Utopija, vredna vsaj razmisleka
Univerzalni temeljni dohodek – Konferenca v Ljubljani z zvenečo mednarodno udeležbo
Je univerzalni temeljni dohodek (UTD) odgovor na vedno težje breme, ki nam ga nalaga socialna država, ali nerealen, celo utopičen teoretski model, ki je sicer »intelektualno privlačen«, a ekonomsko povsem neuresničljiv.
Vprašanje je na dvodnevni mednarodni konferenci o UTD razdelilo tudi številne ekonomiste in družboslovce. Mnogi med njimi so prišli tudi zato, da bi slišali nastope nekaterih zvenečih imen, med katerimi izstopata belgijski politični ekonomist Philippe van Parijs, vodilni moderni teoretik UTD, in britanski ekonomist Guy Standing, ki je še posebej zanimiv zaradi priprav na strukturne reforme in spremembo delovne zakonodaje. Standing, avtor v zadnjem času pogosto citirane nove paradigme, znanilec družbenih sprememb, novega družbenega razreda, ki se preživlja s prekernim delom – prekariata, je tudi sicer znan kot pronicljiv analitik sodobnega delavskega gibanja.
Standing in Guy sta na konferenci predstavila argumente za UTD in med drugim opozorila, da lahko ta preseka pot v past revščine. Zagovornik med slovenskimi ekonomisti Jože Mencinger pa meni, da zametki UTD v slovenskem sistemu, kot sta pokojninski sistem in univerzalni otroški dodatek, kažejo, da to ni utopija, ampak možnost, ki jo v celotni EU lahko uresničimo z višjim davkom na dodano vrednost.
V Evropski uniji malo možnosti za brezplačno kosilo
Univerzalni temeljni dohodek, ki bi ga dobili vsi državljani, ne glede na premoženje, družinski status, na to, ali delajo, ali ne, postavlja številna vprašanja. Odgovor na najosnovnejše: je UTD ekonomsko izvedljiv, je med slovenskimi ekonomisti različen.
Najbolj goreč zagovornik UTD med slovenskimi ekonomisti Jože Mencinger je prepričan, da bi si ga Evropska unija lahko privoščila.
Ideja bi bila po njegovem mnenju uresničljiva s povečanjem davka na dodano vrednost (DDV) na ravni celotne Evropske unije. To pomeni, da bi prenesli davčne pristojnosti pobiranja DDV na EU in da bi se le ta preoblikovala v transferno unijo.
Vprašanje, na katerega je po Mencingerjevem mnenju v povezavi z UTD smiselno odgovoriti je, katerim socialnim transferjem, ki jih imamo danes, bi se morali odpovedati in ali bi UTD, poleg sedanjih socialnih transferjev, uvedli kot dodatno kategorijo. Če bi bila to dodatna kategorija, je pravo vprašanje, kje dobiti denar, če pa bi šlo za zamenjavo, pa nastane vprašanje, katerim socialnim transferjem bi se morali odpovedati. V teh primerih gre vedno za vrednostne sodbe, meni Mencinger. Tudi položaj je v različnih državah različen. Že v EU je delež javnih dobrin in denarja, ki gre prek javnega sektorja zelo različen. Na Švedskem, denimo, je ta delež 56 odstotkov, v baltiških državah pa 30-odstoten.
Nasprotnik uvedbe UTD Bernard Brščič z Inštituta dr. Jožeta Pučnika je dejal, da upa, da uvedbe UTD v EU ne bo nikoli. Prepričan je, da nekatere evropske države, predvsem Nemčija, v to ne bodo privolile, ker »je EU mišljena kot skupnost suverenih nacionalnih držav, in ne kot socialna transferna unija, zaradi katere bi morali preoblikovati celoten model Evrope v evropsko federacijo«. Že zdaj so razmere med posameznimi državami zelo zaostrene. Spomnimo se, kako so kanclerko Angelo Merkel v Grčiji prikazali kot nacistko, spomni Brščič, ki meni, da razvoj evrske krize prej vodi v dezintegracijske procese in da ideja o evropski federaciji nima prihodnosti. V tem kontekstu se mu zdi uvedba UTD na ravni EU neizvedljiva.
