Univerzalni temeljni dohodek Za fleksibilnost trga dela, varnost delavca in načela varne prožnosti
Z namenom krepitve javnofinančne discipline, ki naj bi preprečevala ponoven izbruh krize, je 25 članic EU marca 2012 v Bruslju podpisalo pogodbo o stabilnosti, usklajevanju in upravljanju v gospodarski in denarni uniji, bolj znano pod imenom pogodba o fiskalnem paktu. Bistvo omenjene pogodbe, ki je začela veljati januarja letos, je zlato pravilo, po katerem nacionalni proračuni ne smejo biti v primanjkljaju in ga morajo države pogodbenice prenesti v svoje zakonodaje. Ob sprejetju mehanizma, ki v skrajnem primeru dovoljuje bruseljsko izvajanje politik zategovanja pasu na nacionalni ravni mimo volje državljanov, se postavlja vprašanje pristnosti demokratičnega delovanja Unije.
Kljub nedemokratičnemu značaju tovrstnih odločitev, ustroj EU dovoljuje, da državljani na lastno pobudo izrazijo zahtevo po tem, da so slišani in upoštevani. S pomočjo evropske državljanske pobude, s katero milijon državljanov pozove evropsko komisijo k pripravi zakonodajnega predloga, lahko državljani neposredno vplivajo na pripravo politik EU. Med drugim je v teku tudi pobuda Univerzalni temeljni dohodek (UTD) – Raziskovanje možnosti in pogojev emancipatorne socialne države, katere glavni predstavnik je Klaus Sambor.
Z Evropsko državljansko pobudo o UTD državljani v petnajstih državah pobudnicah – tudi v Sloveniji – pozivajo komisijo k spodbujanju kooperacije med članicami na področju raziskovanja možnosti za uvedbo UTD in k posledični posodobitvi socialnih sistemov. Osrednji cilj pobude je vsakemu posamezniku v EU zagotoviti brezpogojno pravico do zadovoljitve materialnih potreb. Pobudniki definirajo UTD kot univerzalen, individualen, brezpogojen in dovolj visok dohodek, da lahko zagotavlja dostojanstveno življenje in družbeno vključenost.
Dolgoročni cilj nove evropske ekonomije
Čeprav gre že za drugo tovrstno iniciativo – prvo je komisija zavrnila –, organizatorji upajo, da jim bo v enem letu preko strežnika evropske komisije v Luksemburgu uspelo zbrati milijon podpisov in zadostno število podpisov v najmanj sedmih državah članicah, kot velevajo pravila. Priprave za izvedbo evropske kampanje za UTD so zato že intenzivne.
Kampanja je lahko uspešna, če bodo predlagatelji znali predstaviti bistvene prednosti UTD. Pri tem jim zna največ težav povzročati brezpogojnost, to je tista značilnost UTD, ki ga razlikuje od drugih družbenoekonomskih predlogov. Še zlasti bo izpostavljeno vprašanje delovne brezpogojnosti, kar pomeni, da pravica do UTD ni odvisna od posameznikove pripravljenosti na opravljanje katere koli plačane zaposlitve.
Na podlagi določb amsterdamske pogodbe je luksemburški evropski svet novembra leta 1997 uvedel evropsko strategijo zaposlovanja, katere temelji so bili vzpostavljeni že v času pogajanj za maastrichtsko pogodbo, ki je poskušala okrepiti socialno dimenzijo evropskega razvojnega modela. Lizbonski evropski svet je marca 2000 pozival k večjim prizadevanjem za zmanjševanje velikega števila brezposelnih in poudaril polno zaposlenost kot dolgoročni cilj nove evropske ekonomije. Danes evropska strategija zaposlovanja predstavlja osrednje orodje koordinacije politik zaposlovanja na ravni EU in si v skladu s strategijo EU 2020 prizadeva ustvariti več zaposlitev in bolj kakovostne zaposlitve. Vendar se zdi, da cilj polne zaposlenosti ni realističen, saj nacionalne ekonomije preprosto niso zmožne absorbirati vse delovne sile. Leta 2003 je evropski svet v poročilu opozoril tudi na nevarno vzpostavljanje dvotirnega trga dela, ki ga sestavljajo stalno zaposleni na eni strani ter brezposelni, prekarni delavci in neformalno zaposleni na drugi strani.
Politika varne prožnosti
S pojavom gospodarske krize leta 2008 so se problemi brezposelnosti, socialne izključenosti in revščine v EU le še povečali. Unija je zato kmalu po začetku recesije dodatno podprla načela varne prožnosti (ang. »flexicurity«), s čimer naj bi postala bolj socialno, inkluzivno in pravično orientirana skupnost. Pogosto je zagovarjala stališče, da je cilj konkurenčnosti dosegljiv predvsem z zagotavljanjem socialne varnosti delavcev, in ne obratno. Junija 2009 je svet EU za zaposlovanje, socialno politiko, zdravje ter potrošnike objavil zaključke, v katerih politika varne prožnosti predstavlja potencialni odgovor na negativne učinke gospodarske krize.
Ker UTD podpira najbolj prizadete družbene skupine, bi lahko ublažil obstoječo dualizacijo populacije na delavce z varnimi in stabilnimi službami ter delavce s slabo plačanimi in nestabilnimi službami. Ker dopušča večjo fleksibilnost na trgu dela, vendar hkrati ščiti delavca, bi lahko pomenil mehanizem dejanskega izvajanja načel varne prožnosti.
