Branko Gerlič iz Zofijinih ljubimcev o izgubljenih priložnostih Maribora, novi zasedbi parlamenta, delovanju pravne države, težavah mlajše generacije …
Branko Gerlič je tisti Mariborčan, ki v okviru Zofijinih ljubimcev že lep čas koordinira sekcijo za univerzalni temeljni dohodek (UTD). To, da smo Slovenci prišli na svetovni zemljevid organizacij, ki te možnosti preživetja raziskujejo, šteje za pomemben dosežek. Ko je lani Pozitivna Slovenija nameravala UTD spraviti v koalicijski program, je ugotavljal, da je to tema, ki je politika ne more več ignorirati. Zdaj je UTD v programu Solidarnosti, ki jo aktivno podpira del Zofijinih ljubimcev. Drugi del sodeluje z Združeno levico. Ker je Matjaž Hanžek proti UTD, Gerlič z nasmehom pove, “da sta si najljubša sovražnika”.
Hanžek zagovarja tezo, da UTD ni nič drugega kot še ena od domislic neoliberalizma.
“Ta teza ni zelo napačna. To pa še ne pomeni, da je slaba. Seveda je treba biti pri njeni izpeljavi previden. Milton Friedman, guru neoliberalizma, sicer ni predlagal UTD, ampak negativno dohodnino. Ideja je bila, da bi država vsem, ki ne dosegajo dohodninskega praga, povrnila razliko. Če je recimo osem tisoč evrov letnega dohodka neobdavčenega, bi vsi, ki zaslužijo manj, dobili povrnjeno razliko. Zadeva ni slaba, ampak UTD je boljši: je brezpogojen in pripada vsakomur. Tudi Hayek, ki je bil Friedmanov učitelj, je razmišljal o oblikah UTD. Seveda ne na ta način, kot je to zadevo kasneje razdelal Belgijec Van Parijs. Že to je dokaz, da se Bernard Brščič in Milan Zver motita, ko UTD pripisujeta komunizmu. O tej ideji niso razmišljali ne Stalin, ne Lenin, ne Tito, ne Castro, ne Mao. Po svoje je logično, da o tem niso razmišljali v razmerah polne zaposlitve. Mnoge so bile samo zato, da so bile, ampak plačo si dobil. Delo je bilo, četudi namišljeno. Enkrat sem to gledal v Bratislavi, v neki trgovini s čevlji, kjer je pri vhodu ženska delila košarice. Nepotrebno, ampak ona je imela službo. Ta sistem je dokaj dobro deloval na vzhodu, v Jugoslaviji pa manj. Jugoslavija je imela okrog 800 tisoč ljudi v tujini. Če si ne bi poiskali dela tam, bi bili brezposelni.”
Saj ta zgodba se v novi državi ponavlja. Kje pa so našle delo množice odpuščenih Mariborčanov? Najboljši Tamovi inženirji so danes v Avstriji.
“Ne samo inženirji. Vsi kvalitetni delavci so nekje zunaj. Zdaj se bom najbrž zameril velikim šefom Tama, ampak propad Tama je v veliki meri posledica prepoznega in nepravilnega reagiranja vodstva na razmere. Reagirati bi morali že leta 1987. Napravili smo kup sistemskih napak.”
Ampak potem, ko je že šlo vse v franže, je Tam prišel v najožji izbor lokacij za BMW. Pa tudi ni šlo skozi.
“To pa ni več krivda Tama. To je ‘zasluga’ države. Država je prodajala Tam.”
“Ljudje sploh niso važni, naj crknejo”
To je res. Ko se v Mariboru ozremo na vse njene prodaje, začnemo pisati zgodbo o izgubljenih priložnostih. Kot da bi sklepali kupčije samo s špekulanti.
“No, jaz ne verjamem v teorijo zarot. Ne verjamem v to, da bi obstajal načrt za uničenje Maribora. Po mojem je bilo posredi neznanje, nerazumevanje. Uspešnih menedžerjev ni na pretek niti v Ameriki, kaj šele pri nas, ki se gremo kapitalizem 20 let. Isto velja tudi za vladne strukture: na eni strani so bili ljudje kontinuitete, na drugi pa popolni novinci. Niso bili obremenjeni s preteklostjo, bili pa so brez političnih in gospodarskih izkušenj. To se pozna pri vodenju države. Še danes si upam trditi, da je večina na plebiscitu glasovala za boljši socializem in ne za kapitalizem. Kar je razumljivo, saj tisti socializem ni bil več socialističen.”
To, da se elite v novem redu niso znašle najbolje, ne bo držalo: takoj po prehodu je direktor postal menedžer in delavec strošek. Mene je ta hitrost fascinirala.
“To je že res, niso pa znali delati, niso se obnašali kot odgovorni lastniki niti niso razumeli pomena lastnine. V dolgoročno usmerjenih kapitalističnih podjetjih delavec ni strošek. Tam se ne odpušča kar tako. Znali so grabiti za sebe. Najlepši primer slovenskega lastnika je eden od potencialnih lastnikov Večera Matej Raščan. Tega, kako vam je uspelo, da ste se ga rešili, še danes ne razumem. Raščanu je uspelo uničiti Rašico in je za to, da bi jo morda rešil, dobil še Delo Revije, firmo, ki jo je v imenu svojih lastninskih pravic dokončno pokopala NKBM. Za nagrado bi Raščan moral potem dobiti še Večer.”
