Neprimerno zasnovan univerzalni temeljni dohodek ne more zagotoviti korenitih družbenih sprememb.
Univerzalni temeljni dohodek (UTD) velja za zamisel, katere čas nepreklicno prihaja. Gre za idejo o rednem dohodku, ki bi ga individualno prejemal vsak član družbe ne glede na zaposlitev. Njegova prepoznavnost in priljubljenost v zadnjih letih naglo narašča, kljub političnemu ozračju, ki je levici pretežno nenaklonjeno.
Mednarodne pozornosti sta deležna tako aktualni finski eksperiment z UTD, kot švicarska iniciativa, ki je zbrala dovolj podpisov za nacionalni referendum o njegovi uvedbi. Podpirajo ga levičarsko in okoljevarstveno usmerjene politične stranke in osebnosti, kot na primer Katja Kipping iz nemške stranke Die Linke.
V iskanju inovativnih prijemov, s katerimi bi žrtve varčevalnih ukrepov navdušili za levičarske ideje, ima univerzalni temeljni dohodek precejšen potencial. A kot kažejo politike nekaterih njenih podpornikov, od Miltona Friedmana v ZDA do glavnih sredinskih strank v Kanadi in na Irskem, zamisel sama po sebi ni nujno radikalna. Napačno zasnovana uvedba UTD ne bi znatno vplivala na uresničevanje egalitarnih ciljev, ali pa bi se lahko celo obrnila proti njim.
Čeprav lahko ideji UTD kot egalitarni reformi sledimo vse do zamisli Thomasa Paina s konca 18. stoletja, zanimanje zanj v zadnjih desetletjih občutno narašča. Belgijski filozof in ekonomist Philippe van Parijs na primer vidi UTD kot sredstvo za »kapitalistično pot v komunizem«, ki bi nas mimo socializma (v smislu kolektivnega delavskega lastništva proizvodnih sredstev) vodila naravnost v komunizem (»od vsake po njenih zmožnostih, vsaki po njenih potrebah«).
V zadnjih letih je UTD posvojila zlasti post-produktivistična, feministično in okoljevarstveno nastrojena levica, ki zavrača tradicionalno levičarsko povzdigovanje dela in delavskega razreda.
Za feministično teoretičarko Kathi Weeks tako UTD predstavlja temeljni kamen »post-delavskega političnega projekta«, ki v zmanjšanju dela vidi ključ do emancipatorne družbe. Njen argument za UTD izhaja iz feminističnega pogleda na družbeno reprodukcijo. V kapitalizmu je družbeno reproduktivno delo znotraj gospodinjstev praviloma neplačano, opravljajo pa ga v veliki večini ženske. Uvedba UTD bi odpravila zvezo med osebnim dohodkom in opravljanjem dejavnosti, ki štejejo kot delo, ter okrepila naše zavedanje, s kakšno samovoljnostjo smo za določena opravila plačani, za druga pa ne.
Uvedba univerzalnega temeljnega dohodka bi skrajšala delovni čas, zmanjšala količino ubadanja z življenjskimi nujnostmi ter razširila sfero posameznikove svobode. Približala bi nas družbi, v kateri lahko dopoldanski čas posvetimo lovu, popoldne ribolovu, večer kritičnim razgovorom, čas po večerji pa pomivanju posode. Razmere za razvoj družbenih gibanj bi postale ugodnejše, sprostila bi se čas in energija ter po besedah marksističnega sociologa Erika Olina Wrighta, bi se vzpostavil »brezpogojen in neizčrpen stavkovni sklad«.
Več prostega časa bi lahko omogočilo tudi bolj ekološke trajnostne življenjske sloge, v katerih bi se kapitalistična produkcija umikala prostemu času.
