Iz Večerove kolumne »Odmev«
V petek je bilo res teatralno v švicarskem Bernu, tokrat pred parlamentarnim poslopjem. Skupina aktivistov ni prinesla samo 100.000 podpisov, kot jih po švicarskih zakonih potrebujejo za sklic zakonodajnega referenduma. S tovornjakom so nasuli tudi osem milijonov kovancev za pet rapen, kot se imenuje stotinka švicarskega franka. Vsak bakreni kovanec je simboliziral po enega prebivalca Švice. Kajti aktivisti so sklicali referendum, ali naj Švica uvede univerzalni temeljni dohodek (UTD). Datum bo sicer znan šele v naslednjih tednih. Če bi bil predlog aktivistov potrjen (v kar pa niti oni sami ne verjamejo), bi vsak švicarski državljan vsak mesec od države prejel 2500 frankov (okoli 2040 evrov). Ta denar bi dobil vsak, ne glede na gmotno stanje, ne glede na ostale prihodke. Z drugimi besedami, ta dohodek bi bil univerzalno podeljen in predstavljal bi temelj osebnih financ vsakega državljana – od tod ime.
Zanimivo je bilo brati, kako so se nekatere ameriške spletne strani odzvale na to vestičko. (Seveda se je treba zavedati, da je Evropa za ameriške novinarje te dni kvečjemu vir zabavnih vsebin, razvedrilnih poročil o šegavih čudakih, ki živijo na stari celini. Ta trenutek Američane pač najbolj zanima, kdaj bo kongres sprejel proračun in bodo javne ustanove spet odprle vrata. Ne glede na to pa so opazili tudi novico o UTD v Švici.) Seveda, tudi Švicarji so socialisti, kljub svojim bankam in zlatim uram. Tako nekako so o zadevi zaključili površni poročevalci. Bolj natančni so že takoj ugotovili, da švicarski aktivisti nikakor niso kakšni komunisti. Vodi jih podjetnik Daniel Hāni. Je idealističen, ampak še vedno verjame v kapitalizem in v denar – ne nazadnje ne zagovarja odprave zasebne lastnine, pač pa ukrep, ki bi naredil dvoje: povečal zasebno lastnino in zmanjšal javno. Uvedba UTD bi namreč pomenila tudi odpravo socialne pomoči in celotne državne birokracije, ki jo deli in preverja, ali so je prejemniki tudi zares potrebni. V očeh zagovornikov bi UTD povečal učinkovitost kapitalizma, bil bi, in to so njihove besede, “parni stroj enaindvajsetega stoletja”. Prinesel bi novo industrijsko revolucijo, in tu se je treba spomniti – originalna industrijska revolucija je kapitalizmu pomagala do dokončne zmage nad fevdalizmom. UTD bi ljudi razbremenil groznih služb, ki jih sovražijo, v katerih slabo delajo, v katerih onesrečujejo sebe, svoje sodelavce in svoje stranke, končno bi se lahko poslovili od trpljenja, ki ga prenašajo v imenu vsakodnevnega kruha. Ljudje bi končno počeli, kar jih veseli. Lahko bi bili podjetniki.
Zanimivo je, javnomnenjske raziskave kažejo, da bi v Švici (in najbrž samo tam) lahko morda celo uspelo. Uspelo seveda v smislu, da bi lahko utopija, ki je UTD, celo delovala. V resnici pa ne kaže prav dobro, da bodo Švicarji na referendumu kaj kmalu potrdili takšen predlog. Zanimivo pa je, kaj so o morebitnih učinkih uvedbe UTD razmišljali običajni ljudje, tudi tisti, ki bodo glasovali proti. Večina bi še naprej opravljala svoje delo, tretjina bi si našla drugačno službo, le desetina bi začela uživati v brezdelju. Če bi delež lenuhov res ostal tako nizek, bi gospodarstvo postalo neprimerno bolj učinkovito. Vsako delo bi opravljali le tisti, ki so najbolj motivirani zanj, ki dajo vse od sebe. Tako pa se pokaže, da je UTD ideja, ki povezuje. Povezuje sanjače, ki so sicer na nepremostljivih bregovih politične levice in desnice. Uvedba UTD je namreč tudi odgovor na vprašanje, kako ukiniti socialno državo, ne da bi ob tem prekršili načelo socialne pravičnosti. Le da je Milton Friedman, eden od očetov te ideje, UTD-ju rekel “negativna dohodnina”.
Objavljeno v Večeru, v torek, 8.10.2013