Z avtoriteto na področju univerzalnega temeljnega dohodka Philippom van Parijsom smo govorili o možnosti uvedbe UTD v EU.
Ideja o univerzalnem temeljnem dohodku (UTD), ki bi ga od države dobili vsi državljani v enakem znesku, v višini, ki bi zadoščala za najosnovnejše preživetje, ne glede na to, ali bi delali ali ne, ni nova. Za utemeljitelja te ideje velja Thomas Paine, mislec ameriške in francoske revolucije, ki je trdil, da so vsi državljani ameriške države virtualni lastniki dela državnega ozemlja, zato imajo pravico do zneska, ki ustreza povprečni renti za takšno ozemlje.
Ideja o univerzalnem temeljnem dohodku (UTD), ki bi ga od države dobili vsi državljani v enakem znesku, v višini, ki bi zadoščala za najosnovnejše preživetje, ne glede na to, ali bi delali ali ne, ni nova. Za utemeljitelja te ideje velja Thomas Paine, mislec ameriške in francoske revolucije, ki je trdil, da so vsi državljani ameriške države virtualni lastniki dela državnega ozemlja, zato imajo pravico do zneska, ki ustreza povprečni renti za takšno ozemlje.
Utemeljitelj modernega koncepta, belgijski filozof in politični ekonomist Philippe van Parijs, ki se je pred kratkim mudil v Ljubljani, je osnove tega, za mnoge ekonomiste utopičnega modela, začrtal v temeljnem delu Real Freedom for All (Prava svoboda za vse) in v eseju What is wrong with free lunch (Kaj je narobe z brezplačnim kosilom?), ki je leta 2004 v zborniku Brezplačno kosilo za vse? idejo predstavil tudi slovenskim bralcem.
V zahodni kulturi, kjer je delovna etika tako rekoč sveta, je vsaka družbena ureditev ali ekonomski model, ki bi dopuščal, da ljudje »dobijo brezplačno kosilo«, moralno nesprejemljiv. Družbeno smo koristni le, če prispevamo k BDP. Univerzalnemu dohodku zato mnogi očitajo nemoralnost, saj gre za dohodek, ki ga dobijo tisti, ki delajo, in tisti, ki ne delajo. Zakaj naj bi bil nekdo, ki ne dela, nagrajen s plačilom?
Obstajata vsaj dva protiargumenta za takšne trditve, ki so precej razširjene. V današnjih sistemih je opravljenega veliko družbeno pomembnega dela, ki ga nihče ne plača, od vzgoje otrok in gospodinjskega dela, kar je osnova za delovanje vsake družbe, do prostovoljnega dela v lokalnih skupnostih. V večini primerov gre za pomembnejše delo kot to, da se vsako jutro pokažemo v svoji pisarni. Se vam to z vidika etičnosti ne zdi sporno? Vedno se mi je zdelo, da sem kot filozof preplačan in kot oče podplačan.
Pravično bi bilo vzpostaviti sistem, ki bi zagotavljal dohodek tudi za dela, ki se danes opravljajo brezplačno, in je to že tako samoumevno, da tega nihče več ne problematizira. Če bi vzpostavili sistem UTD v neki sprejemljivi višini, bi to zmanjšalo nepravičnost, čeprav ne zanikam, da bi vedno obstajalo določeno število ljudi, ki ne bi počeli absolutno ničesar, kar bi lahko označili za družbeno koristno. Vendar bi bila to manjša nepravičnost v primerjavi s krivico, ki gre velikemu številu ljudi, ki brezplačno opravljajo številna dela. Ta argument uporabim vedno, ko se pogovarjam z ljudmi, ki verjamejo, da je pravično, da zaslužimo toliko, kot delamo.
Iluzorno je razmišljati, da je dohodek, ki ga ustvarimo s svojim delom, izključno produkt našega dela. V resnici je glavnina tega dohodka produkt okoliščin, v katerih smo se rodili in se usposabljali za delo. Kot filozof sem veliko bolje plačan v Belgiji, kot bi bil v Kalkuti, v Kinšasi ali kod drugod po svetu, kar nima nič opraviti s kakovostjo ali z obsegom mojega dela. UTD v tem primeru deluje kot nekakšen globalni redistribucijski sistem. Naše delo in rezultati našega dela so večinoma odraz neenakomerno porazdeljenih naravnih bogastev in različne stopnje tehnološkega razvoja. To so dobrine, ki soustvarjajo dohodek in do katerih smo enakopravno upravičeni vsi ljudje, čeprav do njih nimamo vsi enakega dostopa. UTD potemtakem ne jemlje sadov dela tistim, ki delajo, in jih prerazporeja tistim, ki lenarijo, ampak obdavči ljudi, ki so se rodili v bolj privilegiranih okoliščinah in imajo zato določene prednosti. Mnogi ljudje ne dobijo le brezplačnega kosila, ampak so abonirani na obilne brezplačne obroke vse svoje življenje, samo zato, ker so rojeni v srečnih okoliščinah.