Ampak takratna kulturna ministrica Majda Širca mu ni dala soglasja za nakup. Pred dnevi jo je zaradi tega uradnica s tega ministrstva javno obtožila nezakonitega ravnanja. Kako gledate na to obtožbo s samega vrha države?
“Hehe, na konkretno zadevo se ne spoznam, imam pa veliko izkušenj s tistimi, ki kar naprej mahajo s črko zakona. Mene ne zanima črka zakona, mene zanima njegov smisel. Tista ministričina odločitev je bila smiselna. Zakon ti pač omogoča, da nekaj storiš ali pa ne storiš. Ne more od tebe zahtevati, da povzročiš škodo. Pravna država ne pomeni, da se kot pijanec plota držiš zakona. Teorijo, po kateri je treba upoštevati smiselnost zakonov, nam potrjujeta obe sodbi, ki sta prišli iz Strasbourga: o izbrisanih in varčevalcih. V obeh je sodišče reklo, da je na koncu vendarle človek tisti, ki ga je treba upoštevati, in da zakoni, ki tega načela ne upoštevajo, niso sprejemljivi in torej tudi ne obvezni. Bogomir Kovač je v Mladini navedel štiri glavne akterje v tej zadevi. Trije od četverice imajo še danes glavno besedo: Arhar, Gaspari in Gabrovec, Drnovška ni več. Oni še danes na veliko zagovarjajo pravilnost te odločitve. Preprosto nočejo ali ne zmorejo razumeti, kaj so storili ljudem. Arharja bi cenil še naprej, če bi rekel, da je res mislil, da je tako prav, in da mu je žal, da se je motil. Se zgodi. On pa reče, da se Strasbourg moti. Ljudje sploh niso važni, naj crknejo.”
Nikogar ne zanima, kaj bo čez deset let
Na pomanjkanje znanja v vladajočih vrstah je že pred leti opozarjal tudi dr. Rastko Močnik. Ko se je še pred krizo ozrl na slovensko vladarsko prakso, je ugotovil, da nam vlada periferna elita, ki ni sposobna organizirati proizvodnje, ker je parazitska. Se strinjate s to tezo?
“Še huje je. Oni so nesposobni tudi kot paraziti, saj niso sposobni obdržati niti tistega, kar so pokradli. Gledajo se samo še trenutni profiti, nikogar ne zanima, kaj bo čez deset let. Danes bomo posekali cel gozd in ne bomo razmišljali o tem, da se bodo sprožili plazovi na tem hribu ob večjih nalivih. Srednjeročni in dolgoročni vidiki nas sploh ne zanimajo več. Močnik je v mariborskem KGB tudi na novo definiral proletariat. Po njegovem – in s tem se zelo strinjam – je danes proletariat sestavljen predvsem iz samozaposlenih in prekerno zaposlenih oziroma nezaposlenih. Le da se ta populacija zaradi vsakdanjega eksistenčnega boja svojega statusa še ne zaveda. Prav tem je UTD še najbolj potreben.”
Na idejo, da nismo sposobni organizirati proizvodnje, pristajate s svojim zagovorom UTD tudi vi.
“Ja in ne. Če smo znali v prejšnjem sistemu marsikaj narediti, zakaj ne bi znali tudi zdaj? To znanje ni izpuhtelo. Ti ljudje so se umaknili v ozadje, ne ponujajo se. Kopica takih je tudi med mladimi. Oni imajo drug problem, ki ga spoznavajo tudi na zahodu. Mladi nimajo več možnosti prakse. Zaradi tega boš čez deset, 15 let dobil dejansko nesposobne ljudi. Ne zato, ker bi bili oni nesposobni, ampak zato, ker niso imeli možnosti postati sposobni. Zdaj imamo podlago na bivših kvalificiranih ljudeh, ki še tu in tam uspevajo delati z mladino. Ampak to se počasi izteka. Gledam generaciji svojih sinov. Prvi je v generaciji 35 in več let, drugi pod 35 let. Prvi gre še sorazmerno dobro, druga je povsem prekerizirana. Imajo diplome in kelnarijo ali kombinirajo različna dela, dva meseca delajo, nato mesec dni nič. Kako naj se 30-letnik navadi na redno delo? Navajen je delati fleksibilno. Če bodo ti ljudje kdaj dobili stalno službo, v kateri bi morali osem ur čepeti iz dneva v dan, bodo znoreli. Navajeni so delati dvanajst ur, potem pa dva dni nič.”
Nesposobnost širšega razmišljanja
Ste na vstaje šli s sinovoma?
“Mlajšega sem videl, starejšega pa ne. Mlajši je fasal tudi solzivec.”
Kako gledate na razvoj dogodkov v Mariboru po tem? Danes so mnogi razočarani nad vstajniškim županom, ki ga po dobrem letu dni preiskujeta policija in protikorupcijska komisija.
