Uspešna tranzicija družbe – celo slovenske – je še mogoča, a le skozi univerzalni temeljni dohodek (UTD). Njegova univerzalnost pomeni, da ga država redno izplačuje vsem prebivalcem brez izjeme in brez kakršnihkoli pogojevanj. Temeljnost takšnih izplačil se nanaša na njihovo minimalno višino, ki omogoča kritje najnujnejših stroškov za preživetje. Pri tem mora veljati, da se denarni dohodek, zagotovljen na opisan način, kvalificira za trajno in brezpogojno pravico, ne pa za pomoč niti za premostitveno ali pogojevano nadomestilo (»transfer«), še manj za miloščino. Z uvedbo UTD bi se takoj – tako rekoč čez noč – trajno izognili dezintegraciji družb, ki najprej začno razpadati na svojih obrobjih. Pred to družbeno nevarnostjo niso varne niti sodobne, razvite in bogate družbe, med katere sodimo tudi mi. Med pozitivnimi učinki, ki bi jih UTD imel na številnih področjih, velja izpostaviti predvsem tiste kategorije prebivalstva, ki bi jim omenjena pravica najbolj izboljšala življenje. To so prav tisti, ki so od vseh ostalih prebivalcev najbolj prizadeti in ki jim sedaj, torej brez UTD, nikakor ne znamo oz. nočemo pomagati. Gre za tri kategorije. Največjega izboljšanja bi bile deležne žrtve absolutne revščine, saj bi jo UTD v celoti odpravil. Druga kategorija so vsi, ki se gibljejo okoli praga relativne revščine ali pa so pod njim (z neto prihodki pod 606 evrov), saj bi jim z UTD bistveno olajšali vsakodnevna eksistenčna tveganja in enako velja tudi za tiste, ki jih statistika označuje za »resno materialno prikrajšane«, ker si ne morejo privoščiti niti štirih najnujnejših dobrin življenjskega pomena (od devetih, npr. plačila najemnine, stanovanjskih položnic, ogrevanja, telefona itd.). Omenjene tri kategorije predstavljajo v Sloveniji že najmanj 20 odstotkov vsega prebivalstva – po uradnem štetju, ki še ni upoštevalo posledic ZUJF – in nihče ne pozna niti si ne more predstavljati boljšega ukrepa, ki bi hitreje in učinkoviteje od UTD demarginaliziral položaj teh ljudi.
Toda revščina še ni najtrši oreh. Hujši problem je revščina otrok, rojenih v revščini. Kajti primarna socializacija v revnih družinah ustvarja še nekaj bolj nevarnega od revščine, t.j. kulturo revnih. Ko s prilagoditvijo na izredne življenjske pogoje nastanejo vrednote, načini mišljenja in obrazci vsakodnevnega življenja, ki so bistveno drugačni od večinske kulture, takrat nastane subkultura revnih. V izrednih razmerah rojeni jo vsrkajo kot gobe, tako rekoč že z materinim mlekom. Ko ta proces sovpade še s povečevanjem neenakosti v celotni družbeni strukturi, lahko subkultura preraste v kontrakulturo – tu pa vsi ukrepi odpovedo. Medtem ko se revščina še lahko zmanjšuje in celo odpravi zgolj z materialnimi »transferji«, smo pri kulturi revščine nemočni. Ker se radikalne spremembe zdijo preradikalne, se v takih primerih sodobne družbe zatekajo v moraliziranje in utrjevanje statusnih razmejitev med skupinami, medtem ko razpad celote preprečujejo z represivnim aparatom. Margina rojeva margino, ideologija pa slepoto. Zato smo slovensko tranzicijo v kapitalizem izpeljali na predmoderen način. To pomeni, da položaj tistih, ki so največ pridobili, ne izhaja iz njihovega dela, položaj onih, ki so največ izgubili, pa ni posledica njihove krivde. V tem smislu (strukture) sta ključna mejnika dvajsetletne slovenske državnosti dva: način začetne, radikalne, svetovno unikatne denacionalizacije in privatizacije ter današnji klišejski način ustvarjanja »vitke« države. Prvi mejnik je pomenil prvobitno prerazdelitev bogastva po nemeritokratskih kriterijih, z zadnjim mejnikom pa je prižgana zelena luč za razgradnjo socialne države. Vse ostalo, kar smo počeli vmes, je manj pomembno, saj nismo uspeli preprečiti krize legitimnosti političnega in ekonomskega sistema. Delež revnih v naši družbi je sicer še vedno pod evropskim povprečjem, smo pa že vodilni (poleg Španije) po hitrosti naraščanja revščine in v času samostojne Slovenije že odrašča druga generacija revnih, torej otroci, rojeni in vzgojeni v revnih družinah.