Le politična in moralna dilema?
Po Brščičevem mnenju je celotna ideja UTD utopija. »Če hočete doseči implementacijo v višini polovice meje revščine (300 evrov), bi to pomenilo strošek šestih milijard oziroma štirikratno povečanje sedanjih sredstev namenjenih socialnim transferjem. Z drugimi besedami bi to pomenilo, da bi morali za ta namen porabiti kar šestino slovenskega BDP,« meni Brščič in dodaja: »Dejstvo, da je možno sedanji sistem socialnih transferjev redefinirati tako, da uvedemo UTD v višini 300 evrov, preprosto ni resnično in zagovorniki UTD, ki govorijo o 300 evrih, namenjajo to vsoto le otrokom in nezaposlenim, ne pa tudi upokojencem in aktivni populaciji. V tem primeru torej ne gre več za princip univerzalnosti.«
Če bi želeli v družbi uvesti resnični model UTD, bi po njegovih izračunih ta univerzalni dohodek na osebo znašal zgolj 60 evrov, kar je znesek dveh skromnih kosil za povprečno slovensko družino.
Da je UTD v današnjih časih zelo močna in »intelektualno mamljiva ideja«, meni Tine Stanovnik z Inštituta za ekonomska raziskovanja (IER), čeprav je do nje zadržan. »Osebno sem bolj naklonjen parcialni uvedbi UTD za določene skupine. Za določene skupine bi bil UTD zdaj ne le smiseln, ampak nujen. Pri tem mislim predvsem UTD za otroke, kar pomeni univerzalni otroški dodatek brez dohodkovnega pogojevanja, in za upokojence, da bi bil del pokojnine. S kolegom Jožetom Mencingerjem se strinjam glede tega, da gre za politično in moralno, in ne za ekonomsko dilemo. Vsekakor pa bi bil potreben velik miselni preskok. Ob tem pa progresivna evropska ideja stopica na mestu in potreben bi bil velik kvantni skok, kar bi UTD zagotovo bil,« je prepričan Stanovnik.
Erika Repovž
Objavljeno v Delu, v petek 12.10.2012
Vir: http://www.delo.si/gospodarstvo/posel/utd-utopija-vredna-razmisleka.html
O sladkem spanju srednjega razreda
Jože Mencinger: Prihodnost EU je v izenačevanju ljudi, v krizi pa se dogaja ravno nasprotno
Potrebujemo temeljit razmislek o družbi, ki si jo želimo, in v račun bi bilo dobro vzeti idejo univerzalnega temeljnega dohodka (UTD), je bilo slišati v Ljubljani na mednarodni konferenci, na kateri so se zbrali zagovorniki UTD in bo trajala še danes. Strinjali so se, da UTD v času vztrajnega zategovanja pasov in zdrsa vse številnejših ljudi v družbeni razred z negotovimi zaposlitvami in brez socialnih pravic postaja aktualen predlog za pravičnejšo prerazdelitev družbenega bogastva, ki predstavlja nekakšno varovalko pred temeljitim osiromašenjem množic. Ali omogoča izhod iz slepe ulice varčevanja pri javni porabi, je provokativna, plemenita, vsaj utopična ideja, ki razpira prostor možnega? Kaj naj človek počne s svobodno izbiro življenjskega stila, če nima virov, da bi jo udejanjil?
