Prekomerno delo in pritisk sta statusna simbola. Vendar so nadure smrtonosne. Če bi delali manj bi naredili manj napak, naslovili bi neenakosti in imeli boljše življenje
Če bi vprašali Johna Maynarda Keynesa, kaj bi lahko bil največji izziv 21. stoletja, ne bi dvakrat premišljal – prosti čas. Keynes je dejansko predvideval, da se bo v stoletju od leta 1930, kljub »katastrofalnim napakam« političnih določevalcev (na primer, varčevanju v času gospodarske krize), zahodni življenjski standard povečal vsaj za štirikrat. Po njegovih izračunih, bi leta 2030 delali le 15 ur na teden.
V letu 2000 so bile države, kot sta Velika Britanija in ZDA, že petkrat tako bogate kot leta 1930. Vendar pa, ko se prebijamo skozi prva desetletja 21. stoletja, naš največji izziv ni preveč prostega časa in dolgočasje, ampak stres in negotovost.
Pred kratkim so me vprašali kaj delati manj dejansko rešuje. Vprašanje bi raje obrnil: je kaj, česar delati manj ne bi rešilo?
Vzemimo na primer podnebne spremembe. Svetovni premik k krajšemu delovnemu tednu bi v tem stoletju lahko zmanjšal izpuste CO2 za polovico. Države, ki imajo krajši delovni teden, imajo tudi manjši ekološki odtis. Manj potrošnje se začne z delati manj – ali, še bolje – s trošenjem naše blaginje v obliki prostega časa.
Nadurno delo je smrtonosno. Dolgi delovni dnevi vodijo do več napak: utrujeni kirurgi so bolj nagnjeni k spodrsljajem in vojaki, ki imajo premalo časa za počitek bodo prej zgrešili tarčo. Pogosto se je izkazalo, od Černobila do raketoplana Challenger, da so imeli pomembno vlogo pri nesrečah menedžerji, ki so delali preveč. Ni naključje, da je finančni sektor, ki je sprožil največjo katastrofo v preteklem desetletju, poln ljudi, ki delajo nadure.
Nešteto študij je pokazalo, da so ljudje, ki delajo manj, bolj zadovoljni s svojimi življenji. V nedavni anketi, ki so jo izvedli med zaposlenimi ženskami, so nemški raziskovalci količinsko ovrednotili »popoln dan«. Največji delež minut (106) bi šel »intimnim odnosom«. Na dnu seznama sta delo (36) in prevoz na delo (33). Raziskovalci so ugotovili, da bosta »v primerjavi z zdaj, pri povečanju dobrega počutja delo in potrošnja (ki povečuje BDP) verjetno igrala manjšo vlogo v dnevnih aktivnostih ljudi.«
Očitno je, da ne morete preprosto sesekljati služb na manjše kose. Kljub temu pa so raziskovalci Mednarodne organizacije dela (International Labour Organization) ugotovili, da je delitev delovnega mesta –, ko si dva zaposlena za krajši delovni čas razdelita obremenitev tradicionalno dodeljeno delavcu za polni delovni čas – pripomogla k reševanju zadnje gospodarske krize. Še posebej v času recesije, ko se brezposelnost poveča, proizvodnja pa presega povpraševanje, lahko delitev delovnih mest pomaga ublažiti udarec.
Poleg tega so države, ki imajo krajši delovni teden, dosledno na vrhu lestvic enakosti spolov. Osrednji namen je doseganje bolj pravične porazdelitve dela. Šele ko bodo moški opravili svoj delež kuhanja, čiščenja in drugih hišnih opravil, bodo ženske svobodne, da polno sodelujejo v širši ekonomiji. Vzemimo za primer Švedsko, državo z resnično dostojnim sistemom otroškega varstva in starševskega dopusta – in najmanjšo razliko na svetu v času posvečenem delu med moškimi in ženskami.
Ob bolj enakomerni distribuciji delovnih mest med spoloma, jih moramo deliti tudi med generacijami. Starejši ljudje si vedno pogosteje želijo nadaljevati z delom tudi potem, ko so enkrat dosegli starost za upokojitev. Vendar, ker se tridesetletniki utapljajo v delu, družinskih obveznostih in hipotekah, upokojenci težko dobijo delo, čeprav (določeno) delo dokazano koristi zdravju. Mladi delavci, ki šele vstopajo na trg dela, bodo prav lahko delali v svoja osemdeseta. V zameno bi lahko vsa ta leta delali ne po 40 ur na teden, ampak morda le 20 do 30 ur. Eden od vodilnih demografov ugotavlja: »V 20. stoletju smo imeli porazdelitev bogastva, v tem stoletju, bo velika prerazporeditve v smislu delovnih ur.«.
In potem je tukaj še vprašanje ekonomske neenakosti. Države z največjimi razlikami v bogastvu so prav tiste z najdaljšimi delovnimi tedni. Medtem ko revni delajo več ur, samo da preživijo, je za bogate še »dražje«, če bi si vzeli nekaj prostega časa, ker njihove urne postavke rastejo. Danes sta prekomerno delo in pritisk statusna simbola. Čas, ki ga nameniš zase se prej enači z brezposelnostjo in lenobo, še zlasti v državah, kjer je vrzel med bogatimi in revnimi največja.
Ni nujno, da je temu tako. Imamo možnost da zmanjšamo velik del našega delovnega tedna. Ne samo, da bi tako vsa družba bila veliko bolj zdrava, konec bi naredili tudi neizmernim kupom nesmiselnega in naravnost škodljivega dela (nedavna anketa je pokazala, da kar 37% britanskih delavcev meni, da imajo nesmiselno službo). Univerzalni temeljni dohodek bi bil najboljši način, ki bi vsakomur ponudil priložnost, da opravi več neplačanega, vendar izjemno pomembnega dela, kot je recimo skrb za otroke in starejše.
»Vendar, a ne bi potem bili vsi ves čas prilepljeni na televizijo?«, se morda sprašujete. Pravzaprav ravno v državah, kjer ljudje delajo največ, kot so Japonska, Anglija in ZDA, gledajo ljudje absurdno veliko televizije. V Angliji do štiri ure na dan, kar pomeni do devet let v povprečno dolgem življenju. Gotovo, kopanje v morju prostega časa ne bo enostavno. Zato pa bi moralo izobraževanje 21. stoletja pripraviti ljudi, ne samo za vstop na trg dela, ampak tudi (še bolj pomembno) za življenje. Filozof Bertrand Russell je leta 1932 napisal: »Ker ljudje v svojem prostem času ne bodo utrujen, ne bodo zahtevali le takšnega razvedrila, ki bi bilo pasivno in plehko.«
Zmogli bomo dobro življenje, če si bomo zanj le vzeli čas.
Rutger Bregman
Rutger Bregman je avtor knjige z naslovom: Utopia for Realists: The Case for a Universal Basic Income, Open Borders and a 15-hour Workweek (Utopija za realiste: primer za univerzalni temeljni dohodek, odprte meje in 15 urni delovni teden)