TRIBUNA: Valerija Korošec in Goran Novković
Valerija Korošec
Prvega januarja 2017 se je na Finskem pričel UTD-eksperiment, ki v svetu presenetljivo močno odmeva. Po osnovni definiciji se z UTD razume redni mesečni dohodek, ki ga vsak član skupnosti prejema ne glede na finančne okoliščine ali pripravljenost za zaposlitev. Na Finskem so med vsemi brezposelnimi, ki so doslej že dobivali nadomestilo za brezposelnost ali osnovno socialno pomoč, izbrali 2000 ljudi, ki bodo naslednji dve leti dobivali 560 evrov na mesec (leta 2015 je bila njihova meja revščine 1188 evrov), ne glede na to, ali iščejo zaposlitev ali dobijo zaposlitev ali ne, in zato temu rečejo UTD. Vendar pa se marsikdo sprašuje, ali gre res za UTD.
Vsaj v enem pogledu to ni UTD, ker ni univerzalnosti. In kaj bodo potem raziskovalci merili? Prav gotovo ne učinkov univerzalnega sistema, pač pa “izjemo” v univerzalnem sistemu. Finski raziskovalci bodo merili, koliko od teh 2000 ljudi bo iskalo kakršnokoli delo v okoliščinah, ko imajo UTD, drugi ga pa nimajo. Nič pa ta eksperiment ne pove, kaj bi se zgodilo, če bi imeli vsi ljudje UTD. Slovenci bi lahko Fincem ta eksperiment prihranili. V Sloveniji vsak dan vidimo, kaj se zgodi na trgu dela, ko parcialno skupino subvencioniraš in spodbujaš, da kot rezervna delovna armada z dumpinškimi, nekonkurenčnimi cenami znižuje ceno dela in slabša pogajalske pozicije nesubvencioniranih delavcev. Kako naj se slednji pogajajo za pošteno plačilo, ko pa na skoraj vsako delovno mesto čaka “rezervni delavec”, v Sloveniji na primer iz armade delavoljnih študentov in upokojencev?
Zdi pa se, da je ta eksperiment še vedno dobra promocija za idejo UTD, vprašanje pa je, če to še vedno drži tudi za raziskovalce in Finsko. Raziskovalci, ki vodijo eksperiment, že sedaj napovedujejo podaljšanje vsaj še za dve leti ter vključitev dodatnih skupin prebivalstva. Finski vladi razlagajo, kako je ta eksperiment dobra promocija za finsko državo. Tako kot je bil referendum za UTD dobra promocija za Švico.
Ali ni ta finski UTD-eksperiment samo nova vrsta resničnostnega šova, ki ga organizira država na ukaz kapitalistov? Še huje: gladiatorska igra. Finska država je teh 2000 ljudi naključno izbrala v skupini najbolj ranljivih in jih v sodelovanje prisilila. Za to jim bo plačala znesek, ki ne dosega niti polovice meje revščine. In sedaj bo ves svet gledal, kako se ti novodobni gladiatorji v teh pogojih znajdejo na trgu dela. Nesprejemljivo je, da človeku, ki živi na eksistenčnem minimumu, na meji revščine, ki nima možnosti reči ne, ukažeš, da sodeluje pri eksperimentiranju z lastnim življenjem. V Angliji že tri leta štejejo ljudi, ki jih je uvedba “univerzalnega transferja” (leta 2013 je nadomestil šest prejšnjih transferjev) pognala v samomor. To je igranje z življenji in bi moralo biti prepovedano in kaznovano. V luči univerzalnih človekovih pravic in človekovega dostojanstva je zato finski UTD-eksperiment nesprejemljiv. Tako kot je nesprejemljivo, da ljudje živijo v revščini, kljub temu da imamo dovolj sredstev za njeno izkoreninjenje.
Goran Novković
Na Finskem so začeli socialni eksperiment univerzalnega temeljnega dohodka (UTD). Izbrani državljani bi prejemali 560 evrov UTD, pa če so zaposleni ali ne. Na Nizozemskem tudi teče poskus z UTD. Prve države zelo previdno tipajo.
Švicarji so UTD junija lani zavrnili s 77-odstotno večino. Predlog je bil 2263 evrov na odraslega člana in 565 evrov na otroka. Toda pozor: odpadla bi vsa nadomestila za brezposelnost, socialne pomoči in pokojnine. Predlog so na referendumu zavrnili, ker bi bilo to zelo drago in bi uničilo moralno podstat družbe. Ljudje bi bili nemotivirani za iskanje dela. To je najbrž ključna bojazen.
V Sloveniji kroži predlog, da bi znašal UTD 300 evrov na vsakega družinskega člana, kar je težko izvedljivo. Toda spet pozor: UTD bi hkrati nadomestil socialne pomoči, nadomestila za brezposelnost, otroške dodatke … Dvig izdatkov za UTD bi bil lahko financiran zgolj z uvedbo novih davkov. To pa bi povečalo sivo ekonomijo in povzročilo slabšo motivacijo razvojnih kadrov, ki so ključni za uspeh na trgu. Kaj to pomeni za Slovenijo, ki v mnogočem sloni na izvozu, si lahko prestavljamo. Odliv mladih razvojnih kadrov v tujino bi bil še večji, manjši razvojni potencial podjetij pa pomeni tudi manj delovnih mest in nižje plače.
Kako vse te negativne učinke UTD odpraviti? Deloma bi jih lahko z zelo prožnim trgom dela in s sočasno ukinitvijo vseh socialnih transferjev. Tu pa se pojavi ključno vprašanje: je to v Sloveniji mogoče? Težko si predstavljamo, da bi lahko dosegli tri ključne cilje, ki bi jih UTD moral zasledovati: univerzalno minimalno socialno varnost, nujno motivacijo zaposlenih in razvojnih kadrov za hitrejši razvoj gospodarstva, vzdržne javne finance. Brez uravnoteženja teh treh elementov sistem ne more delovati. Zato so države tako previdne pri eksperimentiranju. In hudič se skriva v podrobnostih. Kdo bi pripravil takšen sistem, da ne bi prav nič več stal davkoplačevalcev in hkrati nihče od prejemnikov socialnih transferjev ne bi izgubil nič? Kdo od poslancev bi dvignil roko proti protestnikom, ki bi več izgubili kot dobili? Vprašanje je tudi, ali bi bil UTD pravičen. UTD pomeni nov način vodenja socialne politike. Ljudje bi prejemali isto višino UTD, zdaj pa je nadomestilo za brezposelnost vezano na plačo. Nedvomno bi bila to negativna stimulacija za delo. Koliko ljudi v Sloveniji bi rado imelo 2. januar vsak dan? Predvsem slabše plačanih delovnih mest ne bi hotel nihče, raje bi prejemal UTD. Velike težave z delovno silo bi imeli v turizmu, v večini delovnointenzivnih storitvenih in industrijskih podjetij … Najhujše pa bi bile najbrž moralne posledice. Družbene napetosti med tistimi, ki zavestno ne bi delali, in drugimi, ki bi UTD plačevali tudi zanje, bi zrasle. Večje bi bilo najbrž tudi sovraštvo do migrantov in drugih manjšin.
Res so tudi prednosti UTD: večja potrošnja, ker bi socialno najšibkejši večino denarja zapravili. Toda posledice so nepredvidljive. Gre za eksperiment, podoben nekdanjemu samoupravljanju. Vemo, kako se je končal. Z državo v bankrotu.