Za kaj gre pri univerzalnem temeljnem dohodku (UTD)? Zagotoviti vsakemu državljanu brezpogojni dohodek, ki mu omogoča čim dostojnejše preživetje. Takšen zajamčeni dohodek prinaša veliko pozitivnih rezultatov. Prvič, zagotavlja socialno varnost, saj vsak posameznik ve, da, tudi če izgubi službo, njegova eksistenca ne bo ogrožena. S tem pa postaja tudi manj materialno vezan na delodajalca in se lažje postavi za svoje pravice. Seveda pa ne moremo mimo vprašanja, kako naj zagotovimo financiranje UTD-ja. Že preprost izračun pokaže, da v primeru Slovenije govorimo o miljardnih zneskih. 2 milijona državljanov x 300 EUR/mesec x 12 mesecev = 7,2 milijarde. Kar je 36-krat več od predvidenega učinka nepremičninskega davka na državni proračun. In kar bistveno presega recimo dobiček, ki ga v enem letu ustvarijo podjetja v Sloveniji. Skratka, tudi če bi bila stopnja obdavčitve dobička 100-odstotna, to še vedno ne bi zagotovilo dovolj velikega finančnega vira za UTD vsem prebivalcem.
Problem zagotavljanja ustreznih finančnih virov je nekoliko lažji v državah, kjer denar črpajo iz zemlje, običajno v obliki nafte. Primer je Aljaska. Vendar je tam znesek UTD leta 2012 dosegel manj kot 900 dolarjev na leto na prebivalca. Verjetno se lahko strinjamo, da je ta znesek bolj podoben socialni pomoči kot pa brezpogojnemu dohodku, ki vsakomur zagotavlja dostojno preživetje.
Kaj želimo z univerzalnim temeljnim dohodkom doseči, to je temeljno vprašanje. Ali gre le za socialno pomoč ali pa za dohodek, ki naj zagotavlja dostojno življenje? Kot pogost razlog za uvedbo UTD se navaja dohodkovna enakost, ki naj bi jo univerzalni temeljni dohodek krepil, to pa se predstavlja kot nekaj samo po sebi dobrega. Vendar je Slovenija med državami z najnižjim Ginijevim koeficientom. Ali nas to dejstvo dela tudi najbolj srečne in zadovoljne? Bolj kot bolj neenake Avstrijce, Nemce ali Švicarje? V ustavi imamo zapisano, da je Slovenija socialna država. Vendar se je po mojem mnenju ta sociala prehudo razrasla. Praktično ga ni zakona, ki ne bi vseboval tudi nekaj s tega področja. Pa nimam v mislih le progresivne obdavčitve, otroških dodatkov, socialnih podpor, lestvic pri plačevanju vrtca, ampak tudi recimo energetski zakon. In vprašanje je, ali ta nepreglednost in razdrobljenost v resnici pomenita manj socialne države, kot se zdi, da je imamo? Ali ne bi bilo bolje, če bi vsakemu državljanu zagotovili dovolj visok dohodek, da bi lahko plačal polno ceno vrtca? Smiselno bi torej bilo, da UTD v Sloveniji, kjer smo bolj revni z nafto in s plinom, če ga uvedemo, zamenja vse dosedanje instrumente socialne države. Vključujoč način plačevanja vrtca. S tem se lahko zelo poenostavi marsikatera zakonodaja in se omogoči bolj fokusirano, s tem pa tudi produktivnejše delo. Jasno namreč postane, da šole izobražujejo, vrtci vzgajajo, v podjetjih se dela, v bolnišnicah zdravi. Ne pa kot sedaj, ko ima vsak še nekaj od socialne države in je to pogosto izgovor, da svojega osnovnega dela ne opravi, kot je treba. In imamo povsod socialno državo, vse pa nas duši manjša produktivnost. In manjša produktivnost ne pomeni nič drugega kot to, da manj ustvariš. In manj kot ustvariš, manj lahko deliš. Zamenjava vseh instrumentov socialne države z UTD seveda pomeni, da odpade kup opravil. Odpadejo vloge za otroške dodatke, za znižano plačilo vrtca, za subvencioniranje cene najemnin. In odpade obravnava teh vlog. Pa pisanje odločb. S tem pa se sprosti ogromno delovne energije tistih, ki se sedaj ukvarjajo s tem. Lahko jo preusmerijo v gospodarstvo. Več produktivnih delavcev v gospodarstvu, več pobranih davkov, več virov za zagotavljanje UTD. Res pa je, da si v trenutnih gospodarskih razmerah težko predstavljam, da bi lahko v gospodarstvu zaposlili te, ki bi na ta račun v javnem sektorju ostali brez zaposlitve. Še tisti, ki so delo izgubili v gospodarstvu, težko najdejo novo zaposlitev.
UTD je vsekakor ideja, vredna razmisleka. Vendar da bi bila realno izvedljiva, potrebujemo visokoproduktivno gospodarstvo, ki bo lahko zagotovilo potrebne vire, tako za financiranje kot za zaposlitev tistih, ki bi jih ta poenostavitev socialne države razbremenila njihovega dosedanjega dela. Za visoko produktivno gospodarstvo pa je potrebno v prvi vrsti realno, in ne deklarativno, postati družba znanja ter omogočiti nove investicije v nove poslovne procese, proizvodne linije in produkte. Za to pa je potreben kapital. Nekaj ga še imamo v obliki podjetij v državni lasti, vendar je vezan na stare poslovne procese, stare proizvodne linije in produkte. Si ga upamo, prek privatizacije, sprostiti? Ali pa smo prepričani, da je to, kar imamo, že maksimum, ki smo ga sposobni s tem kapitalom ustvariti? Prepričan sem, da zmoremo tudi bolje. Da smo sposobni omogočiti prijazno poslovno okolje, ki bo omogočalo plemenititi ne le domači, ampak tudi tuji kapital, s tem pa tudi realizacijo sedaj še vedno dokaj utopične ideje o univerzalnem temeljnem dohodku za dostojno življenje, ne le preživetje.
Marko Pavlišič, poslanec – Državljanska Lista