Če državljani EU še niso dovolj naklonjeni ideji univerzalnega temeljnega dohodka, ne bi bilo nemogoče, da bi ga uresničili kar v Sloveniji.
Med ljudmi pogosto lahko zasledimo razočaranje, ker Sloveniji vse do zdaj ni uspelo postati druga Švica, kot se je napovedovalo in pričakovalo vse od osamosvojitve nekoč najuspešnejše jugoslovanske republike. Švica je bila takrat ideal, ki naj bi ga na novo nastala slovenska država uresničila.
Tudi več kot dve desetletji pozneje Švica velja za eno najbogatejših držav na svetu, kjer povprečna plača znaša 5000 evrov bruto in kjer se stopnja brezposelnosti, ki je med najnižjimi na svetu, giblje okoli treh odstotkov. Kljub temu je Švica ena od držav, znotraj katerih so se neenakosti najbolj povečale. Leta 2012 so bili stroški tamkajšnjega življenja za več kot 60 odstotkov višji od povprečja v Evropski uniji. Zdaj vsak sedmi Švicar živi na pragu revščine, kar je ob upoštevanju zelo nizke stopnje brezposelnosti alarmanten podatek.
S čedalje več družbeno-ekonomskimi problemi pa se spopada tudi Evropska unija. Porast neofašističnih teženj je čedalje očitnejši, kar zaradi neuspešnega boja proti revščini niti ni presenetljivo. Evropski parlament je decembra 2011 opozoril, da znotraj EU v revščini živi 16 odstotkov prebivalstva. Po podatkih Eurostata pa je naslednje leto skoraj četrtini prebivalcem EU grozila revščina ali socialna izključenost. Tudi evropska komisija je v poročilu o socialni razsežnosti ekonomske in monetarne unije ugotovila, da stopnja brezposelnosti mladih – ki povprečno znaša 23 odstotkov – nikoli ni bila tako visoka. Izpostavljeni podatki vsekakor niso spodbudni, zato prebivalcem EU napovedujejo črno prihodnost.
Sedanje stanje zaostrujejo varčevalne politike – katerih namen naj bi bila odprava krize –, ki uničujejo desetletja prizadevanj za socialne pravice. Ker državljani EU ne znajo najti načina, kako bi obvarovali že pridobljene pravice, so se prisiljeni zateči k demonstracijam ali drugim načinom neposrednega političnega delovanja. Z evropsko državljansko iniciativo, s katero milijon državljanov pozove evropsko komisijo, da pripravi zakonodajni predlog, lahko državljani neposredno vplivajo na pripravo politik EU.
Volja za neposredno politično delovanje
Tako imenovana evropska državljanska pobuda o univerzalnem temeljnem dohodku (UTD) se je končala 14. januarja. Z njo so državljani petnajstih držav pobudnic evropsko komisijo pozvali k spodbujanju sodelovanja med državami članicami o raziskovanju možnosti za uvedbo UTD. Osrednji cilj te pobude je bil vsakemu človeku v EU zagotoviti brezpogojno pravico do zadostnih materialnih potreb. Za pobudnike je UTD univerzalen, individualen, brezpogojen in zadosten dohodek, ki lahko zagotovi dostojanstveno življenje in družbeno vključenost.
Vendar pobudnikom evropske iniciative ni uspelo zbrati dovolj podpisov. Končni rezultati so precej slabi, svetle izjeme so Slovenija, Hrvaška in Bolgarija. Že maja 2013 smo v Sloveniji zbrali 2400 podpisov ali 40 odstotkov kvote, ki je nujna za upoštevanje glasov podpornikov. Pet mesecev pozneje, 24. oktobra, pa smo zbrali še 6000 podpisov, s čimer smo se tudi formalno uvrstili med organizatorje te vseevropske iniciative – takoj za Hrvati, ki so nas prehiteli, čeprav so podpise začeli zbirati šele 1. julija. Teden dni pred koncem zbiranja podpisov sta bili Slovenija – ki je spet povedla – in Hrvaška edini državi, ki sta dosegli in celo krepko presegli zahtevano kvoto. Pozneje je to uspelo tudi Bolgariji, Belgiji, Nizozemski in Estoniji.
Glavni cilj slovenskih pobudnikov je bil pridobiti 10.444 podpisov. Če so jih zbrali 9250, je hrvaškim pobudnikom uspelo zbrati 12.200 od zahtevanih 15.666 podpisov. V le nekaj dneh zbiranja se je na vodilno mesto presenetljivo izstrelila Bolgarija, ki ji je kot prvi in edini državi uspelo zbrati zahtevano število podpisov. Omenjenim pobudnikom daleč zadaj sledijo belgijski, estonski in nizozemski pobudniki, ki jim je uspelo doseči približno 60 odstotkov potrebnih podpisov. Države, ki so se izkazale za najslabše pobudnice, so Latvija, Litva in Ciper.
Med 505 milijoni prebivalcev EU je pobudnikom uspelo zbrati 285.000 ali malo več kot četrtino potrebnih podpisov. Pobudniki te iniciative bodo evropsko komisijo najverjetneje zaprosili za podaljšanje roka za zbiranje podpisov, ki se je zaradi birokratskih zapletov v institucijah EU začelo šele aprila, in ne januarja 2013. Kljub najverjetnejšemu neuspehu pa ima pobuda lahko pozitivne posledice. Celotno EU opominja, da moramo izboljšati sisteme socialne varnosti, ne pa jih ukinjati z uničevalnimi varčevalnimi ukrepi.
