Uvedba UTD bi presekala začarani krog socialne in družbene izključenosti posameznikov, ki so se znašli pod ali na pragu revščine.
Univerzalni temeljni dohodek (UTD), v tujini bolj znan kot brezpogojni temeljni dohodek, vsekakor je alternativa sedanjemu, na dobičku temelječem sistemu, ki je tak tudi, če ni ravno »neoliberalen«. Edina alternativa pa UTD seveda ni. Kot takšnega sem ga označil predvsem zato, ker bi ga bilo mogoče najlažje in najhitreje uvesti. Celo v Slovenijo in brez radikalnih (resda nujnih, a zato tudi veliko težje izvedljivih) političnih sprememb.
UTD bi vsem nam predvsem »kupil čas«, potreben za snovanje, preverjanje in postopno izvedbo in uvedbo predvsem političnih, v skladu z njimi pa tudi ekonomskih in drugih načinov urejanja medčloveških odnosov.
UTD predvideva, da bi vsak prebivalec skupnosti, ki se odloči za tak sistem, od te iste skupnosti prejemal redne mesečne prejemke, ki bi mu zagotavljali preživetje na ravni, kakršna se v konkretnem okolju pojmuje kot »normalna«. To pomeni, da bi morala biti njegova vrednost nekje blizu vsakokratnega praga revščine.
Ti prejemki so osebni in brezpogojni. Brezpogojnost ne pomeni le, da niso odvisni od posameznikovega materialnega stanja in njegovih dohodkov, ampak zanje ni potrebno izražati niti pripravljenost za zaposlitev.
Tak način zagotavljanja preživetja bi dobesedno vsakemu pripadniku tiste skupnosti, ki bi se odločila za njegovo uvedbo, seveda, tako rekoč nemudoma, odpravil zastrašujočo revščino, ki zajema vse večji delež slovenskega, evropskega in svetovnega prebivalstva.
Revščina, ki je po mednarodnih standardih določena tako, da je reven vsak, ki ima mesečni dohodek nižji od 60 odstotkov vseh dohodkov v obravnavanem okolju, praviloma državi, se je po Eurostatu gibala takole:
Od leta 2005 do 2010 je bilo na območju 17 držav z evrom za 0,9 odstotne točke več revnih (15,2 odstotka leta 2005 in 16,1 odstotka leta 2010). V Sloveniji se je delež revnih v tem obdobju povečal za pol odstotne točke (z 12,2 na 12,7 odstotka, pri čemer ne gre zanemariti podatka, da je bilo tako revnih v Sloveniji še leta 2000 »le« 11 odstotkov vseh prebivalcev)
Še bolj zaskrbljujoč je delež tistih, ki sicer razpolagajo z nekaj več dohodka, a so zelo blizu temu pragu in sodijo med t. i. materialno ogroženo prebivalstvo. V državah z evrom jih je bilo v tem obdobju (2005 do 2010) dobrih 25 odstotkov, v Sloveniji pa spet »le« dobrih 18 odstotkov. To pa je skoraj vsak peti prebivalec Slovenije ali, zaokroženo, več kot 360.000 ljudi!
Povprečna stopnja revščine v EU je v obdobju 2005-2010 znašala 16,4 odstotka.
Statistični urad Republike Slovenije (SURS) je za leto 2012 izračunal, da je prag revščine pri 600 evrih mesečnega prejemka na posameznika oziroma 1260 evrih mesečnega prejemka za štiričlansko družino. To med drugim pomeni, da je skoraj 30.000 zaposlenih, ki delajo za z zakonom iz 2010 določeno minimalno plačo v višini 572,27 evra neto na mesec, že pod pragom revščine!
