Kratko poročilo s komentarji
Organizator: Svet Evrope
Strasbourg, 21. in 22. februar 2013-02-28
Večina povabljenih oziroma prijavljenih udeležencev (650) je v Strasbourg tudi prispela in sodelovala na konferenci.
Kot je na takšnih konferencah pravzaprav navada, je bil spored prebogat, zato dejansko ni bilo dovolj časa za iskanje konkretnih rešitev.
Slednje smo skušali dogovoriti 23. februarja na srečanju evropskega odbora za UTD.
Med najbolj zanimivimi mislimi, ki so jih izrekli nosilci tem je bila izjava Luciana Gallina iz Torina, ki je dejal, da je bil Vladimir Iljič Uljanov – Lenin z družbenimi spremembami, ki jih je zasnoval in izvedel, pravzaprav nekak amater v primerjavi s težo sprememb, ki jih uvajajo neoliberalne ekonomske in politične strukture.
Peter Kenway, Združeno kraljestvo, je na samem začetku srečanja opozoril, da na tej konferenci dejansko sodelujejo ljudje, ki bi jih večina tako svetovnega kot tudi evropskega prebivalstva upravičeno uvrstila med priviligirane sloje češ da vsaj večina če že ne vsi nima neposrednih izkušenj z revščino – v kateri koli njenih oblik.
Za nas je bil prvi res pomemben nastopajoči profesor ekonomije Guy Standing, prav tako Združeno kraljestvo (univerza v Bathu), soustanovitelj BIEN in gost ljubljanske UTD prireditve v organizaciji instituta Novum s sodelavci.
Razpravljal je predvsem o vse večjem deležu negotovih – prekernih – oblikah zaposlovanja, ki so, kot se je strinjal v razpravi, tudi posledica želje mnogih zlasti izobraženih strokovnjakov v šestdesetih in sedemdesetih prejšnjega stoletja. Namreč želje po ubežanju vsakodnevni rutini in doseganju večje svobode dela in delovanja. Posledica je bilo prevzemanje projektnih nalog ter uvedba tako imenovanega »free lancerstva« (znanega zlasti v medijih), kar je po dr. Andreju Kurniku (sicer ni bil udeleženec konference) kapitalizem zelo hitro prevzel kot način zaposlovanja, ki več kot podpira prav s strani zaposlovalcev vse bolj izražane težnje po »prilagodljivem« trgu dela.
Guy Standing je v zvezi s to problematiko takoj predlagal UTD kot eno najlažje izvedljivih oblik preseganje tega problema. Ob tem pa je poudaril nujnost samoidentifikacije prekariata, s čimer je menil, da je le-ta sestavljen iz pripadnikov najrazličnejših delov in slojev družbe, kar, žal, otežuje sposobnost tako prizadetih množic, da bi se spoznale, identificirale kot skupina.
Vanj namreč ne sodijo zgolj zaposleni, ampak tudi številni »drobni« podjetniki in obrtniki.
Claudia Menne iz evropske sindikalne konfederacije mu je v sedaj že znani maniri sindikatov ugovarjala ker bi UTD po njenem (in sindikatov) mnenju preveč negativno vplival na omenjeni trg dela.
Tega sicer ni dejansko povedala, vendar je bilo iz kasnejšega pogovora z njo mogoče razumeti, da sindikati, morda celo upravičeno menijo, da bi razmere, kakršne bi nastale zaradi uvedbe brezpogojnega, individualnega in zlasti dovolj visokega UTD, kakršnega je zagovarjal Guy Standing, dejansko krepko oslabile moč sindikatov oziroma bi jih v mnogih primerih naredile za nepotrebne.
Med vzroki za naraščanje revščine v svetu in tudi v Evropi so mnogi govorniki poudarjali zlasti težnjo po konkurenčnosti, ki se v grobem izraža predvsem skozi vodilo: »delati več za nižje plačilo« ob sočasni nepripravljenosti lastnikov (proizvajalnih sredstev, med katere so v tem smislu všteli tudi zemljo, tako gradbeno kot obdelovalno oziroma kot vir surovin) da bi se ob tem sprijaznili tudi s konkurenčnimi, to je nižjimi dobički.