Naslov vašega predavanja v Ljubljani je bil Neverjetno enostavna ideja. Zakaj je koncept UTD enostaven?
Kateri dohodek pa je enostavnejši od tistega, ki ga brezpogojno dobi vsak član skupnosti v enakem znesku, na individualni ravni?
Kako odgovarjate na očitke, da je UTD z ekonomskega vidika utopija in da tega modela države v času recesije niso sposobne financirati? Če pa že, bi to zahtevalo dodatno obdavčitev, kajti vse, kar država komu da, mora nekomu drugemu vzeti.
Danes se nam zdi samoumevnih mnogo stvari, ki so včasih veljale za utopične. Sistem socialne pomoči je ne tako davno veljal za utopičnega, prav tako univerzalna volilna pravica in volilna pravica za ženske. Tudi Evropska unija je bila še po drugi svetovni vojni utopija. Vsi ti primeri kažejo, da potrebujemo projekte za prihodnost. Lahko jih imenujete tudi utopija.
UTD kljub temu ni več le teoretski model. Znan je primer Aljaske, pa Unescovega pilotskega projekta v Indiji. Sta to edina primera, ki sta zaživela v praksi?
Modela UTD v celoti niso uvedli še nikjer na svetu. V tem smislu gre torej res za utopijo. So pa v marsikateri državi v tej smeri že naredili številne korake, kot denimo na Aljaski, kjer gre sicer bolj za naključje. Leta 1982 so namreč uvedli neko obliko UTD, ki znaša okrog dva tisoč dolarjev na leto, s čimer so hoteli spodbuditi priseljevanje.
Osnovna oblika UTD od lanskega leta obstaja v Iranu. Vlada se je namreč odločila, da bo zvišala ceno nafte na domačem trgu, ki je bila v Iranu mnogo nižja kot na tujih trgih. Dvig cene goriva je pomenil, da so se za lokalno prebivalstvo dvignile cene mnogih dobrin in storitev, kar je vlada kompenzirala z uvedbo UTD. V resnici gre za majhno vsoto denarja, okrog 20 dolarjev na mesec. Ta znesek dobi dobrih 66 milijonov ljudi, kar je v primerjavi z Aljasko, ki ima manj kot milijon prebivalcev, ogromna številka. Pomembno je tudi, da bo z naraščanjem cene nafte na domačem trgu posledično naraščal tudi UTD.
V Sloveniji sta pokojninski sistem in univerzalni otroški dodatek približek UTD, vsaj kar zadeva načelo univerzalnosti in brezpogojnosti. Približek UTD je tudi švedski pokojninski sistem.
Kako je ideja UTD povezana s konceptom prekariata – novim proletariatom in najverjetnejšim nosilcem prihodnjih družbenih sprememb, o katerem piše britanski ekonomist Guy Standing?
Pri prekariatu govorimo o novem naraščujočem družbenem razredu, ki temelji na negotovih, prekernih oblikah dela. Prekerni delavci niso popolnoma izključeni iz možnosti, da dostopajo do dela. Problem je v naravi prekernih del, ki so negotova, začasna in slabo plačana dela, z malo ali nič bonitetami. Gre za obliko dela, ki je logična posledica globalizacije, povečane mednarodne konkurence, naraščujočega števila propadajočih podjetij itd. Takšna dela opravlja vedno več ljudi, ki so ostali brez kakršne koli oblike ekonomske varnosti, ki naj bi jo zagotavljala zaposlitev.
Zagovorniki UTD ne iščejo poti nazaj; ne zagovarjajo varnosti, ki jo lahko zagotovijo le dobro varovane javne službe in veliki gospodarski sistemi, pa še ti le pogojno. Iščejo nov ekonomski model, ki vključuje tudi princip t. i. prožne varnosti, o kateri danes veliko govorimo. Temeljni princip tega modela je temeljni dohodek – ekonomska osnova, ki bo ljudem omogočala brezpogojno ekonomsko varnost. To pa lahko zagotovite le neodvisno od trga dela.
