V mnenjskem uvodniku v The Wall Street Journalu je nekdanji finančni minister Lawrence Summers oživil razpravo, ki sem jo o prihodnosti brez služb imel s futuristom Rayem Kurzweilom leta 2012.
Ponovil je besede Petra Diamandisa, ki pravi, da se premikamo iz zgodovine pomanjkanja k dobi izobilja. Potem je ugotovil, da tehnologije, ki omogočajo takšno izobilje, dovoljujejo veliko večjo proizvodnjo z veliko manj ljudmi.
Summers ima prav. V dveh desetletjih bomo imeli skoraj neomejeno energije, hrane in čiste pitne vode. Napredek v medicini nam bo omogočil, da živimo dlje in tudi bolj zdravo življenje. Roboti bodo vozili avtomobile, proizvajali naše dobrine in opravljali naša opravila.
V prihodnosti ne bo veliko dela za ljudi. Samovozeči avtomobili bodo komercialno na voljo do konca tega desetletja in bodo sčasoma izpodrinili voznike -, prav tako kot so avtomobili zamenjali konjsko vprego. Odpravili bodo delovna mesta voznikov taksijev, avtobusov in tovornjakov. Brezpilotna letala bodo prevzela delovna mesta poštarjev in ljudi v dostavi.
V naslednjem desetletju bomo razpravljali o tem, ali sploh dovolimo ljudem voziti po javnih cestah. Raztreseni ljudje se zaletavajo drug v drugega, se jezijo, v prometnih zastojih hitijo po opravkih in jih mora nadzirati prometna policija. Da, tudi prometne policije ne bomo več potrebovali.
Roboti že nadomeščajo proizvodne delavce. Industrijski roboti so napredovali do točke, ko lahko delajo enako fizično delo kot človeška bitja. Obratovalni stroški nekaterih robotov so zdaj nižji od plače povprečnega kitajskega delavca. In v nasprotju z ljudmi se roboti ne pritožujejo, pridružujejo sindikatom in jih nič ne moti. Zlahka delajo 24 ur na dan in potrebujejo minimalno vzdrževanje. Roboti bodo prevzeli tudi delovna mesta kmetov, farmacevtov in blagajnikov v trgovinah.
Medicinski senzorji v naših pametnih telefonih, oblačilih in kopalnicah bodo kmalu iz minute v minuto nadzorovali naše zdravje. Skupaj z elektronskimi zdravstvenimi kartotekami, genetskimi podatki in podatki o življenjskem stilu, bodo priskrbeli dovolj informacij za zdravnike, da se bodo lahko osredotočili na preprečevanje bolezni, ne pa na zdravljenje.
Če bodo potrebna zdravila, jih bo zdravnik lahko predpisal na osnovi posameznikovega genoma in ne kot danes, po sistemu »ena velikost za vse«. Težava je v tem, da je zdaj na voljo toliko informacij, da jih ljudje ne morejo več učinkovito analizirati. Zdravnik, ki bi temeljil na umetni inteligenci, kot je IBM Watson, pa bi jih lahko. Vloga zdravnika tako postane zagotavljanje udobja in sočutja – ne pa diagnosticiranje bolezni ali predpisovanje zdravil. Z drugimi besedami, računalniki bodo prevzeli prav tako nekaj delovnih mest naših zdravnikov in ne bomo več potrebovali toliko človeških zdravnikov, kot jih imamo danes.
To bo kot prihodnost, ki mi jo je nekoč opisal direktor Autodeska, Carl Bass: »Tovarne prihodnosti bodo imele le dva zaposlena: človeka in psa. Človek bo tam, da bo hranil psa. Pes pa bo tam, da bo človeku preprečeval, da bi se dotikal opreme.«
Vendar se Summers moti v svojem prepričanju, da lahko vlade naredijo, kar so naredile v industrijski dobi: ustvarijo »dovolj dela za vse, ki potrebujejo delo za zaslužek, kupno moč in dostojanstvo.« Sedaj komaj sledijo napredku na področju tehnologije, kaj šele da bi razvijale ekonomsko politiko zaposlovanja. Celo sodišča se borijo z razumevanjem pravnih in etičnih vprašanj v zvezi z napredkom tehnologije.