“Tu se ne strinjam z Zofijinimi ljubimci, imam ‘ločeno mnenje’. Ampak začeti je treba na začetku. Prvo, kar zamerim nam, vstajnikom, je to, da nismo končali svojega dela: nismo odnesli mestnega sveta in nismo ustvarili nove ekipe niti nismo izbrali župana. Sicer smo podprli nekoga, ki je sodeloval na vstajah. Zofijini ljubimci poznamo župana zelo dolgo in vemo, kakšen značaj ima. Župan ni borec. Fištravec ni nikoli bil borec. Če smo se za takega človeka odločili, se pač moramo z njim sprijazniti. Ravno zato bi morali v to ekipo vsiliti tri, štiri ljudi, ki bi imeli neki nadzor. Poglejte njegove ovadbe: smešne so. Jaz jih pripisujem naivnosti, ne pokvarjenosti ali pohlepu. Najlepši primer te naivnosti so njegove obleke: na službeno kartico si je kupil skoraj cenene obleke, ne versace ali armani. On je res iskreno verjel, da mu to pripada. To je nesposobnost širšega razmišljanja. To, da morebiti imam pravico do nakupa obleke s službeno kartico, še ne pomeni, da bom v svoji poziciji to storil. Glede na njegovo zgodovino bi človek pričakoval, da bo vsaj on to razumel. Ampak ni. Vseeno pa trdim, da je njegova ekipa manj požrešna od Kanglerjeve. Tu je treba upoštevati dejstvo, da je velik del Kanglerjeve ekipe ostal pri Fištravcu, in čisto možno je, da je ta del ekipe okužil tudi novo. Mogoče sem zdaj naiven. Za Fištravca upam, da mu bo to dobra šola, da bo v bodoče znal poslušati tudi koga, ki ni njegov uradni svetovalec in da bo ugotovil, da niso vse kritike zlonamerne. Je pa res, da je večina ljudi na takih pozicijah alergična na vsako kritiko. Sicer dvomim, da bo iz te ovadbe nastalo kaj resnega.”
Dvom je upravičen. Prejšnji teden je padla pravnomočna sodba proti Kanglerju.
“Tega pa ne razumem. Ne samo tega. Razumem, da je Janša postal član parlamenta, ne bom pa razumel, če bo to tudi ostal.”
Zakaj ne? Ljudje so ga vsemu navkljub izvolili.
“Ker po zakonu ne more opravljati funkcije član, ki je bil na tej funkciji kaznovan. Ljudstvo, Janša in vsi ostali so zlorabili pomanjkljivosti zakonodaje. Ker v zakonu izrecno ne piše, da arestant ne more kandidirati.”
Kako pa gledate na novo zasedbo parlamenta?
“Cerarja doslej nisem poznal. Vedel sem, da je strokovnjak, ki se vsake toliko časa pojavi na televizij in pove zadeve, ki niso vedno zanimive. Bojim pa se, da imamo tu opravka s fenomenom Janković. Da smo vsi skupaj tako zelo razočarani nad vsem, kar je kjerkoli kdaj kaj počelo, da smo nori na nove obraze in bomo v naslednji rundi spet volili nekaj čisto novega. Priznam pa, da Cerar ima nekaj politične prakse. To kaže tudi način, na katerega je kandidiral: odklonil je kandidaturo za premiera po odstopu Bratuškove, ker je razmišljal dolgoročno in se pripravljal na volitve. Torej ni politični amater. Zdi se mi, da njega Erjavec ne bo mogel tako zelo izsiljevati, kot je lahko vse predhodnike. Tudi Cerar ga potrebuje, ampak mislim, da bo dobil bistveno manj, preprosto zato, ker Erjavec ne more biti v opoziciji.”
Zakaj ne?
“Ker tega ne bi preživel. On ne more biti brez funkcije. On je drugi najboljši mojster preživetja v slovenski politiki.”
Kdo je prvi?
“Pahor.”
Sem mislila, da Janša.
“Janša je relativno pošten. On ti pove, da te bo uničil in te uniči. Pahor ti pa ne pove, ampak te ravno tako uniči. Zame je ena najbolj poštenih strank Nova Slovenija. Oni povejo, kdo so, kaj so in kaj bodo delali. SD pa si ne zasluži pridevnika socialni. Mogoče so demokrati, socialni pa niso. Po mojem je bila velika napaka Solidarnosti, da se je prodala socialdemokratom.”
Zakaj se Solidarnost ni pridružila Združeni levici?
“Ne vem. Če vprašate ene, bodo rekli, da so krivi drugi. In obratno. Zame je vprašanje, kako dolgo bo vzdržal trojček pod imenom Združena levica. Sicer se dopolnjujejo, ampak med njimi so kar precejšnje razlike. Skupaj bodo ostali samo pod pogojem, če ne bodo preveč vztrajali vsak pri svojem prav. To je slabost vseh levic na tem svetu. Glavna značilnost levice je, da dvomi sama o sebi. Desnica ne dvomi, ona ima preprosto prav.”