Posledica takšnega načina delovanja globalnih družb je seveda vse večja revščina.
Andrej Humko, iz Sveta Evrope (sicer član nemškega parlamenta) je s številkami dokazal rastoči razmik med večajočimi se realnimi dobički (pa še ti so rezervirani predvsem za t.i. ekonomsko elito) in višino realnih plač (z realnimi dobički in plačami je mišljena njihova kupna moč), ki v zadnjih desetletjih ostajajo na bolj ali manj enaki ravni.
Na povezavi http://www.youtube.com/watch?v=c1U1l3OvROc si lahko ogledate intervju z Andrejem Humkom – na poročilo iz konference pa moramo, žal, še počakati.
Humko je s temi številkami med drugim dokazal, da povečana stopnja zadolženaosti vseh držav in tudi EU držav ni posledica „socialnih“ stroškov, ampak izključno tako državnega kot evropskega finančnega sektorja. (Ta izjava se mi ne zdi pomembna zaradi njene resničnosti, ampak predvsem zato, ker jo dal nekdo iz samega „vrha“ tako Nemčije kot Sveta Evrope)
Naslednji, enako pomemben ali, po mnenju nekaterih celo pomembnejši razlog siromašenju večinskega svetovnega prebivalstva so izsiljeni varčevalni ukrepi bolj ali manj vseh držav. S tem, da se varčuje izključno na področjih sociale. V tem kontekstu s socialo ne smemo razumeti zgolj takšnih ali drugačnih podpor materialno prizadetim posameznikom in skupinam, ampak je treba upoštevati tudi že omenjeni trg dela.
Predstavnik Islandije je skušal razložiti njihov fenomen, ki ne nazadnje temelji na njihovem geopolitičnem položaju (otok, ni član tako rekoč ničesar):
V uvodu je poudaril da „ni ene krize in zato ni ene rešitve, kar pomeni, da islandska rešitev (koliko bo dejansko „uspešna“ bodo pokazala prihodnja leta) najverjetneje ni izvedljiva nikjer drugje. Vsaj na enak način ne“.
V nadaljevanju je predlagal, da bi, recimo, F in B nekoliko znižale svoje materialne standarde, D in UK naj bi nehale postavljati svojo družbo, državo „na glavo“ …
V zvezi z UTD pa je menil, da bi veljalo sprejeti kakršno koli obliko takega načina zagotavljanja nujne življenjske ravni prebivalstva in ne vztrajati pri s strani Guy Standinga zastavljenih načelih.
Ugo Marttei iz Italije je poudaril, da je vzrok revščine predvsem in zlasti zasebna lastnina in, izhajajoč iz zasedbe (nekaterih?) italijanskih gledališč ter tovarn v Italiji in Franciji zagovarjal tak način „prisvajanja“ produkcijskih sredstev (tudi v kulturi). Zlasti, če se s tem omogoči ponovni zagon zasedenih obratov in/ali ustanov ter zagotovi njihovo poslovanje in delovanje.
V SOBOTO, 23. 2. 2013 JE BILO SREČANJE DELOVNE SKUPINE ZA IZVEDBO DRŽAVLJANSKE POBUDE ECI FOR UBI ZBIRANJA 1 MILIJON PODPISOV ZA PODPORO UTD
Akcija dejansko teče že od 14. januarja 2013 in se bo zaključila 14. januarja 2014.
Ker zaradi zastojev pri pripravi računalniške podpore za zbiranje teh podpisov vsaj do srede marca še ne bo mogoče spletno zbiranje le-teh, poteka dogovarjanje z EU komisijami, da bi se rok 14.1.2014 podaljšal za mesec ali morda dva.
Dejansko pa je prevladalo mnenje, da če v desetih mesecih, od aprila do decembra, ne uspemo nabrati ta milijon podpisov, nam jih tudi v dodatnih dveh mesecih ne bo.
Vsaka država, torej tudi Slovenija, mora čim hitreje imenovati administratorja spletne strani.
O ostalih dogovorih in pogovorih na tem srečanju bom poročal v Ljubljani 16. marca 2013.