Za univerzalni temeljni dohodek ve v Sloveniji v tem trenutku veliko več ljudi kot leto poprej. Kljub temu ali prav zato pa je morda čas za opozorilo o nekaterih napačnih interpretacijah zbiranja podpisov na strani http://basicincome2013.eu/ubi/sl/ za Evropsko civilno iniciativo o UTD z uradnim naslovom Univerzalni temeljni dohodek (UTD) – Raziskovanje možnosti in pogojev emancipatorne socialne države, ki se bo zaključilo 14. januarja letos.
Žal še ne zbiramo podpisov za uvedbo UTD. Zbiramo podpise za možnost in podporo raziskovanju UTD. Ni enako kot v Švici. Lahko pa se tolažimo z mislijo, da je ideje UTD škoda, da bi jo pokvarili z napačnim ali s polovičarskim pristopom. Bolje, da dobro razmislimo, preden ga uvedemo, ker popravnega izpita ne bo.
Primerna metafora za UTD je zdravljenje raka. Napačno zdravljenje je lahko slabše od nobenega zdravljenja. Seveda si je težko zamisliti, zakaj nekateri niti raziskovanja “alternativnega zdravila” v obliki UTD ne bi podprli, razen če si spet pomagamo z medicinsko analogijo: kdo ovira raziskovanje naravnih, cenejših in učinkovitejših zdravil in zakaj?
Ne drži, da bi predlagani UTD nadomestil vse socialne transferje oziroma ukinil socialno državo. Predlagani UTD bi socialno državo samo dopolnil (in jo tako spremenil iz kompenzacijske v emancipacijsko). Pri tem je UTD definiran kot mesečni dohodek, ki je dovolj visok, da prepreči materialno revščino in omogoči možnost za aktivno vključenost v družbo vsakogar; dobil bi ga vsak posameznik.
Slovenija pri UTD ne sledi nareku Evrope. Prav nasprotno – Slovenija je bila med tistimi sedmimi državami, ki so sprožile pobudo na ravni EU. Slovenija je (bila) skoraj ves čas tudi najboljša pri zbiranju elektronskih podpisov. Od medijev sicer nismo bili čisto spregledani. A glede na tematiko, potencial UTD-ja in tudi presenetljivi uspeh Slovenije se zdi, da bi slovenski mediji naredili lahko in morali narediti več. Predvsem v smislu natančnega in korektnega seznanjanja o UTD. Da nam v Sloveniji ne bi bilo treba zardevati, ko mora Chuppacadabra tistim, ki UTD pripisujejo neoliberalni kapitalistični, drugi pa komunistično-socialistični zaroti, prišepniti (čivkniti na tviterju), da je to 500 let stara ideja evropskih humanistov!
Ne drži, da se bo boj za UTD v Sloveniji 14. januarja 2014 zaključil. Razmišljamo še o udeležbi na evropskih volitvah z neodvisno UTD-listo. Že sedaj pa smo odločeni, da bomo že 14. januarja dali v enoletno javno razpravo zakon o UTD in se pripravili na zbiranje podpisov za zakonodajno iniciativo. Ne drži namreč, da bodo drugi ali celo politiki namesto nas iskali rešitve. O UTD in evropski pobudi smo seznanjali vse, ki smo jih srečali ali se nanje spomnili in imeli trohico upanja, da bi nam prisluhnili: druge vstajnike (Cankarjev dom, Lubej, Mreža za neposredno demokracijo, DPU, Odbor za pravičnost in solidarno družbo, sindikat učiteljev, Pergam, KNSS, Ljudske skupščine), s pobudo smo seznanili predsednika RS Boruta Pahorja, pisali smo papežu Frančišku, pisali smo v Družino, pisali smo uredništvu Kraljev ulice. Vse leto 2013 je bila staroobrazna in mlado/novoobrazna politika neodzivna, ko je šlo za UTD. Zadnji mesec pred koncem Evropske državljanske pobude, ko je tako rekoč že prepozno, ter s prvimi pripravami na evropske volitve pa se je to spremenilo.
V preteklem letu smo spoznali, da je podpora ali nepodpora UTD dober pokazatelj (lakmusov papir), ali človek razume sedanjo družbeno situacijo ali ne.
