Učili so nas, da je lenoba vseh grdob grdoba. Da naj ne je, kdor ne dela. Da gre le delu čast in oblast. In celo, da brez nič ni nič. Da torej do želenega cilja pridemo le z delom in žrtvovanjem. Kako naj torej razumemo vse glasnejše težnje in celo prve uveljavitve univerzalnega temeljnega dohodka – določene vsote denarja, ki bi jo brezpogojno in redno prejemal posameznik, ne glede na njegov socialni ali zaposlitveni status. Zamisel ni nova in niti ne tako zelo utopična, kot se dozdeva. Za njeno uresničitev na domačem pragu pa bo treba doseči še marsikaj. Najprej družbeno soglasje.
V času, ko za depresivnimi motnjami trpi že četrtina prebivalstva in ko te postajajo drugi največji svetovni zdravstveni problem, takoj za boleznimi srca in ožilja, se porajajo vprašanja, kaj je družbo pripeljalo do tega. Avstralci so že pred leti ugotovili, da je nezadovoljstvo z delom, ki ga človek opravlja, lahko bolj stresno, kot če ni zaposlen.
Avstralci seveda s tem niso odkrili tople vode. Večina ljudi se najbrž vsaj kdaj v življenju vpraša o smiselnosti svoje službe (če jo ima in če ni ravno sanjska). Pri onih, ki z njo zaslužijo zgolj za preživetje ali pa celo še tega ne, pa so ta vprašanja še pogostejša in najbrž tudi razumljivejša. Da socialni korektivi, ki ponujajo socialne podpore in ostale prispevke, sami po sebi ne zagotavljajo blaginje ali dostojnega življenja posameznika, najbrž ni treba posebej poudarjati.
Osnovno preživetje
Ob naraščajoči brezposelnosti in revščini postaja vse bolj jasno, da ekonomske teorije, ki prevladujejo v zahodnih družbah in kot rešitve ponujajo zgolj rastočo gospodarsko rast, potrebujejo alternativo. Ena od teh je razmišljanje o univerzalnem temeljnem dohodku (UTD). V svojem bistvu je to predlog, da bi država – kakor si je zamislil nobelovec za ekonomijo Robert W. Solow – vsem državljanom izplačevala fiksno in za vse enako mesečno vsoto. Izplačilo, si zamišlja Solow, ne bi bilo pogojeno z določeno vrsto obnašanja ali s kakšnimi posebnimi lastnostmi, temveč bi prejemnik moral veljati zgolj za upravičenega člana družbe. S tem bi država (ali družba) zagotovila vsem svojim članom osnovno preživetje.
Ali, kot poudarja Branko Gerlič, koordinator Sekcije za preučevanje in promocijo UTD, ki deluje pri mariborskem društvu za razvoj humanistike Zofijini ljubimci: “UTD je oseben in brezpogojen – prejema ga vsak pripadnik skupnosti ne glede na njegovo imovinsko stanje ali status, tudi pripravljenosti za ‘biti zaposlen’ se od nje/njega ne sme zahtevati ali pričakovati.”
Kot vsaka novost in alternativa utečenemu kolesju trenutne gospodarske ustrojenosti sveta se najbrž tudi razmišljanja o UTD zdijo skoraj neuresničljiva. Še celo belgijski politični teoretik in glavni predlagatelj načrta UTD Philippe Van Parijs (ki je pred dobrim desetletjem razpravo spodbudil z zbornikom o predlogu in zbranimi mnenji z naslovom Brezplačno kosilo za vse?) najprej pravi, da se predlog o UTD v svetu, “v katerem zaradi podhranjenosti vsaki dve sekundi umre otrok, mlajši od pet let, in kjer skoraj tretjina celotnega prebivalstva živi v razmerah skrajne revščine,” zdi planetarna uveljavitev tovrstnega dohodka utopična.