Tudi v Švici lahko državljani organizirajo pobude, s katerimi jezo preusmerijo v neposredno politično delovanje. Če jim uspe zbrati zadosti podpisov, potem pobudi sledi za zakonodajalca zavezujoč referendum, na katerem lahko sprejemajo za vlado neljube odločitve. Švicarji izvedejo več referendumov na leto na zvezni, kantonski ali občinski ravni, medtem ko je udeležba skoraj polovična.
Na kongresu v Zürichu se je 19. marca 2011 zbralo 600 ljudi, ki so sklenili, da bodo v enem letu začeli zbirati podpise za spremembo ustave, ki bo zagotavljala uvedbo UTD v Švici. UTD bi človeku omogočil dostojno življenje, piše v besedilu pobude, ki predvideva, da bi UTD za odrasle znašal 2500 frankov, to je 2000 evrov, za vsakega otroka pa le četrtino te vsote. Odrasli Švicar, ki zasluži 5000 frankov, bi po predlogu pobude prejemal 2500 frankov UTD in prav toliko plače.
Uveljavljanje družbeno-ekonomskih alternativ
Švicarji so kampanjo začeli aprila 2012. Konec januarja 2013 so zbrali že 70.000 podpisov, 8. novembra pa je tamkajšnji zvezni urad sporočil, da so 4. oktobra prejeli 126.408 veljavnih podpisov za izvedbo referenduma o uvedbi UTD. Če so imeli pobudniki na voljo leto in pol časa za zbiranje 100.000 podpisov, jim jih je uspelo zbrati v manj kot letu dni, zato so tri mesece pred iztekom roka njihovo zbiranje končali. Zanimiv je podatek, da v Švici še nobena od dosedanjih 420 pobud ni bila tako uspešna. Zvezni svet ima zdaj leto dni časa za razprave, ki jim bo sledila razprava v parlamentu. Referendum bi morali izvesti najpozneje v treh letih.
Če sindikati pri nas in drugod po Evropi večinoma niso naklonjeni UTD, ga v Švici podpirajo, ker bi okrepil pozicijo delavca. Delavci bi svobodneje izbirali med razpoložljivimi delovnimi mesti, delodajalci bi bolje plačali preslabo plačana dela, medtem ko bi vsi tisti, ki bi se hoteli preizkusiti v svetu samostojnega podjetništva, tvegali precej manj.
Zagovorniki so prepričani, da bodo države, ki bodo hotele napredovati, morale sprejeti UTD, preostale države pa bodo nazadovale. Nekoč je to veljalo za socialno državo kot mehanizem reguliranja neenakosti, ki jih proizvaja kapitalistični sistem. V vse bolj postfordističnem svetu je fordistična socialna država vse bolj neučinkovita. Zato potrebujemo alternativne politike, ki se lahko spopadejo s težavami sodobnih družb. Paradoksalno je, da je UTD na globalni ravni vse bolj nujen, vendar hkrati čedalje težje dosegljiv, kajti bolj preprosto ga je uvesti in izvajati na državni ravni, kjer pa je njegov učinek omejen.
Slovenski pobudniki so dosegli velikanski napredek pri seznanjanju ljudi s to idejo. Merjenje Politbarometra junija 2013 pokaže, da 71 odstotkov respondentov o UTD ne ve nič, raziskava Slovensko javno mnenje, ki je bila izvedena oktobra, pa pokaže, da 36 odstotkov opredeljenih respondentov podpira, 16 odstotkov nasprotuje in 35 odstotkov ne pozna UTD. Informiranost o UTD se je torej v zgolj štirih mesecih povečala za 36 odstotkov.
Čeprav Sloveniji po osamosvojitvi ni uspelo postati druga Švica, je v času gospodarske krize postalo popolnoma jasno, da za tem ciljem zaostajamo svetlobna leta. Smotrnost prevzemanja različnih družbeno-ekonomskih politik med različnimi državami je vedno kočljiva zaradi zgodovinskih, kulturnih in političnih specifičnosti posamezne države. Slovenija ne bi smela in dejansko niti ne zmore posnemati in doseči Švice, vendar lahko premisli, če bi bile katere od tamkajšnjih politik – seveda ob primerni prilagoditvi – primerne tudi za domače okolje.
Zanimivo je, da je uspeh švicarske pobude pri nas hitro povečal število podpisnikov evropske pobude. Če bi Švicarji uvedli UTD in bi se njihova odločitev izkazala za pravilno, bi jo na dolgi rok lahko posnemale tudi druge države v Evropi in po svetu. Če bi se UTD v Švici izkazal za dobro prakso, in ne le za dobro teorijo, bi ta uspeh državljane EU spodbudil k temeljitejšem premisleku o alternativnih družbeno-ekonomskih predlogih. Če državljani EU še niso dovolj naklonjeni ideji UTD, pa ne bi bilo nemogoče – tako kažejo trenutne ankete –, da bi UTD uresničili kar v Sloveniji. Vendar za to ni treba čakati Švice, kajti zamujeno je težko nadomestiti. Če nam nekoč ni uspelo postati druga Švica, nam bo morda lahko uspelo postati drugačna Slovenija – z UTD ali katero drugo alternativno politiko.
Daniel Popović, doktorand na Fakulteti za družbene vede UL