Iz Večerove kolumne »Zgodbe o stvareh«
Pri tem ne mislim ne na pojem rentniške države, ki drugim dovoljuje, da izkoriščajo njena naravna bogastva, ne na klasični pojem rentniškega kapitalizma. Mislim na vsakdanji fenomen, na ljudi, ki jih srečujemo in so opazni na mestih, kjer se zapravlja. V času, v katerem živimo, postajajo vedno bolj vidni: v nekaterih družbah je že močno razvit sistem zaščite rentnikov pred preveč surovim in nevarnim vsakdanom. V majhni družbi, kakršna je naša, rentnikov nismo niti registrirali kot vplivne družbene skupine niti jih nismo prepoznavali. Morda je čas, da to storimo, ker je sled rentnikov v kulturi bogata in zanimiva, v preteklosti so tudi sami ustvarjali svoje posebne pripovedi in vrste obnašanja, ki jih je vredno zabeležiti in razumeti.
Prve “rentnike” seveda najdemo v antiki, v grških družbah in v rimskem svetu, kot pravzaprav osnovni visoko cenjeni in priporočljivi način življenja: ne obstaja nobena antična filozofija ali priporočilo o načinu življenja, ki predlaga večanje in množenje bogastva, težko delo ali sploh napor, da bi obogateli. V atenski demokraciji je bilo bogastvo sumljivo, ustvarjanje bogastva pa znak, ki je bil za državljana ponižujoč. Precej bogati Platon je prodajal olje, da je lahko potoval, vendar je njegov učitelj tokrat kot svojo pomembno državljansko odliko poudarjal svojo revščino; Platonov učenec Aristotel je služil postrani, zlasti v Makedoniji, s posebnimi novimi storitvami, ki so jih lahko ponujale le Atene – poučevanje in pisanje zakonov. Sistem je temeljil na brezplačnem suženjskem delu, kar bistveno opredeljuje perspektivo dela, bogastva in lagodnega življenja. Toda ko pomislimo na to, da je grški suženj, vsaj tisti, ki ni delal v rudniku, imel možnost, da sam služi in odkupi samega sebe, se premočrtno razumevanje preteklosti vsaj zamegli. Zasebni sužnji so imeli več možnosti za preživetje od javnih, zlasti v rimskem svetu. Poslovno sposoben suženj je lahko v dobrih okoliščinah sčasoma postal isto kot njegov gospodar – uživalec neke oblike dosmrtne rente. Vrednost dela, bogastva in udobja morda najbolje opisuje rimski pesnik, epigramatik in satirik Marcial (druga polovica prvega stoletja našega štetja – začetek drugega stoletja našega štetja)’v svojem epigramu o dobrem življenju (št. 47, knjiga X). Marcial si idealno življenje predstavlja tako, da človek v njem zapravlja neko podedovano premoženje, ne da bi se trudil z delom in za povečevanje bogastva, torej uživa zmerno udobje, vendar ne luksuz, da je tisto, kar je, in končno, da si ne želi in se ne boji smrti.
Pojmovanje dobrega življenja se je korenito spremenilo z velikimi verstvi, ker jih večina zahteva nenehno delo in povečevanje bogastva. To je bodisi zamaskirano v zgodbe, ki so koristne za širšo družbo, ali preprosto v prisilni psihološki model, po katerem je treba nenehno delati, tudi če imamo vsega dovolj, torej da je delo obvezni del človekovega življenja in morda celo njegov smisel. V nasprotju z vsemi ideološkimi in verskimi vpisi se je udobno življenje brez dela uspešno vključilo v kapitalizem. Poglejmo samo veličastno književnost 19. stoletja, tako evropsko kot rusko in ameriško, pa tudi književnost tako imenovanih malih jezikov in kultur: lik rentnika je eden najpogostejših družbenih modelov, ki jih v tej prozi dobimo. Bodisi da je tragično zaznamovan z izgubo rente ali (redkeje) s srečnim koncem, ko mu je obljubljeno mirno življenje z rento. Balzacovi liki so najpogosteje rentniki, vendar takšni, ki so jih uničili trg s papirji, neodgovorni upravljavci rente, osebni grehi in razsipnost in končno tisti, ki so, da bi prišli do rente, pripravljeni uničevati druge. V Dickensovih romanih (skoraj obvezni) srečni konec vključuje rentniško varnost mlademu srečnemu paru; predhodni zapleti so v glavnem posledica cele vrste pokvarjenih dejanj drugih in nesreč, celo zapora za dolžnike. Etična prisila dela se vsaj v književnosti ni uveljavila. S komaj dvajsetimi leti v spremenljivem in neskončno koristoljubno prilagodljivem kapitalizmu je lahko branje velike književnosti 19. stoletja izredno koristno, že za osvajanje in razumevanje pojmov, kot so menica, hipoteka in seveda – renta, še zlasti pa za razumevanje grozot, ki lahko izvirajo iz njih.