Zdaj, ko postaja “moderno” oziroma “politično modro” govoriti o UTD, pa so se stvari zameglile in je potrebno “(za)govornike (o) UTD” bolj natančno preveriti, ali res razumejo UTD in družbeno situacijo v Sloveniji in ali so naredili domačo nalogo in prebrali tisto, kar je o UTD v Sloveniji že bilo napisano in objavljeno.
Na primer oba zbornika o UTD in edini primer izračuna (Predlog UTD v Sloveniji: Zakaj in kako iz leta 2010; recenzenta teksta sta bila dr. Janez Šušteršič in dr. Jože Mencinger), ki vsaj poskusi konsistentno razgraditi osnovna izhodišča: kdo bi dobil UTD, zakaj bi ga dobil, v kateri obliki, v kateri višini, katere socialne transferje bi UTD nadomestil in katerih ne, učinek na različne skupine prebivalstva itd. Izračuna v tem Predlogu, ki je dokazal, da bi si bili lahko leta 2010 UTD v višini 300 evrov privoščili brez dodatnih javnih sredstev, do danes še nihče ni ovrgel. Čas bi že bil, da ga resna kritika ovrže tako, da predstavi boljši predlog.
Ali ti govorci razumejo, da za takšen porast brezposelnosti ni kriva ekonomska in finančna kriza? Ali razumejo, da je srž problema, da svet, še posebno pa najbolj razviti svet, prehaja na novo družbeno stopnjo, ki bo nadomestila industrijsko družbo, tako kot je industrijska družba nadomestila fevdalno. Ker še nima imena, ji rečemo postindustrijska družba. V njej ni več mogoče zaposliti ljudi v velikih industrijskih obratih in jih pošteno plačati, ker se bolj splača imeti stroje, robote in računalniške programe, ki delajo namesto ljudi. To so namreč tisti “inovativni načini”, ki zvišujejo produktivnost.
Zato je govoriti o večji produktivnosti in hkrati obljubljati zaposlovanje čisti nesmisel oziroma čisto zavajanje (se ga pa toliko ponavlja, da je pridobil videz resnice). Ti zagovorniki starih rešitev očitno tudi ne razumejo, da zaradi neenakosti v družbi (eni imajo že vsega dovolj, drugi pa nimajo denarja), globalizacije in omejenosti naravnih virov ponovitev povojne razvojne zgodbe ni mogoča.
Finančna globalna kriza je torej majhen problem v primerjavi s problemi, ki nas čakajo ob prehodu v novi družbeni red, kjer je treba za eksistenco ljudi poskrbeti v razmerah pomanjkanja “8-urnega plačanega dostojnega in smiselnega” dela za nedoločen čas. So pa tu – v smislu zagotavljanja eksistence – tudi ideje skrajšanega delovnega časa, delitev delovnih mest, univerzalni dostop do varnega delovnega mesta itd. -, ki so skorajda enakovredne ideji UTD. Seveda pa ti predlogi niso enakovredni UTD v smislu opolnomočenja posameznika in večanja prostorov svobode v družbi. Še posebej pomembno je to v Sloveniji.
Slovenija ima namreč večje probleme kot vsa ostala Evropa zaradi posttotalitarnih družbenih anomalij (v Bučarjevem smislu) in anomalij na trgu dela, ki jih v drugih državah ni – vsaj ne v takšni obliki in številu: študentskega dela, upokojencev, ki delajo in hkrati prejemajo pokojnino, ki jim jo (od)plačuje aktivna populacija, ter neizplačevanja plač in prispevkov.
No, to je tista “sistemska korupcija”, kjer so vsi sistemi korumpirani oziroma okvarjeni tako, da služijo drugotnim ciljem: socialni sistem služi discipliniranju in stigmatizaciji brezposelnih, izobraževalni sistem izkorišča “študente”, tako da služi s študentskimi statusi, država izkorišča izobraževalni sistem za prikrivanje brezposelnosti mladih, delodajalci izkoriščajo nemoč ljudi, politiki pa izkoriščajo ta sistem kaosa in občutka izrednega stanja kot izgovor za slabe rešitve zadnjih desetih let. (Na vseh teh področjih bi UTD deloval zdravilno.)
Ali torej razumejo, da v Sloveniji, drugače kot v svetu, UTD-ja ne povezujemo toliko z manjšanjem absolutne revščine kot z varovanjem eksistence in svobode delavnih, aktivnih in zdravih ljudi, ki so zdaj na milost in nemilost prepuščeni ‘trgu z ljudmi’?
Objavljeno v Večeru, v ponedeljek, 6.1.2014