Za zdravje in pravičnost
Univerzalni temeljni dohodek je vsota, ki bi jo posameznik redno prejemal ne glede na svoje dohodke, premoženje ali zaposlitev. Zadoščal naj bi za osnovne potrebe in poenostavil upravljanje socialnih pravic: ob javnem šolstvu in zdravstvu bi razširil pridobitve socialne države na tiste, ki so doslej iz katerega koli razloga izpadli iz njih, okrepil bi položaj delojemalcev, njihovo pogajalsko pozicijo na trgu, z onemogočanjem zdrsa pod prag absolutne revščine bi pognal svežo kri po žilah podjetništva. Prevzel bi vlogo nekakšnega cepiva proti strahu in apatiji. To je nekaj ključnih točk UTD, kot jih poudarjajo njegovi zagovorniki. Med nasprotniki prevladuje prepričanje, da bi bilo nemoralno, celo škandalozno, da bi podpirali brezdelne in jih tako prikrajšali za dostojanstvo, ki ga delo omogoča. Zato že v izhodišču zavračajo idejo UTD. Ena izmed argumentacij gre takole: zemlja in naravni viri, znanje in kultura določene skupnosti so dediščina, ki nam vsem pripada in do katere smo vsi upravičeni. UTD je način, kako se skupno deli po univerzalnem ključu. Avtor zamisli in njen najodmevnejši zagovornik, belgijski profesor ekonomske in socialne etike Philippe Van Parijs, je prepričan, da bi UTD na ravni eksistenčnega minimuma razširil pravičnost in povečal dejansko svobodo, z zmanjšanjem negotovosti in strahu bi povečal delovno učinkovitost, pomagal bi razrešiti tudi past revščine in nezaposlenosti, v katero se nekateri ujamejo, saj “ko so malo manj revni, se jim odtegne vsak dodatni evro”. UTD polno zaposlitev nadomešča s skrajšanim delovnim časom za tiste, ki to želijo. Nekateri so preobremenjeni, morda celo bolni, ker delajo preveč, drugi so brez dela in UTD omogoča, da bi si prvi vzeli odmor – za izobraževanje, družino, dodatno usposabljanje – brez tveganja zdrsa v revščino. Tako bi dobili delo tisti, ki ga iščejo. Zaradi mehkejšega prehoda med zaposlitvijo in drugimi dejavnostmi bi lahko več časa namenili tistemu, kar nam je v določenem obdobju pomembnejše. Bolje bi poskrbeli za svoje duševno zdravje, pojasnjuje Van Parijs. V krizi evra vidi “nepričakovano priložnost” za UTD, ki bi ga na evropski ravni financirali z dodatno obdavčitvijo potrošnje, z delom davka na dodano vrednost, njegovo brezpogojno in univerzalno dodeljevanje pa bi bilo pod črto bolj ugodno za revnejše. Kot pravi ekonomist Jože Mencinger, je prihodnost EU v izenačevanju ljudi, v krizi pa se dogaja ravno nasprotno – dodatno razslojevanje, ki bi EU lahko resno ogrozilo. V Sloveniji zametke UTD prepoznava v pokojninskem sistemu, otroških dodatkih in privatizaciji s certifikati. Si Slovenija lahko privošči UTD? Najbrž da, odgovarja Mencinger.