V socializmu, tudi v jugoslovanskem, rentništvo ni moglo obstajati, čeprav so nekatere oblike sinekure članom ali uporabnikom nomenklature vsekakor omogočale nekoliko lagodnejše življenje kot drugim. Za pojem rentnika je tedanja vladajoča ideologija vnesla preveč predpisujočega besedila o delu brez bogatenja, ki je lahko preživelo z obilno družbeno podporo in na novo izmišljenim občutkom socialne varnosti.
Po petdesetih letih regionalne nevtralizacije pojma in družbenega fenomena je rentnik ponovno možen in še kako prisoten pri improvizaciji, ki ji najpogosteje pravimo neoliberalizem. Popolna napačnost tega termina naj rentnika tukaj in danes vpelje v področje paradoksov, nelogičnosti in nenavadnega imaginarija. Domači rentniki so predvsem družbeni sloj, ki je dobil bogastvo na razpolago po denacionalizaciji. Nekateri so resda imeli precejšnje težave z realizacijo svojega novega bogastva, nekateri so ga kar tako izgubili s sumljivimi denarno-papirnimi transakcijami, denimo cerkvenimi, nekateri so preprosto uspeli. Razpon rentnikov je veliko širši – najpogosteje jih najdemo kot majhne rentnike, ki živijo od oddajanja nepremičnin drugim. Ko vse to seštejemo, dobimo razmeroma izrazito in ne malo družbeno skupino, ki jo od drugih ločuje le ena ključna razlika: to so ljudje, ki ne delajo in na poseben način opredeljujejo trg dela, socialne storitve in tisto, čemur smo nekoč pravili mentaliteta. S tem ne mislim samo na negativna dejstva – največja sreča za nekega ustvarjalnega državljana je lahko prav to, da ima rento, ki mu zagotavlja življenje z vsemi valovanji ustvarjalnosti same, družbenih pogojev in trga za ustvarjalnost. Hkrati poznam ogromno ljudi, ki bi si s svojo socialno usmerjeno domišljijo in sposobnostjo za izboljševanje življenja v svoji okolici zaslužili življenjsko rento zgolj s tem, da bi razmišljali in predstavljali svoje ideje. Ne mislim torej obtoževati starejših gospodov s polhovkami in gospa v krznenih plaščih, ki svoje frustracije izražajo z zgodbicami o tem, kako nam še vedno vladajo povsod skriti gverilski udbaši: njihovo stanje zavesti, ki je na meji razuma in vsekakor čez mejo normalnega vedenja evropskega državljana, opredeljuje sedanja oblast s svojim močno paranoidnim imaginarijem. Ne, moj cilj je nekaj drugega. Sprašujem se, zakaj je v času krize tako nemogoče razmišljati o načinih ureditve, ki bi večini, če že ne vsem državljanom omogočila tisto skromno udobno življenje, z vsemi možnostmi osebne opredelitve: mislim seveda na UTD. Država je z denacionalizacijo zadostila zahtevam nasledstva, ki ni kapitalističen, marveč fevdalni običaj. Opredeljene niso bile nobene obveznosti, ki naj bi jih rentniki potem imeli do družbe. Delovno, ustvarjalno in življenjsko nasledstvo tistih večinskih preostalih, ki so živeli v napačnem sistemu, pri tem ne šteje: obstaja ideja, da bi morali biti zato nenehno kaznovani in poniževani, po drugi strani pa je bila rešitev s certifikati očitno ena največjih prevar nove države. Smiselno je spet razmišljati o rentniku v tem kontekstu: razumite to kot predlog za še eno ulično zahtevo.