno idejo, za katero bi se potegnili?

Pravičnejša družba?

Lepo vas prosim. To so sintagme. Kako pravičnejša? Gre za vprašanje mere. Koliko kapitalizma? Kje? V družini in na univerzi? Ne. Kapitalizem naj ostane v gospodarstvu, in še to le v proizvodnem gospodarstvu, nikakor ne v socialnem podjetništvu.

Revolucije so reakcija na ekstremne razmere. Živimo v družbi ekstremnosti?

Ne v materialnem pogledu. Zato sem bila v Sloveniji vedno optimist. Zame je ključni indikator dogajanja zadovoljstvo Slovencev in Slovenk. Zadovoljstvo je visoko, a zaupanje je na katastrofalno nizki ravni.

Zakaj?

Navdušena sem nad Slovenci, ker mislim, da imajo prave vrednote. Pomembni so jim družina, prijatelji in delo. Po Epikurjevem receptu imamo vse za dobro življenje. A težava je, da sistem tega ne omogoča. Še vedno nas je tri četrtine, ki tudi vemo, da smo imeli sistem, ki je potreboval le malo spremembo. To je bila napaka pri osamosvojitvi – pričakovali smo majhne popravke. Dve ali tri politične stranke namesto ene. Hoteli smo biti Švedska ali Finska. Nezaupanje in nezadovoljstvo bosta vedno tu, ker vemo, da smo bili le palec stran od teh idealov.

To niso utopije in bedarije. Švedi so se hodili k nam učit, kako imamo urejeno skrb za ženske in osnovno zdravstvo. Kdo je gledal Grčijo ob osamosvojitvi in ko smo šli v EU? Gledali smo na sever, pa proti Švici. Za to smo bili prikrajšani. Tisti, ki ni videl boljšega sveta, si nima kaj želeti. Mi pa vemo, kje smo bili. Na vratih skandinavskega sveta, sedaj pa nas primerjajo z Grčijo.

Mar nismo živeli v prepričanju, da smo razvita družba, potem pa bili soočeni s tem, da ne razumemo kapitalističnega sveta, v katerem živimo? Presenetljivo je, s kakšnim veseljem se je vsa vzhodna Evropa odpovedala vsem delavskim pravicam.

Kdo se je odpovedal? Nimate prav. Nismo se odpovedali. Prevarali so nas. Trditi, da smo se jim odpovedali, je neumnost…

Imamo jih vsako leto manj.

Ampak ni čisto tako. Zakoni niso toliko slabši kot drugod. Vendar se zakone pri nas izigrava. Sedanja zakonodaja omogoča delavsko soupravljanje. A ne deluje, če se ne ustanovi delavskega sveta. In podjetja onemogočajo imenovanje v delavske svete. Potem pride do predlogov, da se uveljavi obvezno soupravljanje. A pri tem ne pomislijo, da sistema v tem smislu ni mogoče več izboljšati, ker zaposlenih delavcev tako rekoč nimamo več. Imamo podizvajalce. Imamo s.p.-je, ki delajo. Oni pa nikoli ne morejo sodelovati v soupravljanju. Niso se spremenile pravice, okrepilo se je izigravanje sistema. Vsi vam lahko potrdijo, da imamo v osnovi zelo dobre zakone, veliko smo jih prepisali iz Evrope, nič slabši niso od tistih, ki jih imajo v Avstriji, pa se vsi sprašujejo, zakaj je pri nas tako, v Avstriji pa drugače.

Zakaj?

Včasih so pripovedovali politično šalo, da je Nemčija Jugoslaviji pošiljala v pregled svoje zakone. To je vzbudilo močno čudenje.

“Vi Jugoslovani ste tako spretni in v vsakem zakonu najdete luknje, za katere se nam niti sanja ne, da so tam.”

To je naša dediščina. Hkrati smo danes v situaciji, ko zakone pišejo nedorasle elite, ki jih pišejo same zase. Zato nam gre vse slabše.

Tudi zakoni, ki so dobri, ne preživijo. Družinski zakonik naj bi podelil nekaj pravic, ki se zdijo samoumevne. Pa je bil zavrnjen.

A družinski zakonik je poseben primer, ker zadene v neke najgloblje arhetipe. Po čustveni intenziviteti me je spominjal na referendum o umetnem oplojevanju samskih žensk. In ponavadi so moški tisti, ki nasprotujejo rušenju lastne pozicije in avtoritete v svetu.