Organizatorji evropske državljanske iniciative za UTD bi lahko smotrnost njegove vpeljave na ravni EU in v posameznih državah članicah argumentirali tudi z veljavnimi mednarodnimi in še zlasti evropskimi dokumenti.
Dokumenti, ki omogočajo utemeljitev uvedbe UTD
Splošna deklaracija človekovih pravic iz leta 1948 in iz nje izhajajoči Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah iz leta 1966 – ki izhaja tudi iz ustanovne listine OZN iz leta 1945 – sta mednarodna dokumenta, ki varujeta pravico vsakega posameznika do preživetja. S tem ko priznavata pravico do socialnega varstva v primeru nezmožnosti pridobitve dohodka zaradi okoliščin, na katere posameznik ne more vplivati, posredno varujeta pravico posameznika do dohodka, ki ni vezan zgolj na plačano zaposlitev. To pomeni, da načela, ki so zapisana v obeh dokumentih, nikakor niso v nasprotju z idejo UTD. Ravno nasprotno, dokumenta ponujata argumentacijo, zakaj zahtevati UTD, ki bi omogočil dostojanstvo in socialno varstvo vsakega člana politične skupnosti, in zakaj zahtevati UTD, ki bi lahko uresničil prizadevanja človeštva v boju proti revščini in lakoti.
Evropska socialna listina Sveta Evrope iz leta 1961 (popravljena leta 1996), listina skupnosti o temeljnih pravicah delavcev evropskega sveta iz leta 1989 in niška listina ali listina EU o temeljnih pravicah iz leta 2000 so evropski pravni dokumenti, ki obravnavajo pravico do dohodka in posledično pravico do preživetja kot temeljno socialno pravico, ki jo EU priznava in skrbi za njeno implementacijo. Čeprav listine primarno zagovarjajo pravico do zaposlitve, priznavajo tudi pravico do socialnega varstva in s tem pravico do dohodka, ki pripada zaposlenim, brezposelnim ter zlasti socialno izključenim in tistim, ki so v nevarnosti, da se znajdejo v takšnem položaju. Iz tretjega odstavka 34. člena listine EU o temeljnih pravicah je možno razbrati, da je zadosten dohodek, ki ni vezan na zaposlitev – to je lahko tudi UTD –, temeljna socialna pravica v EU. To ni nepomembno, saj je z lizbonsko pogodbo postala listina EU o temeljnih pravicah obvezna. Čeprav pravica do UTD ni nikjer izrecno navedena, omenjeni evropski dokumenti pravice do dohodka v nobenem členu ne pogojujejo z opravljanjem plačanega dela.
Splošna deklaracija človekovih pravic ni pravno zavezujoča, vendar ima veliko moralno vrednost znotraj mednarodne skupnosti. Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah je leta 1971 ratificirala Jugoslavija in julija 1992 nasledila Slovenija. Slovenija je maja 1999 ratificirala tudi evropsko socialno listino, s čimer je sprejela obveznosti, ki izhajajo iz členov te listine. Listina EU o temeljnih pravicah, ki ima pravno zavezujoč status, ureja politične, državljanske, gospodarske, kulturne in tudi socialne pravice na ravni EU ter velja za zakonodajo in pravne akte EU, ki jih neposredno izvajajo evropske institucije ali posredno države članice, regije ali lokalne oblasti. S tem ko je Slovenija sprejela načela, ki so zapisana v omenjenih mednarodnih in evropskih dokumentih – nekatere je tudi ratificirala –, se je zavezala k zagotavljanju socialne varnosti vseh svojih članov, kar seveda ne izključuje možnosti vpeljave pravice do UTD kot osnovne socialne pravice.
V času politik vsesplošnega zategovanja pasu se zdijo ideje, kakršna je UTD, kot bi bile z drugega planeta. Kljub temu so ideji UTD čedalje bolj naklonjeni tudi nekateri evropski parlamentarci in finančni ministri evropskih držav. Če organizatorjem evropske državljanske pobude za UTD uspe zbrati zadostno število podpisov, bo komisija njihovim predstavnikom omogočila uradno slišanje v evropskem parlamentu v Bruslju. V končni fazi bo evropska komisija morala državljansko pobudo sprejeti ali zavreči ter se jasno izreči o predlogih pobudnikov.
Četudi bi se iniciativa izkazala za neuspešno, bi pomenila pomemben korak naprej pri seznanjanju državljanov s to temo in veliko spodbudo pri premišljanju alternativnih družbenoekonomskih politik. Osrednja naloga organizatorjev evropske državljanske pobude za UTD bo torej v zelo kratkem času, ki je na voljo, vsaj delno vplivati na miselnost državljanov evropskih družb.
V času, ko so nacionalna gospodarstva vse bolj neuspešna pri omejevanju rasti brezposelnosti in se kaže potreba po vpeljavi politik, ki bodo prijaznejše do čedalje večjega števila socialno marginaliziranih posameznikov, znajo biti predlogi, kakršen je UTD, dobro sprejeti. Številni prebivalci evropske skupnosti namreč zagotovo ne bi nasprotovali možnosti zamenjave nedemokratičnih politik zategovanja pasov s pravico do zajamčenega dohodka, ki bi vsakemu človeku omogočal dostojanstveno eksistenco namesto brezupnega životarjenja.