Jutri referendum o omejitvi najvišjih plač na dvanajstkratnik najnižje plače v podjetju, Švica pa bi utegnila postati tudi prva država sveta z univerzalnim temeljnim dohodkom
Na Švico smo južno od Alp in z Balkana zmeraj gledali kot na nekakšno Indijo Koromandijo, deželo, v kateri se cedita med in mleko. Toda nekaterim izbrancem je dano še več. Nepredstavljivo več. Kot ugotavljajo statistike OECD, se je v Švici, ki naj bi bila v temelju zelo egalitarna država, v zadnjih dvajsetih letih spričo neoliberalne globalizacije in predatorskega kapitalizma prepad med najnižjimi in najvišjimi zaslužki povečal najbolj na svetu. Po poročilu spletnega Wall Street Journala je bila ta razlika leta 2011 kar 93-kratna, leta 1998 pa recimo le 14-kratna. To je mlade socialiste iz Juso, podmladka švicarske Socialdemokratske stranke, pognalo v zbiranje potrebnih 100 tisoč podpisov za referendum. Na njem bodo zahtevali, da sme biti razmerje med najniže in najviše plačanimi samo dvanajstkratno. Torej, kar zasluži najburneje plačani delavec v firmi v letu dni, bi lahko njegov najvišji šef zaslužil na mesec. O iniciativi Pošteno plačilo 1:12 bo 5,3 milijona švicarskih volivcev odločalo to nedeljo.
Direktor 1182-krat bolje plačan od uslužbenca
Vendar, kot poroča Reuters, javnomnenjske raziskave pobudnikom ne napovedujejo slasti zmage. Sredi novembra bi omejevanje najvišjih plač podprlo le še 36 odstotkov vprašanih, proti bi jih bilo 54 odstotkov. Preostalih deset odstotkov jih je neopredeljenih. Neka druga anketa, narejena že oktobra pri švicarski javni televiziji, je izmerila neodločen rezultat: po 44 odstotkov za in proti. Seveda so nasprotniki zagnali vik in krik. Proti sta poleg menedžerskih organizacij in združenj delodajalcev tudi vlada in parlament. Švico so prelepili z velikimi plakati. Na črni podlagi piše: Ne plačnemu diktatu! Podporniki si razkošne kampanje, čeprav jo podpirajo tudi sindikati, niso mogli privoščiti. Njihovi dosti manjši rdeči transparenti s preprosto formulo 1:12 tako visijo le tu pa tam, pa še to na zasebnih stanovanjskih balkonih in oknih hiš.
Marca so Švicarji na referendumu sicer že izglasovali omejitev pri izplačilu nagrad “zaslužnimi’ menedžerjem. Referendum je spodbudila nesramno visoka, 78-milijonska (v ameriških dolarjih) nagrada Danielu Vasselli, nekdanjemu predsedniku Novartisa, v katerega sklopu je tudi ljubljanski Lek. O višini nagrad sedaj odločajo vsi delničarji. Vsekakor razburjajo tudi visoke plače. Reuters piše, da je šef Glencore Xstrate Ivan Glansberg lani zaslužil 1,5 milijona dolarjev, kot delničarju pa so mu dividende navrgle še bajnih 173,5 milijona dolarjev. Izvršni direktor banke Credit Suisse, Američan Brandy Dougan, je leta 2009 domov odnesel kar 19,2 milijona švicarskih frankov v plači in delnicah, leta 2004 pa je dobil za 70 milijonov frankov delnic, kar je tedaj pomenilo, da je bil kar 1182-krat bolje plačan od najslabše plačanega uslužbenca banke. Agencija DPA izpostavlja šefa Nestleja Paula Bulckeja, ki letno zasluži 12,6 milijona frankov oziroma 10,2 milijona evrov, kar je 239-kratnik plače njegovega delavca, ki le zavija čokolado. Izvršni direktor podjetja Roche Severin Schwan je bil lani 261-krat bolje plačan od najnižje plačanega delavca v tej farmacevtski firmi. Prav Schwan je v kampanji izjavil, da bo težko našel top menedžerje, če bi jim Švica omejila plače in zaslužke. Tega se bojita tudi vlada in parlament. Da se bodo namreč vrhunski menedžerji Švice pričeli izogibati kot hudič križa in da bodo zavoljo tega uničena številna delovna mesta, so trobili v kampanji. V nedeljo Švicarji odločajo še o drugih dveh vprašanjih, ali naj podražijo cestnine za osebna vozila (letno vinjeto s 40 na 100 frankov, to je na okoli 80 evrov) in ali naj bodo starši, ki otrok nimajo v vrtcu, oproščeni nekaterih davkov.
Dolga pot do univerzalnega dohodka
Toda še bolj kot v to referendumsko nedeljo so oči sveta uprte v neko drugo švicarsko pobudo. Pisana druščina pobudnikov je namreč v letu dni zbrala 126.408 zdaj že overjenih in potrjenih podpisov za referendum o univerzalnem temeljnem dohodku (UTD). Teoretično bi Švicarji o tem lahko glasovali že prihodnje leto, vendar je to, piše švicarski Handelszeitung, malo verjetno. Vlada in parlament lahko namreč na pobudo pripravljata odgovor maksimalno pet let in pol, torej bi bil tak referendum mogoč šele leta 2019. In nasprotniki, med njimi so tudi sindikati (njihov pomislek: Kdo neki bo sploh še delal?), bodo ta zakonsko dovoljeni čas gotovo izkoristili.
Švica bi bila ob uspehu referenduma verjetno prva država na svetu, ki bi uvedla tak brezpogojni dohodek. Referendumsko vprašanje sicer ne bo določilo vsote, ki naj bi jo vsak človek, ki živi v Švici, dobil, toda pobudniki na glas razmišljajo o 2500 frankih (2038 evrov) za odraslega mesečno in še 625 frankov (520 evrov) za otroka. Kot piše Neue Zurcher Zeitung, bi to Švico letno stalo 200 milijard frankov (163 milijard evrov) ali tretjino njenega BDP. 70 milijard frankov bi takoj dobili iz socialnih transferjev in pokojnin, preostali dve tretjini pa iz drugih virov, predvsem iz potrošniških davkov. Če bi uspelo, bi morali sicer tisti, ki hočejo na mesec več kot 2500 frankov, vseeno še naprej pridno hoditi na delo, toda prava Indija Koromandija bi se zagotovo približala vsem.