Dokler so pravice do socialnih prejemkov vezane na sfero dela in politiko plač, je vselej možno sistemsko izigravanje najrevnejših. To se stalno dogaja na enega od štirih načinov, pogosto tudi z njihovo kombinacijo. Prvi način, ki je najbolj prikrit, najpogosteje ignoriran in največkrat prakticiran, je v tem, da se merilo socialnih upravičenj (npr. višina minimalnega dohodka) nekako »pozabi« prilagajati rasti dejanskih življenjskih stroškov in se zato posledično zmanjšuje višina socialnih prejemkov; drugi način je izumljanje vedno novih pogojev za dostop do veljavnih pravic (v imenu aktivizacije, da prejemniki ne bi postali »socialni odvisniki«); tretji način je nominalno nižanje pravic, četrti pa njihovo prekvalificiranje v nekaj drugega (npr. v državno posojilo). Pri tem ne pozabimo, da pri odnosu do družbenih manjšin nikoli ne gre samo za manjšine, ampak za vse državljane, saj je med prvimi in drugimi razlika le v tem, da so prvi najbolj in najprej na udaru. Sodobne družbe, ki instrumente družbene integracije – in socialna politika je eden od temeljnih – vežejo na delo, postajajo vse bolj ranljive. Razlogi so štirje:
– ker je s tehnološkim razvojem novo ustvarjenih delovnih mest manj od tistih, ki zaradi istega procesa izginejo
– ker tudi znotraj obstoječe stopnje tehnološke razvitosti ni mogoče zagotoviti polne zaposlenosti za vse prebivalstvo
– ker logika delovnih prispevkov v tržnih ekonomijah ne more in ne sme postati edino merilo pravičnosti
– ker tudi neodvisno od zgoraj omenjenih razlogov velja, da socialne pravice, ko so definirane skozi (trenutni ali bivši) delovni status upravičencev, ne dosežejo tistih, ki bi jih najbolj potrebovali, kar se kaže zlasti ob ekonomskih krizah.
Z uvedbo UTD bi se elegantno izognili vsem omenjenim težavam. Z njegovo brezpogojnostjo in univerzalnostjo bi se sedanja socialna nakazila (»transferji«) spremenila v status socialnega državljanstva. Ta bi postal – na tej minimalni, a nujni življenjski ravni – povsem emancipiran od formalne sfere dela, v kateri pravice postajajo vse bolj odvisne od ne/ravnovesja med močnimi delodajalci in šibkimi sindikati. Pogodbeno delo bi seveda ostalo, kakršno je že sedaj, a s tremi pomembnimi spremembami. Najprej bi odpadla ničvredna delovna mesta (junk jobs), na katerih delavci niti za polni delovni čas ne dobijo neto mezde, ki bi pokrila vsaj osnovne življenjske stroške (ali pa mezde sploh ne dobijo). UTD bi povečal tudi fleksibilnost delovne sile, saj nezaposlenost zaradi izgube, odpovedi ali menjave službe ne bi več predstavljala eksistenčnega tveganja, ob tem pa bi se hkrati delodajalcem znižala tudi cena dela v višini uvedenega UTD, ki bi ga odslej plačevala država, saj isti znesek formalno ne bi več bremenil delodajalčevih izplačil delavcu (kar seveda velja pod pogojem, da seštevek UTD in delavčevega neto prejemka ni manjši od minimalne plače).
Deregulacija socialne politike – tega temelja socialne države – je potrebna in na Slovenskem celo nujna. Prav tu bi, za razliko od domobrancev in partizanov, utegnila biti edina možna skupna točka med levico in desnico. A te mokre sanje neoliberalcev in konservativcev, ki jih napačno pripisujemo zgolj prvim, so izvedljive samo skozi UTD. Z njegovo uvedbo bi lahko ukinili vse vrste socialnih prejemkov, manjših od UTD, katerega znesek bi moral presegati višino sedanje socialne pomoči za najmanj 40 in največ 110 odstotkov (denarna socialna pomoč znaša 265 evrov, kar ne dosega niti polovice statističnega praga revščine!). Takšna deregulacija socialne politike bi bila v največji možni meri radikalna, a še vedno na način, da ne bi bila revolucionarna v smislu pogojevanja, ko se mora kapitalizem najprej spremeniti v nekaj čisto drugega, da bi se šele potem sploh začel izboljševati tudi položaj spodnjih slojev. Z uvedbo UTD bi odpadle težave z izplačevanjem socialnih pomoči kot tudi z njihovim usklajevanjem, nadzorovanjem, preverjanjem, birokratiziranjem in stigmatiziranjem, kar so tipične lastnosti razdrobljenega in nepreglednega sistema naše socialne politike. A tu trčimo na ugovore proti UTD, ki so dveh vrst, racionalni in iracionalni. Prvi se ukvarjajo z ekonomiko UTD, z možnostmi njegove postopnosti (za posamezne kategorije, npr. stari, mladi) in z argumenti, ki sem jih omenil zgoraj. Če bo prišlo do družbenega konsenza, bo zelo verjetno nastal le okrog prvega tipa proti/argumentov, ne pa pri drugi vrsti ugovorov, ki so predvsem na čustven pogon.