Srečanje z apatijo in tišino
Enako je prepričana tudi sociologinja Valerija Korošec z Urada vlade RS za makroekonomske analize in razvoj, ki je leta 2010 pripravila predlog UTD v Sloveniji. Kadar koli se je v Sloveniji začelo govoriti o UTD, je bil prvi odgovor, da ni denarja. V teh težkih časih s strani institucij, ki imajo moč in znanje, na njene izračune ni bilo odzivov, nihče jih ni ovrgel in nihče zagrabil. “Že dve leti se sprašujem, zakaj taka tišina.” Molk odločevalcev si v največji meri pojasnjuje z apatijo in sprenevedanjem srednjega razreda, pri čemer misli na “tiste, ki so še na varnem in toplem in gledajo na tiste spodaj, na luzerje, kot da niso njihovi bratje, kot da se jim to ne more zgoditi”. Srednji razred se zato ne izkazuje kot jedro razvoja, temveč stabilizacije in ohranjanja trenutnega stanja; gonilo sprememb so tisti, ki stanje razumejo kot nevzdržno. “Oprostite, ekonomiste je treba za nekaj časa dati v kot. Naj malo razmislijo, o čem molčijo in kaj delajo,” malce povzdigne glas in predlaga, da bi se v debato o razvojnih možnostih vključili sociologi, psihologi, umetniki, torej kdor koli, ki lahko prispeva. Guy Standing, britanski profesor ekonomske varnosti in ustanovni član svetovne mreže za univerzalni temeljni dohodek BIEN (Basic Income Earth Network) pritrjuje tej oceni. Po njegovem prepričanju so nosilci družbenih sprememb prekerni delavci, najbolj deprivilegiran družbeni razred. Ti so od 80. let prejšnjega stoletja, ko se je razmahnil neoliberalizem in se je vzpostavil globalni trg, kot predmet nekakšne faustovske pogodbe z znižanjem plač in kronično negotovostjo pridobivali število. Prekerne delavce Standing imenuje za nov nevarni razred v nastajanju: vanj poleg pripadnikov delavskega razreda brez posebne izobrazbe in migrantov – preveč okupiranih z vsakdanjim bojem za preživetje, da bi povzdignili glas – tonejo tudi mladi izobraženci. “Postajajo jezni. In to jezo lahko hitro zlorabijo populistične in neofašistične politične agende,” opozarja Standing. Po njegovem mnenju za to diagnozo UTD ne more biti čudežno zdravilo in samostojen ukrep, ampak del svežnja ukrepov. Zadnji dve leti Standing izvaja pilotni projekt UTD v 20 indijskih vaseh: rezultati pričajo o povečanem obiskovanju šol in boljšem učnem uspehu, zmanjšala se je podhranjenost, povečali so se prihodki in zmanjšala se je neenakost.
Neuspeh kot šola za v prihodnje
Andraž Tori, soustanovitelj in tehnični direktor IT-podjetja Zemanta, pravi, da gre o učinkih UTD sklepati iz skupnosti, ki so ga že vpeljale. Ideja živi na Aljaski, bogati z nafto in zaradi mrazu redko naseljeni ameriški zvezni državi. “Za podjetništvo pa bi lahko veliko naredili predvsem tako, da začnemo sprejemati neuspeh kot šolo za v prihodnje. Bolj od realnih posledic podjetniškega neuspeha nas namreč paralizirata strah pred neuspehom in stigma neuspeha,” je za Dnevnik povedal Tori.
Urban Tarman
Objavljeno v Dnevniku, v petek, 12.10.2012
Vir: http://www.dnevnik.si/novice/aktualne_zgodbe/1042556947
Univerzalni temeljni dohodek: podpora lenuhom ali pot do večje svobode?
Težav se moramo lotiti s povsem novim prijemom, pravijo zagovorniki
Začela se je mednarodna konferenca o univerzalnem temeljnem dohodku, kjer udeleženci razpravljajo o smiselnosti in možnosti uvedbe tovrstnega dohodka.
Univerzalni temeljni dohodek (UTD), je dohodek, ki se izplača vsakemu posamezniku na individualni podlagi, brez potrebnega dela in brez preverjanja sredstev preživetja, je pojasnil Philippe Van Parijs, profesor ekonomske in socialne etike z Univerze v Louvainu.
Sprva bi se morda zdelo, da je neumno dajati denar ljudem, ki ga ne potrebujejo, je uvodoma dejal Parjis. A bogati bi prek porabe financirali lastni UTD, univerzalnost dohodka pa bi bila po njegovem mnenju dobra tudi za revne.