SURS ugotavlja za leto 2011, da je bilo v Sloveniji 13,6 odstotka prebivalstva ali 273.000 ljudi, ki so živeli na ali pod pragom revščine. Poleg tega je bilo po istem viru še 5,7 odstotka prebivalstva ali 113.000 ljudi v skupini socialno izključenih. Za teh 386.000 Slovencev je brez dvoma največja tolažba podatek, da je v državah članicah EU odstotek tako prizadetih ljudi še nekoliko večji kot v Sloveniji.
Vse to so skrajno zaskrbljujoči podatki. Še bolj, če se posvetimo vprašanju z revščino ali z razmerami blizu revščine prizadetih mladih. Če vemo, da je v 17 državah z evrom dejansko vsak peti mladi prebivalec med 16. in 25. letom starosti ne le nezaposlen, ampak tudi brez dejanskih možnosti, da bi se v doglednem času zaposlil vsaj na negotov način, vemo tudi naslednje: v naših okoljih je brez dvoma že kratkotrajna, zlasti pa dolgotrajnejša nezaposlenost eden najpomembnejših razlogov za osiromašenje prebivalstva. To pa brez korenitih družbenih sprememb veča in krepi tiste dele naše družbe, ki razvijajo svojo lastno kulturo – kulturo revščine, kot ji pravi dr. Srečo Dragoš. Ta, med drugim, povzroča sprijaznjenje prizadetih ljudi z razmerami, v kakršnih pač živijo. In že s tem dodatno otežuje oziroma onemogoča preseganje in izhod iz njih.
Brez pretiranega pesimizma lahko zato trdimo, da pretežni del teh mladih ljudi ne bo imel nikakršnih možnosti, da se izkoplje iz teh razmer. V sedanjem ortodoksno neoliberalnem sistemu, ne le v Sloveniji ampak bolj ali manj v vsej EU nikakor, v primeru hitre in uspešne spremembe celovite politike pa tudi zelo težko.
Prisilno vztrajanje v teh razmerah bo tako v tej skupini kot v tistih, ki so ekonomsko gledano blizu njim, že v tej, zagotovo pa v naslednji generaciji oblikovalo omenjeno kulturo revščine. Iz družbenega gledišča to pomeni, da ti ljudje, povsem nasprotno, kot si to razlagajo neoliberalne, pa tudi liberalne teorije (da gre za »rezervno armado« iskalcev zaposlitve, ki »skrbijo za ravnotežje na trgu dela«), niso niti vključeni v širšo družbo niti produktivni. To so namreč vse številčnejše skupine, ki zgolj bremenijo družbo kot celoto, nimajo pa praktično nikakršnih možnosti, da bi tej družbi tudi kaj prispevali.
Še kar nekaj je skrajno negativnih vplivov in posledic, zaradi katerih ne trpijo zgolj prizadeti, ampak vsa družba. A za naš namen zadostuje ugotovitev, da bo uveden UTD v ustrezni višini (nekje blizu praga revščine, kot je že rečeno) skoraj dobesedno takoj izkoreninil vse, še najbolj pa skrajne oblike revščine. Že to bo zadostovalo, da bodo najprej tisti, ki še niso dolgo v teh razmerah, sčasoma pa še vsi ostali, presekali začarani krog socialne in družbene izključenosti in se vrnili med ustvarjalne, produktivne pripadnike svojega okolja.
Ljudje, ki bodo z uvedbo UTD razbremenjeni vsakdanjih skrbi in strahu pred jutrišnjim dnem, bodo v veliki večini svojo na ta način sproščeno energijo usmerjali v pridobivanje novih znanj in sposobnosti. Ta jim bodo omogočala iskati in najti zanje najprimernejšo obliko zaposlitve, kar bo že samo po sebi povečalo tako njihovo kot družbeno ustvarjalnost in s tem produktivnost.
Danes ugotavljamo, da je vztrajna in nenehna, prevladujoča težnja trga dela njegova vse večja prilagodljivost. To je sposobnost iskalcev zaposlitve oziroma zaposlenih, da sprejmejo kakršno koli delo pod kakršnimi koli pogoji. Ta ugotovitev se praviloma veže na že omenjen vzpon neoliberalizma v Sloveniji in EU. Vendar to ni točno.