Ali bi uvedba UTD nujno pomenila manjšo participacijo na trgu dela?
UTD bi ljudem omogočil, da jim za osnovno preživetje ne bi bilo treba delati. Če pa bi želeli več denarja, kar bi jim omogočalo več kot osnovno preživetje, bi seveda morali delati.
Številne študije dokazujejo, da UTD prispeva celo k boljšemu delovanju trga dela. V državah, kot so Nemčija, Francija in Velika Britanija, ki jih imenujemo tudi pasivne socialne države, podpirajo predlog UTD, ki ljudi ne odvrača od tega, da so aktivni na trgu dela. UTD razumejo kot mehanizem, kot ekonomski model, ki bolje uresničuje potrebe trga dela po tehnoloških spremembah in krepitvi mednarodne konkurence, hkrati pa ljudem omogoča, da si »napolnijo baterije« in si lahko privoščijo čas za pridobivanje novih znanj. Vse to v perspektivi zvišuje produktivnost delavcev.
Kako bi UTD rešil zagate socialne države, med njimi tudi t. i. past revščine?
Socialna država pomaga ljudem brez dohodkov z različnimi oblikami socialne pomoči. V glavnem se osredotoča na ljudi, ki so ekonomsko neaktivni. Rezultat tega je anomalija trga dela, ki jo povzroča t. i. past revščine oziroma past brezposelnosti. Brezposelni prejemajo socialno podporo, ki jo izgubijo takoj, ko sprejmejo neko delo. V večini primerov je za te ljudi s stališča preživetja nesmiselno, da sprejmejo slabše plačana dela, saj jim to samo poveča določene stroške, ki so povezani s prevozom na delo, z varstvom otrok ipd. Z ekonomskega stališča zanje nima smisla, da delajo, če jim socialna pomoč finančno prinese več kot slabo plačano delo.
To pomeni, da tradicionalna socialna država, ki je osredotočena na delovno neaktivne, ustvarja situacijo odvisnosti in de facto izključuje del ljudi s trga dela, ki so posledično lahko večino svojega življenja odvisni od socialne pomoči.
Nasprotno pa UTD ljudi ne izključuje s trga dela, ampak jim zagotavlja neodvisno osnovo za preživetje. Omogoča jim varno bazo, iz katere lahko v nadaljevanju bolj svobodno izbirajo svojo profesionalno pot. Lahko izberejo tudi delo, ki je slabo plačano, a jim omogoča dodaten dohodek. Osnove za preživetje, ki jo predstavlja UTD, zaradi tega ne izgubijo, pridobijo le več denarja. Razen tega jim delo omogoča več stikov z ljudmi, stik s tehnološkim napredkom in z delom, za katero so se usposabljali. To pomeni, da UTD ne zavira trga dela, ampak bi ta z uvedbo UTD deloval bolje. Prav tako ne vzpodbuja ljudi, da ne bi delali. Večina ljudi se namreč ne zadovolji z minimalnimi sredstvi za preživetje.
Zakaj je pomembno, da je UTD brezpogojen?
Brezpogojnost UTD je izjemno pomembna, saj omogoča, da imaš do njega pravico tudi, če nisi aktiven iskalec zaposlitve. To bi pomagalo preprečiti izkoriščanje in zlorabe delavcev. Če imajo ljudje zagotovljena osnovna sredstva za preživetje, niso prisiljeni, da sprejmejo vsakršno delo, ki je bodisi premalo plačano bodisi zdravju škodljivo. Če ljudem pogojuješ socialno pomoč s tem, da so v zameno pripravljeni sprejeti vsakršno delo, imajo delodajalci možnost, da to izkoriščajo. Brezpogojno zagotovljena minimalna finančna osnova pa daje ljudem svobodo, da zavrnejo delo, ki je zanje neprimerno, in iščejo sebi primernejše delo. Možnost svobodne izbire na trgu dela je pomembno dejstvo.
Je Evropa danes, sredi finančne in gospodarske krize, sposobna financirati ta model? So države v EU dovolj premožne, da bi si UTD sploh lahko privoščile?
Odvisno od višine zneska. Nekoč mi je kolega, ekonomist iz Južne Afrike, očital, da sem aroganten podobno kot Marx, ki je menil, da si socializem lahko privoščijo le bogate, v tistem času industrializirane države. Namesto tega pa se je socializem pojavil v Rusiji in na Kitajskem, kjer ga po tej logiki ne bi nikoli pričakovali.