Za vse to pa mora biti znesek UTD dovolj visok, da nihče ni prisiljen v iskanje dela za zaslužek. V nasprotnem primeru bodo ljudje še vedno silili v delovna razmerja s takšnimi ali drugačnimi šefi in večina potencialno emancipatornih učinkov bi izginila. Razen tega bi preskopo odmerjen UTD lahko povzročil še dodatno znižanje plač, saj bi delavci tudi z njimi lahko preživeli.
Politične implikacije uvedbe univerzalnega temeljnega dohodka, ki prejemniku ne bi zagotavljal, da se zmore preživeti zgolj z njim, narekujejo, da ga obravnavamo ločeno od predloga za UTD, ki bi mu to zagotavljal. Imenujmo ga delni UTD, za razliko od polnega UTD, ki bi prejemniku takšno preživetje zagotavljal.
Odgovor na vprašanje ali bi delni UTD prinesel kakšno izboljšanje trenutnih razmer, je odvisen od tega, kako bi ga financirali in kakšni bi bili drugi s tem povezani ukrepi.
Če do denarja za delni UTD pridemo z obdavčitvijo t.i. enega odstotka ali z zmanjševanjem izdatkov za vojsko ali zapore, je to vsekakor hvalevredno. Tako na primer Matt Bruening in Elizabeth Stoker Bruening pozivata k uvedbi temeljnega dohodka v višini 3000 dolarjev letno, ki bi ga omogočila večja obdavčitev bogatašev ter zmanjšanje obsega »nevidne socialne države za najpremožnejše«. To bi bil vsekakor močan porazdelitveni ukrep, tudi če ne bi vodil v radikalno preobrazbo družbe, ki ne bi več temeljila na delu.
A naj ne uide naši pozornosti, da je delni UTD precej podoben t.i. negativni dohodnini, ki je priljubljena med libertarnimi ekonomisti, kot je bil Milton Friedman. Negativna dohodnina preprosto pomeni, da tistim, ki zaslužijo manj od določenega praga, država denar vrača, namesto da od njih pobira davke. Po Friedmanu bi z uvedbo negativne dohodnine lahko odpravili vse druge obstoječe programe socialne varnosti in zmanjšali birokracijo ter oviranje delovanja trga.
Libertarni politolog Charles Murray je pred kratkim predlagal letno brezpogojno nakazilo 10 tisoč dolarjev vsaki odrasli osebi, z istočasno odpravo preostanka sistema socialne države, vključno s socialnim varstvom in javnim zdravstvom.
Tudi če univerzalnega temeljnega dohodka ne uvedemo v libertarnem duhu; če ga financiramo na račun krčenja obstoječih socialnih politik in programov javnih investicij, ali pa z neprogresivnimi davki, ima lahko to negativen učinek na družbeno enakost in ne vodi k večji svobodi.
V političnem okolju, kjer je levica v defenzivi, takšen izid ni nemogoč. Švicarski predlog predvideva precej visok znesek – 2500 frankov na mesec –, ki bi omogočal preživetje neodvisno od drugih dohodkov, predlagana pa je tudi ustavna sprememba, po kateri naj bi temeljni dohodek »omogočal dostojno eksistenco« celotnemu prebivalstvu. A velika večina švicarskih poslancev tamkajšnjemu gibanju in njihovemu predlogu za uvedbo UTD ogorčeno nasprotuje. Medtem finska desnosredinska vlada v razmislek ponuja več predlogov, ki se razlikujejo glede na višino zneska in vire financiranja ter vključujejo tako progresivne kot reakcionarne možne rezultate.
Tudi če si levica vsaj toliko politično opomore, da je sposobna izboriti progresivni delni UTD, še zdaleč ni jasno ali si ga je sploh smiselno zadati kot primarni cilj. Še vedno namreč potrebujemo bolje financirano in brezplačno višje izobraževanje, investicije v okolju prijazno infrastrukturo in energetiko, ter obnovo in širitev osiromašenih programov socialnega varstva, če omenimo le nekaj prioritet.
