V zadnjih letih je oživela ideja, da je smiselno klasično zasnovo države blaginje preoblikovati tako, da jo nadomesti koncept univerzalnega temeljnega dohodka (UTD) za vse državljane. Država blaginje temelji na javnem zagotavljanju transferjev za financiranje javnih storitev, kot so zdravstvo, šolstvo in sociala, ki so samo deloma univerzalni. Financirajo se pretežno s prispevki zaposlenih iz delovnih dohodkov. Univerzalni temeljni dohodek pa predpostavlja enak temeljni transfer vsem državljanom za njihove potrebe po lastni izbiri. Financiranje tega koncepta ne sme biti pogojeno z delovno aktivnostjo zaposlenih, temveč z uporabo splošne dajatve države.
Glavni razlog za uveljavitev UTD je po mnenju njegovih zagovornikov, da tehnološki napredek in spremembe v organizaciji gospodarstva uničujejo osnovo države blaginje, ki temelji na delovnem prispevku kot podlagi za čim bolj enak dostop do javnih storitev. Torej, pravice praviloma niso univerzalne in financiranje ne temelji neposredno na zmožnosti posameznika, ampak temelji na vrsti dela, ki ga opravlja. Te pomanjkljivosti naj bi rešil UTD.
Njegova idealna struktura vsebuje štiri bistvene razlike v odnosu do klasične države blaginje. Prvič, ker ne temelji na principu pogojevanja pravic posameznika, se izogne pastem revščine. Drugič, določitev praga minimalnega dohodka zagotavlja večjo pogajalsko moč zaposlenih do delodajalcev, saj jim ni treba sprejeti vsakršnega dela za vsakršno ceno. Tretjič, ker se transfer daje v gotovini, to omogoča posamezniku lastno izbiro glede zadovoljevanja njegovih potreb. Četrtič, poenostavlja kompleksno birokratsko strukturo za zagotavljanje javnih storitev, ki jo zahteva država blaginje.
Analiza predvidenih prednosti UTD kaže, da je dejanska situacija vendarle bolj zapletena in da klasična država blaginje ni nujno obsojena na izumrtje. Ko govorimo o odnosu obeh konceptov do zmanjševanja revščine, je bistveno, koliko denarja bomo porabili za enak učinek. Očitno je, da sam UTD brez ciljanih transferjev države ne bo uspešen, razen če bo zahteval fiskalno nevzdržen obseg financiranja kot posledico preširokega zajema upravičencev.
Drži tudi, da zagotovitev minimalnega dohodka povečuje pogajalsko moč zaposlenih, a rešitev ni nujno v obliki UTD. Lahko je v obliki zajamčenega temeljnega dohodka (ZTD), ki določa minimalni dohodek v državi in zato cilja na najbolj ogrožene skupine zaposlenih in ne na vse zaposlene. S tem se zmanjša spodbuda za izogibanje delovni aktivnosti, ki ni samo delo za preživetje. Delo je tudi statusna in kulturna vrednota in zato ne glede na dohodek pomemben kohezijski dejavnik v družbi.
Vprašanje je, ali bi svobodna izbira posameznika glede financiranja lastnih potreb dosegla enak učinek kot sistem javnih transferjev za zdravstveno in pokojninsko varstvo. Preizkusni kamen za tak koncept bi bila na primer uveljavitev izplačila bruto plač zaposlenim neposredno na njihove transakcijske račune. Sami bi se odločali, katere pravice in v kakšnem obsegu bi si s tem denarjem financirali. S tem bi se izgubila možnost kolektivnega zavarovanja pred zdravstvenimi in pokojninskimi tveganji na račun osebne svobode do izbire. Lahko bi se zgodilo, da bi postali svobodni v pomanjkanju, ker bi se odrekli kolektivni zaščitni mreži.
Najmanj dilem je glede poenostavitve birokratske strukture, ki zagotavlja socialno varnost in dostopnost do javnih storitev. Če bi UTD lahko pokril celoten spekter teh pravic, bi nakazilo takega dohodka na račun posameznika dejansko zmanjšalo stroške delovanja sistema. Tudi v klasični državi blaginje pa je mogoče oblikovati njene programe bolj učinkovito, če se ustrezno ovrednotijo njihove koristi in stroški ter bolje organizira sistem zagotavljanja teh programov. Poenostavitve programskih zahtev in večja povezanost različnih informacijskih baz na ravni javne službe lahko zmanjša birokratske ovire in poveča prijaznost sistema za uporabnike.
Zagovorniki UTD so pravilno ugotovili, da ima koncept države blaginje šibko točko, ker veže svoje delovanje pretežno na dohodke iz dela, ti pa v zadnjih desetletjih progresivno izgubljajo svoj delež glede na delež kapitalskih dohodkov. Poleg tega menijo, da je princip univerzalnosti zajamčenega dohodka prednost in ne slabost UTD glede na koncept blaginje države. V bistvu razklenejo povezavo med delom in socialnimi pravicami na način, kot je bila kot prevladujoča uveljavljena v prejšnjem stoletju. Soočijo pa se s problemom, da bi višina UTD, ki bi zagotavljala polno delujoč sistem, povzročila fiskalno krizo in v bistvu izničila njegove učinke na zmanjšanje stopnje revščine.
Zdi se, da bi bilo najmanj problematično poiskati prednosti obeh sistemov in ju v praksi poskušati kombinirati. Najprej tako, da bi razširili univerzalnost zaščitnih programov države blaginje na področju pravic otrok. Hkrati ne bi ukinjali ciljanih programov za zmanjšanje revščine, ki bi določili zajamčeni minimalni dohodek. Svobodo izbire posameznika bi morali definirati kot pravico, ki ne sme onemogočiti delovanja kolektivne zaščitne mreže za socialne pravice. V financiranju takšnega sistema se ponuja možnost zmanjšanja obremenitve dohodkov iz dela in povečanja obremenitve dohodkov iz kapitala, ob tem da se zagotovi progresivnost davčne obremenitve. Ker v realnem svetu vedno obstajajo finančne omejitve, je takšen kombiniran sistem možno uveljaviti postopno in na podlagi doseženega širšega družbenega soglasja.
Politični programi, ki bodo znali dobro osmisliti prednosti opisanega projekta, bodo gotovo imeli možnost pridobiti širšo družbeno podporo.