Toda družinski zakonik, ki je želel podeliti nekaj samoumevnih pravic novi skupini ljudi, smo kot družba zavrnili. V vzhodni Evropi so se pravice v zadnjih dveh desetletjih krčile na več področjih, tudi na delovnem. V Romuniji so pred jeklarsko tovarno protestirali nad pogoji dela delavci iz Indije, romunski pa so jih gledali čudno, češ, kaj se upirate, saj se ne splača. Če vpeljujete UTD, gre za novo pravico.

A ni nova. To je pravica, ki so nam jo obljubili, a je ne izvajajo. Pravica do dostojnega življenja.

Dobro. A zdi se, da imamo z vpeljevanjem novih pravic v naše družbe težave. Zakaj?

UTD pomeni spremembo tistega, kar je bilo center življenja. Plačano delo v službi. Zato ljudje UTD ne marajo. Poleg tega bodite pozorni na to, za kakšno pravico gre.

UTD je v tem pogledu podoben družinskemu zakoniku in mnogi so prepričani, da UTD danes ne bi bil sprejet na referendumu. Ker priznava enake pravice vsem. Ne dela razlik med pridnimi, dobrimi, neumnimi. Kot družinski zakonik ni delal razlik med heteroseksualnimi in homoseksualnimi. Ljudje pa hočejo, da se dela razlike.

Vzgojeni smo, da boljše življenje razumemo predvsem kot več. Večji avto. Rast BDP je napredek. Kako na novo govoriti o napredku, s čim meriti, ali živimo bolje?

Ampak večini velik avto v resnici ne pomeni toliko. Poglejte slovensko javno mnenje. Na mestu je vprašanje, kdo ima želje po teh potrošniških dobrinah in kdo ima potem moč, da to videnje boljšega življenja vsili vsem.

In kdo bi to bil?

Tisti z močjo, ki profitirajo od tega, da imamo neenako družbo, v kateri se ljudje bijejo med sabo in tekmujejo.

Vi imate moč v družbi?

Absolutno ne.

In kako bi vi definirali napredek, boljše življenje?

Osebno mi je blizu ideja malih hiš z vrtom, štiriurni delavnik, delo na daljavo vsaj v polovici primerov za vse poklice, kjer je to možno. Odprta koda, kajti znanje je nekaj, kar smo v 99 odstotkih podedovali. Organizacija malih lokalnih skupnosti, internetni poštni naslov za vsakega državljana, večji poudarek na neposredni demokraciji in e-volitvah. Krepitev kolesarskih mrež in izraba sončne energije. Ideje, kako živeti, so med ekologi že izdelane. Načrti so že napisani. Umanotera in pobuda za trajnostni razvoj so izdelali Plan B za Slovenijo. Vse je že izračunano in ovrednoteno s strani ekologov. Sociologi se pogovarjamo o možnostih zmanjšanja vpliva boja za preživetje. A priznati je treba, da je to vizija bukoličnega življenja.

Pa zajema možnost življenja v mestih, ne da bi se ukvarjali z vrtnarjenjem?

Seveda. Sami ste omenili, da je neverjetna energija v prostovoljnem in ustvarjalnem delu. Če lahko delaš krajši čas, da preživiš, je časa za vse ostalo več. Nekatere je strah, da bodo ljudje lenarili, če ne bodo delali za preživetje v organiziranem okolju ali vsaj hodili redno na zavod za zaposlovanje. A ne poznam niti enega človeka, ki ne bi nekaj delal. Ideal zadovoljnega življenja lahko vidite pri upokojencih. Upokojenci so bili zame prva stopnica k ideji UTD. Ne skrbi jih za preživetje, delajo kot mravlje, cele dneve. Na vrtu ali pa skrbijo za vnuke ali druge starejše. Ves čas delajo. Hkrati se je zdelo, da so edini, ki znajo napisati v časopise družbenokritično pismo. In si misliš, edino, kar dela upokojence drugačne, je, da jih ni strah za jutri. A danes tudi tega ni več. Tudi njih je sedaj upravičeno strah.

Prej ste omenili, da vrhovi sistema onemogočajo spremembe, hkrati pa pravite, da je pozitivno, da nismo revolucionarno naravnani.

Imamo sistem, ki ne dela čisto nič. Niti reform ne sprejema.

Oprostite, sedanja oblast reformira vse.