Averzija proti UTD je tisti del nasprotovanj, ki je najtrdovratnejši, ki se bo v času razprave krepil in bo blokiral konsenz, saj gre za vrednote (oz. »vrednotno racionalnost«, kot bi rekel M. Weber). Temu načinu čustvenega »sklepanja« se v družbeni razpravi ne bo mogoče izogniti zato, ker proti njemu ni cepiva in ker se širi epidemično, t. j. nekajkrat hitreje od racionalnih argumentov. Averziji ne podležejo zgolj tisti diskutanti, ki so neizobraženi ali neinformirani, njena žrtev je tudi večinski del političnih elit z desnega pola kot tudi del politikov z levega pola, kar utegne biti zelo izrazito tudi v našem prostoru. Kajti skupni imenovalec averzije proti UTD je tradicionalno geslo, ki se je – zlasti – na Slovenskem utrdilo s ponarodelim pregovorom, da »kdor ne dela, naj ne jé«. Ko se je po drugi svetovni vojni v Evropi rojevala ideja socialne države, smo mi v istem času razvijali svetovno unikatni socializem. V inovativni mešanici dobrih in slabih idej se je v bivšem socializmu presenetljivo razbohotila tudi preživela fevdalna misel, da »brez dela ni jéla«, ki smo jo povzdignili kar v režimsko geslo. Z državno-partijsko afirmacijo tega gesla so izginili tudi vsi dvomi v omenjeno parolo, ki so bili sistematično razdelani že v predsocialističnih desetletjih, najprej in najlepše v znanem Cankarjevem literarnem manifestu Hlapec Jernej (1907), najobširneje, najpodrobneje in najbolj strokovno pa v Gosarjevi inovaciji avtonomne socialne politike (Za nov družabni red, 1933/1935). A bivši samoupravni socializem je imel vsaj dobre izgovore za to svojo nebulozo o nujnosti dela za preživetje. Gre za tri izgovore, ki so sicer danes povsem nesmiselni, a so se še pred desetletji zdeli precej verjetni in logični: (1.) v času našega socializma še ni bilo jasno, da se z napredovanjem tehnologije res uničuje več delovnih mest, kot se jih ustvari na novo; (2.) ob tej nejasnosti je bivša socialistična država oficialno – celo ustavno – zagotavljala polno zaposlenost vsega prebivalstva; (3.) v vsem času svojega obstoja je režim uspeval (čeprav seveda le do svojega razsutja) stopnjo revščine konstantno vzdrževati na občutno nižji ravni od današnje.
Je danes kaj drugače? Da, vse je drugače. Socializem je v vseh svojih variantah propadel, kar pomeni, da bodo tisti, ki ga skušajo ponovno obuditi od mrtvih (z njimi simpatiziram tudi jaz), morali pojasniti, v čem bi se njegova nova oblika na socialnem področju razlikovala od vseh prejšnjih. Doslej se o tem še ni govorilo, verjetno zato, ker so pač taki časi, da na to temo nihče nikogar še ni nič vprašal. Prepričan sem, da se bo šele skozi kvalificirano razpravo o UTD lahko razjasnilo, zakaj je prav njegova uvedba tisti najmanjši – in edini – skupni imenovalec med politično desnico in politično levico. In ko bo to jasno, bodo mogoče dozoreli celo pogoji za zbližanje stališč med ultralevico in njenimi sorodniki, pozicioniranimi levo od politične sredine. Kajti začetek evropske erozije socialne države je isti kot na Slovenskem, gre za stoletno averzijo med zmerno in radikalno levico in prav ta razcep je ključni požigalec socialne države. Ker pač desnica ta ogenj najbolj razpihuje, pozabljamo, kdo ga je najprej zanetil. Skratka, UTD je edino upanje tudi za konsolidacijo levice.
Objavljeno v Pogledih, št. 23-24