Tako oni, kot naši oblikovalci politik se spopadajo s tem, kako zaščititi naše podatke in zasebne informacije, kako nadzorovati kabelske in internetne monopolije, kako regulirati napredek na področju genetike in medicine ter kako obdavčiti ekonomijo deljenja, v kateri delujejo podjetja kot sta Uber in AirBnb. Kako se bodo oblikovalci politik spoprijeli s spremembami celotnih industrij v obdobjih, ki so krajši od volilnih ciklov? Industrijska doba je trajala celo stoletje, spremembe, ki jih je prinesla pa so se dogajale skozi več generacij. Zdaj imamo v Silicijevi dolini zagonska podjetja, ki pretresajo temelje panog, kot so kabelska in radiodifuzija, hoteli ter prevozi.
Več kot očitno je, kaj nas čaka. Vendar celo najbolj briljantni ekonomisti – in futuristi – ne vedo, kaj glede tega narediti.
V svoji razpravi z mano je Kurzweil dejal: »Če pogledamo na okoliščine, ki zadevajo avtomatizacijo, avtomatizacija vedno odpravi več delovnih mest, kot jih ustvari. To je tisto, kar so na začetku 19. stoletja v tekstilni industriji v Angliji videli Ludisti. Nova delovna mesta so prišla iz povečane blaginje in novih industrij, ki jih še niso poznali.« Kurzweilov ključni argument je bil, da tako kot nismo znali napovedati tipa delovnih mest, ki so bila ustvarjena, ne moremo napovedati, kaj nas čaka v prihodnosti.
Kurzweil ima prav, ampak problem je, da ne glede na to, kakšna bodo delovna mesta v prihodnosti, bodo zagotovo zahtevala več veščin in znanja – vso težaško delo lahko opravijo roboti. Proizvajalci, ki želijo proizvodnjo preseliti nazaj, se že pritožujejo, da za svoje avtomatizirane tovarne v ZDA ne morejo najti dovolj usposobljenih delavcev. Tudi tehnološka podjetja, ki pišejo programsko opremo se pritožujejo nad pomanjkanjem delavcev z veščinami, ki jih potrebujejo. Za nova delovna mesta v razvijajočih se industrijah ne bomo mogli dovolj hitro prekvalificirati večine delovne sile. V času industrijske revolucije so bile mlajše generacije tiste, ki so bile usposobljene, ne starejši delavci.
Edina rešitev, ki jo vidim, je zmanjšanje delovnega tedna. Morda bi morali delati 10 do 20 ur na teden namesto 40, kolikor delamo danes. Če bi cene osnovnih življenjskih potrebščin in tega, kar danes smatramo za luksuzne dobrine padle eksponentno, morda ne bi bilo potrebno, da bi delalo celotno prebivalstvo. Zaradi tega zagotovo obstaja možnost socialnih nemirov; vendar bi prav tako lahko ustvarili utopično prihodnost, o kateri smo dolgo sanjali, v kateri je večina človeštva osredotočena na ustvarjalnost in razsvetljenje.
Ne glede na to, imamo v najboljšem primeru še 10 do 15 let, v katerih je še vloga za ljudi. Število delovnih mest, ki bodo na voljo, se bo v ZDA in Evropi dejansko povečalo preden se bo zmanjšalo. Kitajski je čas potekel, ker njena ekonomija temelji na proizvodnji in ta delovna mesta že izginjajo. Ironično Kitajska ta propad pospešuje z uvajanjem robotike in 3D tiskanja. Ko se proizvodnja vrača nazaj v ZDA, je treba zgraditi nove tovarne, sprogramirati robote, razviti novo infrastrukturo. Za namestitev nove strojne in programske opreme na obstoječe avtomobile, da bodo sposobni samostojne vožnje, bomo potrebovali veliko novih avtomehanikov. Izdelati moramo nove medicinske senzorje, namestiti vse bolj učinkovite sončne solarne panele in napisati novo programsko opremo za avtomatizacijo.
Kratkoročno je torej za nekatere države prihodnost zelo svetla, dolgoročno pa je negotova za vse. Edina gotovost je, da je pred nami veliko sprememb, za katere nihče zares ne ve kako se nanje pripraviti.
Vivek Wadhwa
Prevedel in priredil Vanek Oman