Ideja univerzalnega temeljnega dohodka pridobiva na veljavi.
Na idejo univerzalnega temeljnega dohodka se je dolgo gledalo kot na fantazijo, ki jo podpirajo naivni utopisti, ker predpostavka temeljnega dohodka je, da ljudem damo denar – določen mesečni znesek, s katerim lahko pokrijejo življenjske stroške kot so hrana, prevoz, oblačila in storitve, ne glede na siceršnji dohodek, socialni status ali karkoli drugega. Brez vprašanj. Zdaj pa se o tej ideji govori v resnih ekonomskih in političnih krogih.
Nedavno je britanska laburistična stranka sporočila, da podrobno preučuje UTD kot idejo, ob čemer je finančni minister v senci John McDonnell izjavil »da bi to lahko bila ideja, katere čas je napočil«.
Vse več mest izvaja eksperimente s temeljnim dohodkom, v Utrechtu na Nizozemskem eksperiment že poteka, Finska študijo načrtuje za naslednje leto in kljub zavrnitvi nacionalne sheme UTDja, bi švicarsko mesto Lausanne prav tako lahko dalo tej ideji priložnost.
Kljub temu rastočemu navdušenju za UTD, pa je splošno mnenje še vedno, da ideja, predvsem zaradi stroškov, ki so povezani z dajanjem vsakemu posamezniku določen znesek denarja, v resnici ni uresničljiva. Vendar pa strošek temeljnega dohodka, po mnenju nizozemskega avtorja in zagovornika temeljnega dohodka Rutger Bregman, ni največja ovira za njegovo uvedbo.
Preden lahko postane to resnično izvedljiva ideja, bomo morali premisliti »zastarelo definicijo«, ki jo imajo ljudje po vsem svetu o delu.
V nedavnem pogovoru za Business Insider, je Bregman -, čigar knjiga »Utopija za realiste« (Utopia for Realists) raziskuje realistične načine udejanjanja idej, kot sta UTD in delati samo 15 ur na teden – dejal, da preden obstaja realna možnost, da po svetu sprejmejo temeljni dohodek, je potrebna sprememba paradigme v načinu kako razmišljamo o konceptu dela, kaj opredeljujemo kot delo in zakaj za nekatere vrste dela plačujemo, za druge pa ne.
Za temeljni dohodek je najpomembnejša moralna ovira. Nahaja se v idejah, ki jih še vedno imamo o delu. Še vedno namreč delamo z zelo zastarelo definicijo tega kaj je delo. Delo definiramo s službo, za katero prejemamo plačo in v kateri smo v hierarhičnem razmerju z delodajalcem.
»Vse drugo, kot je skrb za otroke, skrb za starejše, gospodinjsko in prostovoljno delo ne smatramo za delo, čeprav očitno je. Poskusite prenehati delati te stvari, stavkajte kot negovalec ali ne pomijte posode in boste ugotovili, da bo to problem.«
Strah, da bo UTD ljudi odvrnil od dela -, da bomo, če bomo dobili denar, vsi ostali doma in gledali TV namesto, da bi delali –, se je empirično izkazal za neutemeljenega. Pilotne študije shem UTDja so pokazale, da ob izbiri ali delati ali ne, ljudje še vedno delajo, vendar pogosto spremenijo kaj delajo. UTD celo poveča neto produktivnost dela, kar dokazuje, da ima UTD pozitiven gospodarski vpliv na rast.
Vzemimo za primer slavni Mincome eksperiment v Kanadi v 1970ih. Med poskusom –, v katerem so vsakemu v tem majhnem mestu v provinci Manitoba dali zajamčeno vsoto denarja, ki je temeljila na njihovem prejšnjem dohodku – je čas, ki so ga posvečali delu komaj kaj padel (moški so v povprečju delali za 1% manj), povečala pa se je produktivnost. Število hospitaliziranih ljudi je v tem času padlo za več kot 8%, kar glede na to, da ima Kanada brezplačno univerzalno zdravstvo, pomeni znatno zmanjšanje stroškov za zdravstvo.
Medtem ko takšni poskusi ponujajo dober zgled učinkovitosti UTDja, je osnovni Bregmanov argument, da ne glede na to koliko eksperimentov izvedemo in koliko analiz glede stroškovne upravičenosti UTDja je izvedenih – nedavne študije, kot sta Kraljevega združenja za umetnost (RSA) in levo usmerjenega think-tanka Compass, so pokazale, da uvedba UTDja v Veliki Britaniji ne bi bila tako finančno zahtevna, kot si morda predstavljamo –, še vedno gre za problem, ko morajo zagovorniki prepričati politike in uradnike, da temeljito spremenijo svoja stališča, ki stojijo na poti.
Prav tako trdi – sklicujoč se na delo ekonomista Branka Milanovića -, da ko pogledamo na delo, kot ga definiramo danes, je dejanska vrednost, ki jo na delovno mesto prinese delavec, v veliki meri odvisna od več dejavnikov, kot recimo kje ste rojeni, kakšen je vaš spol in vaša etnična pripadnost.
Milanović, katerega delo se osredotoča na dohodkovno neenakost, trdi, da »je na svetu približno 50 do 60% razlik v dohodkih med posamezniki enostavno na račun razlik med povprečnimi dohodki držav, v katerih ljudje živijo.«
Posledično Bregman ugotavlja: »Zelo enostavno je tako reči, da večina našega bogastva prihaja od nekje drugje – torej je darilo. Darilo pa je nekaj, kar bi si v pravični družbi delili.«
Tukaj pa, pravi, v enačbo vstopa temeljni dohodek: »To je popolnoma drugačna filozofska obramba temeljnega dohodka. Na tem mestu moramo, glede na to, kako gledamo nanj, narediti veliko spremembo. Gre za spremembo paradigme, te pa je zelo težko narediti. Ne gre samo za to, da naredimo lep eksperiment in pokažemo, da deluje. V resnici gre za bitko idej.«
Očitno je, da temeljito spremeniti definicijo tega, kaj imamo za delo, ni majhna naloga, vendar Bregman trdi, da bi bil svet brez velikih idej, brez vseh naših najbolj temeljnih prepričanj: »Vedno rad poudarim, da so skoraj vsak mejnik civilizacije, ki jo danes živimo, kot je demokracija, konec suženjstva, enake pravice za moške in ženske in tudi začetek socialne države, nekoč smatrali za utopične fantazije. Nekje se mora začeti.«