A ves čas se govori, da se je dve leti nazaj Pahorjeve reforme preprečilo. Sistem se stiska, spremeniti se ga pa noče. Bila sem tako proti pokojninski reformi kot proti reformi o malem delu, a nisem a priori proti reformam. Teh dveh nisem mogla podpreti, ker nista zadostno izenačevali pravic, nista bili univerzalni. Sistem so prilagodili, da bi bil za nekaj časa dober za tiste, ki so že v sistemu. Nič pa niso naredili za tiste, ki so še zunaj sistema, za mlade. Zakaj se ni postopno upokojevanje pogojilo z uvajanjem novega, mlajšega sodelavca? Zakaj ne zahtevamo, da privilegiranci z zaposlitvijo za nedoločen čas, ki delajo še po 65. letu, naredijo nekaj za mlajše?

Pokojninski sistem, ki so ga želeli vzpostaviti, je bil odraz gerontokracije, vladavine starih, ki si gradijo sistem, ki njim ustreza, in ga samo izboljšujejo. Res je, da sem sama naredila podobno pri socialnem sistemu, a tam sem vendarle sledila načelu univerzalnosti, da bi izboljšave veljale za vse. Reforma pokojninskega sistema pa je bila narejena brez kančka pozornosti do mladih. Treba je poenostaviti sistem, ga utemeljiti na univerzalnosti pravil in se izogniti izjemam. Enako pri malem delu. Jasno vidimo, kakšne so posledice v Nemčiji vpeljanega “mini” dela: veča se revščina. Podobno se pri nas dogaja z s.p.-ji. Gre za prisilne rešitve, ki samo krpajo sistem starega, pridobitnega, cenjenega dela.

V naši družbi se zelo rado izigrava en del družbe proti drugemu. Sedaj želijo zanetiti medgeneracijsko vojno. Drži, imamo medgeneracijski konflikt med generacijo, ki je v varni zaposlitvi, in vsemi mlajšimi, ki niso. A to sedaj razpihujejo, namesto da bi sistem prilagodili novemu načinu življenja in dela.

Ampak saj to bo sedanja oblast rešila z novo zakonodajo o delovnih razmerjih, kjer se bo stopnja zaščite preprosto znižala.

Kaj se bo s tem rešilo? Mislite, da bomo vsi na enakem, na enako slabem? Ne bo neenakosti in vsi bomo imeli enake probleme. To drži. Vendar bo velika večina živela v enakosti revščine, ozka manjšina pa v enakosti blagostanja.

To je shizofrenost naše države, kjer se pozablja, da imamo podsisteme družbe, ki so komplementarni, nimajo pa istih ciljev. Zakonodaja bo rešila probleme za delodajalce in kapital, naredila pa bo dodatne probleme za delavce. Zgodila se nam je stara resnica, da je kapital ugrabil državo. Interesi kapitala in gospodarstva se enačijo z interesi države. To ni prav. Država bi vendar morala močneje in odločneje ščititi interese državljanov tam, kjer so potrebni zaščite.

Kaj se je zgodilo in kdaj, da smo zgubili vero v močno državo, ki ščiti posameznika pred interesi kapitala?

Ne vem, kdaj se je to zgodilo, a gotovo je do tega prišlo. Vidimo, da država ne deluje. Hkrati sami na vsakem koraku ne spoštujemo države in njenih zakonov. Nimamo pravičneža, ki bi lahko začel kazati s prstom, ker smo vsi krivi. Nimamo družbenega nadzora in družbene kazni. Ne razumem, zakaj nočemo obelodaniti, kdo so davčni neplačniki. Zakaj z goljufi ne delamo kot z goljufi? Težava nastopi, ker večina v lastni vasi ne dela svinjarij. Lahko si goljuf v sosednji državi ali na drugi strani sveta, kjer imaš posel, doma pa te vidijo lepega. Nimamo več pregleda, niti s pogledom si ne upamo kaznovati.

A hkrati ne vem, zakaj si delavci niso naredili strani na facebooku, na kateri bi si izmenjavali informacije o tem, kateri delodajalci ne plačujejo prispevkov in ne izplačujejo plač. Zakaj se ljudje ne organizirajo? Danes družba ni več tako hierarhizirana kot nekoč, ampak bolj zmrežena. Zato vidim rešitev v tem, da začno ljudje sami paziti na svoje pravice. Morajo imeti možnost, da se zanje borijo. Ni smiselno, da naredimo delavsko soupravljanje obvezno. Dati pa je treba delavcem možnost, da rečejo ne delodajalcu, ki jim delavskega soupravljanja ne omogoči.

Objavljeno v Dnevniku, v soboto, 18.8.2012

Ervin Hladnik Milharčič