Ta usmeritev gibanj na trgu dela bi bila (in je) povsem enaka tudi v okoljih, ki niso neoliberalna. Ta proces, namreč vse večje prilagodljivosti, bi bil le nekoliko počasnejši, kot je v razmerah prevladujočega neoliberalizma.
V razmerah, ki bi jih dokaj hitro, predvidoma v nekaj mesecih, ustvaril sistem UTD, to ne bi bilo več nekaj, kar vse več s prav to prilagodljivostjo prizadetih ljudi spravlja iz enega stresa v naslednjega. Ljudje, ki jim bo zagotovljeno življenje na ustrezni, četudi minimalni ravni, bodo ne le sprejemali, ampak pogosto celo iskali prilagodljive oblike zaposlitve.
Zaposlitev s skrajšanim delovnim časom, zaposlitev za nekaj mesecev ali let, več takšnih zaposlitev – vse to nenadoma ne bodo več želeli in zahtevali samo tisti, ki zaposlitve nudijo. Prilagodljivo zaposlovanje bo zelo hitro postalo cilj, h kateremu bosta stremela oba udeleženca na trgu dela.
Že samo s tem se bo v predvidljivem času odprlo na tisoče, resda prilagodljivih delovnih mest. Samo v Sloveniji jih, kot pravi dr. Peter Kraljič, potrebujemo najmanj 60.000. Teh in toliko v naslednjem desetletju v razmerah, v kakršnih smo, preprosto ni mogoče ustvariti. V razmerah z UTD in zaradi tega mnogo bolj prilagodljivega trga dela pa to ne bo več tako trd oreh.
Dejanska sproščenost, ki jo bo UTD zagotovil ljudem, bo imela še več pomembnih pozitivnih posledic. Namesto zaskrbljenega pehanja za vsakdanjim kruhom, potrebnim za golo preživetje, bo zaposlovanje zagotavljalo boljše življenje. Zato bo za doseganje tega novega cilja potrebno nekoliko manj časa. Torej bo na voljo nekaj več prostega časa. Tega bomo prejemniki UTD lahko namenili marsičemu: od posvečanja družini do, spet, izobraževanju. Oboje, zadovoljne družine in bolj, predvsem pa ustrezneje izobražena družba bo, spet, ustvarjalnejša in produktivnejša.
UTD, kljub naslovu, še zdaleč ni edina alternativa. Je pa edina temeljita sprememba sistema, v katerem živimo, ki se jo da izvesti brez večjih težav, s sorazmerno skromnimi tveganji in tako rekoč takoj.
Kajti, kot že povedano: prav razmere, ustvarjene s sistemom, v katerem bo dobesedno vsak lahko preživel, bodo spodbudile skrb za druge in za družbo. Solidarnost, sodelovanje. S tem bomo nenadoma imeli čas in voljo za temeljito iskanje, snovanje in uvedbo rešitev za vse tiste težave, ki jih tudi UTD sam ne bo zmogel odpraviti.
Emancipirani posamezniki, množica emancipiranih posameznikov, bo s skupnimi močmi, obstoječimi in novimi znanji, s prostim časom, ki ga bodo pridobili, zmogli in hoteli aktivno soustvarjati razmere, v katerih bomo vsi skupaj bolje živeli v prihodnosti, ki nenadoma ne bo več zaskrbljujoča, ampak bo na koncu sedanjega tunela vidna ne le luč, ampak kar sonce.
V teku je izvedba družbene pobude evropskim komisijam, ki naj bi spodbudile uvedbo UTD v vseh državah, članicah te velike skupnosti. Nobenega razloga ni, da Slovenci ne bi bili med vodilnimi v teh prizadevanjih.
Izvirno objavljeno v Delu