Univerzalnost UTD in njegova neodvisnost od višine drugih dohodkov je, kot poudarja van Parijs, vsekakor ključnega pomena. Po njegovem bi si morali prizadevati za »najvišji možni temeljni dohodek, ki je ekonomsko in ekološko vzdržen«, ne glede na to ali omogoča preživetje izključno z njim ali ne. Po drugi strani pa UTD in draga socialna država znotraj pogojev kapitalističnega sistema morda res nista fiskalno kompatibilna.
Po besedah feministične ekonomistke Barbare Bergmann, bi že z uvedbo delnega UTD lahko ogrozili socialno državo švedskega tipa, ki upošteva socializiranost družbene reprodukcije in tako zmore bolj usmerjeno skrbeti za socialno pravičnost in enakost spolov. UTD pa bi z enakim zneskom nagradil tako ženske, ki opravljajo nepreštevne ure neplačanega reproduktivnega dela, kot moške, ki se z njim sploh ne ukvarjajo.
Osnovna dilema pri uvedbi UTD izvira iz tega, da se z uvedbo dosegljive različice, ki ne omogoča izpolnjevanja temeljnih življenjskih potreb brez dodatne plačane zaposlitve, odrečemo njegovim resnično emancipatornim potencialom. Mnogi komentarji dosedanjega eksperimentiranja s temeljnim dohodkom tako v prvi vrsti poudarjajo, da njegova uvedba bistveno ne zmanjša motiviranosti za delo.
To protislovje je neposredno povezano z dejstvom, da temeljni dohodek ponuja odgovor zgolj na vprašanje distribucije, ne pa tudi proizvodnje. Neodvisnost od dela – ali svoboda skozi delo, ki postane »osnovna življenjska potreba« – kakršno naj bi prinesel polni UTD, je zelo verjetno nezdružljiva z zahtevo kapitalizma po dobičkonosnosti.
Če bi uvedba polnega UTD dramatično povečala moč delavstva, bi slej ko prej prišlo do umika kapitala, saj le-ta zmore proizvajati dobičke le z izkoriščanjem in če to ne gre, ne investira. Upad proizvodnje pa bi ogrozil materialno osnovo, potrebno za polni UTD.
Edina pot naprej je torej, da nadaljujemo s proizvodnjo, tudi če to nikomur ne prinaša dobička. Tako bi nas polni UTD slej ko prej prisilil v soočenje s prastarim vprašanjem lastništva proizvodnih sredstev.
Kljub vsem pomanjkljivostim, temeljni dohodek ostaja eden redkih konkretnih predlogov, ki so deležni pozornosti in podpore splošne javnosti in imajo emancipatorni potencial. Zlasti v obdobju, ko je levica šibka, ga ne bi smeli zavračati ali se izogibati razpravam o njem, tudi če je v zvezi z njim nemalo izzivov.
Največjo politično moč ima UTD kot zahteva – zahteva, ki razgalja iracionalnost ekonomskega sistema, v katerem večja produktivnost prinaša več brezposelnosti in bede, ne pa več svobode, ki jo sicer omogoča.
Ni izključeno, da bi tudi delni UTD lahko predstavljal začetni korak dolgoročne strategije, ki bi s časom lahko prinesla uvedbo polnega UTD, spotoma pa oblikovala institucionalno infrastrukturo, ki bi jo bilo mogoče širiti, ko bi se razmerja razrednih sil bolj ugodno spremenila. Že sama prisotnost univerzalnega temeljnega dohodka bi lahko pomagala izpostaviti samovoljnost zveze med »delom« in dohodkom.
A ko se pogovarjamo o predlogih za uvedbo UTD, šteje vsaka podrobnost. Nesmiselno je pričakovati korenite družbene spremembe, če nekritično podpiramo vsak načrt, ki nosi ime temeljni dohodek zgolj zato, ker je videti politično izvedljiv. Navsezadnje se svobodni družbi ne moremo niti približati, kaj šele jo doseči, če ne izzovemo moči zasebnega kapitala.
Shannon Ikebe
Prevedel Blaž Velušček