Tisti, ki se ukvarjajo z vprašanjem UTD, ali je ideja res utopična ali pa se počasi že prebija v mejo izvedljivosti, si v prvi vrsti postavljajo vprašanja o zaželenosti univerzalnega temeljnega dohodka in nadalje o njegovi ekonomski izvedljivosti.
Svoboda
Zagovorniki UTD trdijo, da bi njegova uveljavitev takoj odpravila skrajno revščino, relativno hitro pa tudi revščino na ravni “materialno ogroženega prebivalstva”, torej pri tistih z dohodki blizu praga revščine, zatrjuje Branko Gerlič. “Socialne službe bi se po uresničitvi slednjega lahko začele ukvarjati s pravimi socialnimi problemi in ne bi izgubljale časa in moči z administracijo, ki na dokaj neprijeten način odpravlja izključno materialne težave posameznikov in družin,” še dodaja Gerlič. Ob tem poudarja, da bi trg dela postal svobodnejši. “Res je, da bi iskalci zaposlitve pridobili kar občutno boljšo pogajalsko pozicijo. Res pa je tudi, da bi se (tudi) prek UTD sprostilo veliko število delovnih mest. Posebej bi pridobili tisti, ki sedaj veljajo za hrbtenico ekonomije, a se zanje dobesedno nihče ne zmeni: samozaposleni in drugi prekarci.”
Na povsem abstraktni ravni uveljavljanju UTD v prid govori tudi izboljšanje številnih dejavnikov posameznikovega življenja, ki so v današnjih ekonomskih ureditvah potisnjeni v ozadje. Van Parijs takšno rešitev spodbuja izključno iz človekove pravice do svobode. Ne le tiste, pod katero razumemo neogrožanje življenj skozi vojne, avtoritete ali vsakršno represijo, pač pa dejanske svobode ljudi, da se lahko sami odločajo o izbiri svojega življenjskega sloga in imajo za to zagotovljena tudi ekonomska sredstva. Zakaj ne bi, denimo, nekdo, ki ga “duši” rutina ali celo eksistencialna nujnost službe, rekel takšni službi “zbogom” in se posvetil delu, ki ga bo opravljal z večjim veseljem in nedvomno bolje.
Tudi takšno razmišljanje bi – tudi po prepričanju slovenske sekcije UTD – utegnilo prispevati k opaznemu izboljšanju splošnega zdravstvenega stanja prebivalstva (predvsem zaradi velikega znižanja stres povzročajočih pritiskov) in tudi splošne izobrazbene ravni (predvsem zaradi dodatnih možnosti uporabe prostega časa za dodatno izobraževanje, tudi dokvalifikacije in prekvalifikacije).
Lenoba
Seveda ima tudi UTD – tako kot vsaka medalja – dve plati. In od njegovih nasprotnikov bo največkrat slišati pomisleke, da ljudje ob uvedbi UTD ne bi več želeli delati oziroma biti zaposleni. Negativna spodbuda za delo torej, ki bi lahko spodbujala tudi lenobo.
V družbi, ki še vedno stavi na vzajemnost, bi po mnenju nasprotnikov UTD tudi jemanje brez dajanja kršilo prav to načelo vzajemnosti (za primer lahko vzamemo slovenski pokojninski sistem, ki temelji prav na načelu vzajemnosti). Pri tem prevladuje predvsem mnenje, da si je treba mesečno plačo prislužiti z neke vrste uslugo družbi.
Marsikdo, denimo ekonomist Janez Šušteršič, v zborniku Brezplačno kosilo za vse? opozarja predvsem na nejasnost, ki bi jo prinesli prerazporeditveni učinki. “Če ob uvedbi univerzalnega temeljnega dohodka ne bi želeli povečati celote javnofinančnih odhodkov, bi morali zmanjšati nekatere druge odhodke, med njimi gotovo tudi nekatere od obstoječih socialnih transferjev. Če bi tukaj šlo za transferje, ki se podeljujejo na osnovi dohodka prejemnika in so ciljno usmerjeni k najbolj ogroženim skupinam, bi njihova nadomestitev s transferjem, ki vsem prinaša enak dodatni znesek dohodka, celo povečala neenakost porazdelitve,” pravi Šušteršič.