Enako velja za UTD, za katerega predpostavljamo, da bi ga lahko uveljavili v kateri od zahodnoevropskih držav ali v ZDA. Kot kaže, pa ga bo prej uveljavila Južna Afrika, ki že ima nekaj takega kot osnovno pokojnino, ki jo prejema več kot 85 odstotkov Južnoafričanov.
Na možnost uvedbe UTD bolj vpliva obseg sive ekonomije kot pa stopnja gospodarskega razvoja. Revne države imajo namreč širok obseg sive ekonomije, in če želijo uveljaviti sistem, v katerem je socialna pomoč odvisna od višine dohodka vsakega posameznika, je to zelo težko uresničljivo in izjemno drago. To je tudi eden od razlogov za uvedbo UTD v Iranu.
Krize evroobmočja je danes močan argument za uvedbo UTD. Obstoj evra je vprašljiv, če Evropa ne bo imela blažilnih mehanizmov. Eden takšnih mehanizmov so migracije in pretok delovne sile med državami. V slabih ekonomskih razmerah brezposelni v ZDA iz ene zvezne države prehajajo v drugo državo, ki ima boljše ekonomske razmere, kar je v EU težko izvedljivo zaradi različnih jezikov.
Drugi mehanizem so transferji med državami. Če naj Evropa doseže stabilnost evra na daljše časovno obdobje, potrebuje transnacionalni transferni sistem, ki bi bil enostaven in bi omogočal enoten pokojninski in zdravstveni sistem, kar se močno približa modelu UTD.
Na nacionalni osnovi je UTD v Evropi možen kot dopolnilni sistem že obstoječemu socialnemu sistemu in kot nekakšno nadomestilo sistema davčnih olajšav. Vsaka posamezna država bi se lahko odločila, kako visok UTD bi izplačevala svojim državljanom in kakšen model bi si izbrala.
Za Slovenijo so izračunali, da naj bi UTD, če bi hoteli doseči svoj namen, znašal okrog 300 evrov. Če bi dvema milijona Slovencem na mesec izplačevali UTD v višini 300 evrov, bi to po hitrem izračunu pomenilo dobro petino slovenskega BDP. Nekdo je izračunal, da bi se v Sloveniji že z 200 evri UTD na mesec delež javnih izdatkov v BDP povečal na raven nordijskih držav, ki so bistveno bogatejše od Slovenije. Razen tega Slovenci nimamo nobenega naravnega vira, kot denimo Iran in Aljaska.
Od dveh milijonov Slovencev jih določen odstotek dobiva različno obliko socialne pomoči, ki je višja, kot bi bil določen UTD. Ljudje, ki imajo socialno pomoč v višini 400 evrov na mesec, bi dobili UTD v višini 300 evrov, ostalo pa bi dopolnili s socialno pomočjo v vrednosti 100 evrov. Neto strošek bi bil le UTD za ljudi, ki imajo bodisi zelo nizek dohodek bodisi so čisto brez dohodkov. To pomeni, da izračun, ko število prebivalcev enostavno pomnožite s predvideno višino UTD, ne da realne slike.
Verjetno bi UTD zmanjšal tudi administrativne stroške, ki nastanejo s sistemom socialne pomoči?
Bi, vendar le, ko bi uvedli popoln model UTD in bi z njim v celoti nadomestili vse socialne transferje. Če bi UTD implementirali le delno in bi vzporedno obstajal še sistem različnih socialnih pomoči, bi bil ta prihranek zanemarljiv.
Gospod van Parijs, ste po prepričanju socialist?
Ne, ker socialisti zagovarjajo družbeno lastnino nad produkcijskimi sredstvi, v kar ne verjamem. Prepričan sem, da socializem zaradi tega razloga ni alternativa kapitalizmu in da je človeštvo obsojeno na zasebno lastnino nad produkcijskimi sredstvi. Verjamem v različne oblike kapitalizma. Žal ta, v kateri trenutno bivamo, ni le nepravična, ampak tudi samouničujoča. Namesto demokratičnih držav, ki bi vzpostavile nadzor nad trgom, imamo države, ki so izpostavljene trgu. Trg diktira pogoje in je vedno bolj tekmovalen na račun šibkih.
Erika Repovž
Objavljeno v Sobotni prilogi Dela, v soboto, 20.10.2012