UTD lahko preseka tudi past revščine, meni profesor. Na vprašanje, ali bi podelitev UTD-ja oslabila gospodarstvo, je odgovoril nikalno. Pojasnil je, da so zdravstveni stroški pretiranega dela veliki, tudi ljudje, ki so brez dela in iščejo službo, so zaradi stresa breme na zdravstveni blagajni.
Ne lenuštvo, večja svoboda
Z UTD-jem bi se nekateri ljudje lahko, ki delajo preveč, ločili od svojega dela, v smislu kariernega predaha, in ga prepustili iskalcem zaposlitve, s čimer bi se uredil tudi položaj na trgu delovne sile. UTD po njegovem mnenju spodbuja tudi večjo fleksibilnost trga dela in prehode med delom in zasebnim življenjem, podjetništvom, učenjem in izpopolnjevanjem. To bi ublažilo tudi zastaranje veščin posameznikov in pritisk na pokojninsko blagajno.
Opozoril je, da nasprotniki menijo, da je UTD nemoralen, saj da omogoča zlorabe lenuhov. A Van Parijs je prepričan, da UTD pravzaprav vsem omogoča pravo svobodo, da počnejo to, kar res radi počnejo, in je zaradi tega pravičen. Krizo evra vidi kot priložnost za UTD. Tega ne bi bilo mogoče financirati prek dohodnine, ampak le prek dovolj visokega evropskega DDV-ja, uveden pa bi moral biti na evropski ravni, je še dejal.
Naraščajoča masa prekernosti
V 80. letih se je močno spremenila porazdelitev dohodka v korist kapitala in močno povečala neenakost, je ozadje ideje podal Guy Standing, profesor ekonomske varnosti z univerze v Bathu. Najbolj izrazita izguba je bila na Kitajskem, kjer se je odstotek dohodka, namenjenega delavcem, zmanjšal za 20 odstotkov.
“Osnovno dejstvo je, da je neenakost precej večja, kot se nam zdi. Dejstvo je tudi, da sta se pojavili kronična negotovost in svetovna elita. Ta predstavlja 0,01 odstotka vseh ljudi, in vemo, kdo so,” je poudaril.
Pojavile so se nove skupine, delavski razred se krči, pod njim pa raste prekariat, je pojasnil Standing. Ta dobiva plače le prek slabo plačanega dela in nima nikakršne delovne identitete, kot jo imenuje. Prekariat je poimenoval »novi nevarni razred«, saj jih slab položaj sili v jezo in obup in so zato lahka tarča novih populistov, med njimi je tudi veliko previsoko kvalificiranih mladih, politika pa zanje nima nikakršne vizije.
Na nevarnem razpotju
A hkrati ti ljudje po njegovem mnenju predstavljajo tudi podporo za UTD in odpirajo dve možnosti: podporo za vzpon neofašizma in avtoritarne vlade ali pa ponovno vizijo in redefinicijo vrednot francoske revolucije. UTD bi ljudem omogočil, da prevzamejo nadzor nad svojim časom in se preusmerijo v delo in iskanje novega znanja, je prepričan.
Poudaril je, da UTD ne more stati kot samostojen ukrep, ampak mora biti del svežnja ukrepov. Trenutno sicer zadnji dve leti že izvajajo pilotni projekt v indijskih vaseh. Povečalo se je obiskovanje šol, učni uspeh, zmanjšala se je podhranjenost, povečal se je prihodek, ne zgolj UTD, in zmanjšala neenakost. Dosežki so bili boljši v vaseh, kjer imajo ženske svoje predstavništvo, je še dodal.
Andrej Čebokli
Prispevek RTV Slovenija – UTD: rešitev ali utopija?
Povezava: http://tvslo.si/predvajaj/univerzalni-temeljni-dohodek-utopija-ali-resitev/ava2.148028098/
Prispevek v oddaji Studio City, 15.10.2012, med 17. in 22 minuto.
Povezava: http://tvslo.si/predvajaj/studio-city/ava2.148043601/