Koliko vsakemu?
Tako kot pri navajanju pozitivnih ali negativnih učinkov UTD se krešejo tudi mnenja o njegovi ekonomski upravičenosti in višini. Bi države zmogle takšen strošek? Koliko bi moral znašati UTD na posameznika, da bi mu zagotovil dostojno življenje ali, da bi bil sploh smiseln? Če je Van Parijs ta dohodek pred desetletjem postavil na 150 dolarjev (približno 137 evrov), večji del EU zagovornikov, združenih v UBIE (Unconditional Basic Income – Europe) kot višino UTD predlaga prag revščine.
V Sloveniji je po statističnih podatkih razpoložljivi neto dohodek oseb, ki so živele pod pragom tveganja revščine, nižji od 596 evrov. Prag revščine pri nas pa je ta hip pristal na 606 evrih. Nekateri, denimo, Gerlič, zagovarjajo znesek med 70 in 75 odstotki življenjske košarice. Ta pri nas ta hip znaša med 580 in 590 evri, torej bi UTD znašal dobrih 400 evrov. Grob izračun nam pokaže, da bi (ob predpostavki, da bi UTD dobivali polnoletni državljani Slovenije in da bi ta znašal 400 evrov mesečno) država za univerzalni temeljni dohodek državljanom morala letno nameniti približno 8,5 milijarde evrov. Toliko, denimo, v za letos napovedanem državnem proračunu znašajo celotni prihodki države.
Če koga to število že vnaprej prestraši, teoretiki UTD vnaprej opozarjajo, da so takšni izračuni precej enoznačni. Uvedba UTD naj bi ukinila socialne transferje (za te naj bi, denimo, Slovenija skozi proračun letos namenila približno 1,2 milijarde evrov). “Poleg tega bi se pri večini delazmožnih ljudi temeljni dohodek in zvišani davki (najverjetneje v obliki odprave olajšav in nizkih davčnih stopenj za skupino z najnižjimi dohodki), ki bi jih bilo treba izplačati za financiranje UTD, v veliki meri med seboj izničil,” je prepričan Van Parijs.
Aljaska prva v ZDA, Finska v Evropi
Čeprav se zdi, da bo do uveljavitve UTD moralo preteči še mnogo vode in še več besed, so takšno in podobne ideje po nekaterih državah že izpeljali.
Leta 1999 so prvi primer univerzalnega dohodka uvedli na Aljaski. Aljaški stalni sklad je namreč vsaki osebi, ki je vsaj eno leto preživela na Aljaski, ne glede na njeno starost, izplačal UTD v višini 1680 dolarjev. Sicer pa je vsak prebivalec te države deležen svojega deleža pri dobičku, ki ga država ustvari s poslovanjem z naravnimi surovinami, zlasti z zlatom.
Nekaj pilotnih projektov so izpeljali tudi v drugih državah. Tako je bil leta 2004 v Braziliji uradno že potrjen predlog uvajalne faze, leta 2008 pa so v Namibiji izvedli prvo pilotsko študijo o uvedbi temeljnega dohodka. Ta čas poteka velik projekt uvedbe v Indiji.
V Evropi je vsekakor spodbuden primer Finske, kjer UTD namerava, za zdaj le lokalno, uvesti vlada. Letos pa naj bi referendum o vpeljavi UTD izpeljali v Švici. Ne zato, ker bi mu bile naklonjene oblasti, pač pa, ker ga je zahtevalo več kot 126.000 ljudi s svojimi podpisi.
Na Nizozemskem načrtujejo lokalne pilotne projekte v nekaj krajih (znan je zlasti Utrecht). Tačas pa preučujejo, ali je takšna ureditev skladna z njihovo ustavo.
Predlog minimalnega dohodka se je najbrž prvič pojavil že v začetku 16. stoletja, ko ga je z zapisom, da bi bilo potrebno vsem revnim zagotoviti sredstva za preživetje, saj je preprečevanje kraje bolj učinkovito kot boj s kradljivci, nekako omenil Thomas More v knjigi Utopija. Prvo znano formulacijo je 1848 prispeval francoski utopični socialist Charles Fourier. Skozi 20. stoletje se je UTD omenjal z različnimi oznakami kot državni bon, družbena dividenda, državljanska plača, državljanski dohodek, univerzalni dodatek, temeljni dohodek …V leto 1967 datira prvi strokovni članek na temo zajamčenega dohodka, ki ga je podpisal Nobelov nagrajenec James Tobin, leto kasneje pa z več tisoč ekonomisti še podpisal peticijo za njegovo uvedbo. Zares politično aktualna pa je zamisel postala od poznih sedemdesetih let dalje, še posebno v evropskem prostoru. Leta 1986 je bila v Evropi celo prva mednarodna konferenca na temo temeljnega dohodka, v okviru katere je bilo ustanovljeno združenje BIEN (Basic Income European Network, ki je leta 2004 preimenovala v Basic Income Earth Network).
Slovenska politika (skoraj) nenaklonjena
V Sloveniji se mnenja o uveljavitvi UTD krešejo že nekaj časa. Kot pri večini stvari, ki se dogajajo znotraj slovenske družbe, pa se zdi, da je Slovenija tudi na tej točki razdeljena. Gerlič sicer meni, da možnost sprejetja UTD v Sloveniji obstaja, a je to v prvi vrsti politična odločitev. “Slovenske stranke pa, razen izjem, praviloma niso navdušene nad to zamislijo,” meni Gerlič.
Združena levica, kjer menijo, da je “prednost UTD v tem, da bi se socialni delavci bolj kot z administracijo in nadzorom ukvarjali s socialnim delom, osebnim reševanjem socialnih stisk”, je sicer uvedbi UTD naklonjena le deloma. “Treba se je zavedati nevarnosti. Oče neoliberalizma si je UTD zamislil kot sredstvo za privatizacijo javnega šolstva, zdravstvenega varstva, pokojninskega sistema. Logika je bila preprosta: zdaj ima vsak denar, naj si plača te storitve, storitve pa naj bodo vir dobička za kapital. Temu pa v ZL odločno nasprotujemo: UTD je lahko usmeritev za izboljšanje sistema socialnih pomoči, nikakor pa ne za komercializacijo socialne države,” menijo v Združeni levici.
Povsem nenaklonjen je uvedbi UTD evropski poslanec (sicer član SDS) Milan Zver, ki meni, da bi bila takšna ureditev socialno krivična, saj bi vsi državljani prejeli enak dohodek. “Izhajam iz prepričanja, da solidarna skupnost daje le tistim, ki zaradi danih okoliščin, ki jih družba razume, ne morejo sami poskrbeti za dostojno življenje,” je pred nekaj leti zapisal v zborniku Brezplačno kosilo za vse?. Tudi danes pravi, da načeli solidarnosti in vzajemnosti veljata za tiste, ki si sami ne morejo pomagati, UTD pa se bije s tema načeloma.
Kaj se bo dejansko zgodilo z UTD v Sloveniji, bomo sledili državam, ki ga vpeljujejo, ali bomo obstali pri sedanjih shemah socialnih pomoči? Odgovor na to bo vsekakor zahteval veliko tehtnega premisleka. Ali, kot je v enem od slovenskih časnikov zapisala članica slovenske sekcije UTD Valerija Korošec: “Primerna metafora za UTD je zdravljenje raka. Napačno zdravljenje je lahko slabše od nobenega zdravljenja. Seveda si je težko zamisliti, zakaj nekateri niti raziskovanja ‘alternativnega zdravila’ v obliki UTD ne bi podprli, razen če si spet pomagamo z medicinsko analogijo: kdo ovira raziskovanje naravnih, cenejših in učinkovitejših zdravil in zakaj?”