Italijanski filozof leve provenience in širokega spektra interesov Franco Berardi Bifo, je bil nedavno v Zagrebu, skupaj z Bobbyjem Gillespiejem, pevcem skupine Primal Scream, gost Srećka Horvata v sklopu Filozofskega teatra.
Franco B. Bifo je bil svojčas med ustanovitelji kultne, prve piratske italijanske radijske postaje Alice, nekdanji član gibanja Autonomismo, v 1970-ih pa je tesno sodeloval s Felixom Guattarijem, začetnikom shizoanalize, o kateri je pisal tudi Bifo. Kasneje se je lotil paradoksov medijske dobe, v kateri živimo, svobode, nadzora informacij, narave novinarstva, kapitalizma in tehnologije, terorizma, pojave novega fašizma…
Objavil je dvajset knjig, v nedavnih »Heroes: Mass Murder and Suicide« in »And: Phenomenology of the End« govori o mentalnem zdravju, dotika se tudi samomorilnosti in odtujevanja kot poledicah našega časa. Pravi, da ga ne čudi porast števila tistih, ki presekajo stike z zunanjim svetom in prenehajo hoditi iz hiše, kar je znano kot tako imenovani »hikikomori« sindrom.
»Takšnega obnašanja ne moremo poenostavljeno gledati samo kot patološki simptom, to moramo razumeti kot način prilagajanja antropološkim in socialnim spremembam, ki se dogajajo, kot odgovor na stres izzvan s konkurenčnostjo, izkoriščanjem in negotovostjo. Hikikomori je zdrava reakcija na negotovo življenje, kot ga ustvarja kapitalizem, umikanje iz sveta je razumno umikanje iz tega pekla«.
Južna Koreja ima najboljšo digitalno povezanost in eno od največjih stopenj samomorilnosti na svetu. Korelacijo med tema dvema spremenljivkama – digitalno razvitostjo in stopnjo samomorilnosti – potrjujejo tudi statistike. Bifo poudarja, da obstaja povezanost med visoko razvitostjo in stopnjo samomorilnosti, ker obstaja povezava tudi med digitalno, tehnološko povezanostjo in izgubo empatije. Glede družbe, ki jo preučuje, v kateri je vse večji eksistencialni pritisk, človek pa je vse bolj osamljen in odtujen, ni preveč optimističen.
Donedavno se je zdelo, da na zahodu obstaja bolj ali manj urejena demokracija. No, pravice delavcev so vse bolj na udaru, socialna država umira, šolski in zdravstveni sistem se počasi privatizirata, svoboda se oži na račun strahu pred terorizmom, Evropa pa vse bolj spominja na ZDA. Na tisto – absurdno, a zdaj se vse bolj zdi – boljšo različico, ker z obdobjem Trumpa se bo situacija tam, kot lahko vidimo, samo še bolj radikalizirala. Kaj lahko pričakujemo od sveta v katerem živimo?
»Fašizem nam trka na vrata, toda problem je, da so vrata odprta. Odprli so jih neoliberalci levega centra. Zdaj lahko priznamo, da nimamo izhoda in da ni vrnitve nazaj. Bolje je, da smo realni in da gledamo na stvari brez zavajanja in iluzij. To je nova oblika fašizma, ki ga raje imenujem »trumpizem«, a polni pomen te besede je premagati, nadigrati, potolči, uničiti, napasti, ponižati. Poniževanje je ključna točka postmodernega fašizma, ki že dominira nad svobodo, kulturo, pravičnostjo in razumom.«
Neoliberalni svet zanima samo kako maksimalno izkoristiti človeško delo, ni pa mu mar za potrebe teh, ki delajo. Ljudem je dana široka paleta človekovih pravic, a v resnici pravice do službe nimajo. Posameznik ima razne nominalne pravice, kot tudi pravico do izbire, toda le o malo čem lahko zares odloča. Kako daleč lahko gre ta paradoks?
»Imamo tudi pravico do službe, a prave potrebe po delavcih ni in zato ljudje ostajajo nezaposleni. To se dogaja zadnjih 40 let, od prvih začetkov, ko je tehnologija začela zamenjevati človeško delo. Delavsko gibanje bi se moralo boriti za prerazporeditev delovnega časa, za drastično zmanjševanje delovnega časa in prerazporeditev bogastva, ki ga ustvarjajo delavci. Toda ne. Levica in sindikati so izbrali drugačno pot, odločili so se braniti obstoječi sistem dela. V tehnologiji so videli nevarnost, grožnjo, sovražnika, zavrnili so tiste, ki so v sedemdesetih govorili o več denarja in manj dela, marginalizirali so jih kot nevarne ekstremiste. Vlade levega centra so zavrnile edini način, da bi se lahko izognile množični brezposelnosti, potem pa so se spremenile v instrumente neoliberalne agresije. Tony Blair, Bill Clinton, Massimo D’Alema, Gerhard Schroeder, Françoise Hollande, vsi ti povprečneži so v zameno za izdajo delali kariere in tako tlakovali pot množični nezaposlenosti, delavskemu obupu in na koncu fašizmu.
Od kod je danes pričakovati neko bistveno in močno uporno silo, ki bi lahko delavce ohrabrila k uporu in k aktivnemu odporu? Kaj je danes njihovo orožje, če ga sploh imajo?
»Danes so delavci povsem nemočni. Nimajo politične moči, pogajalske moči, najbolj pa jim manjka občutka solidarnosti. Zato tudi glasujejo za Trumpa, Orbana, Kaczynskega in Putina. Moramo biti pripravljeni na dolgo obdobje mraka, v času katerega se bomo morali pripraviti na novo dobo humanizma in socialne pravičnosti. No, iskreno ne mislim, da bo progresivna spodbuda prišla s strani tako imenovanega srednjega razreda niti od industrijskih delavcev. Mislim, da bodo spodbujevalci naslednje vstaje in prihodnjega procesa osvobajanja kognitivni delavci, globalna Silicijeva dolina, sto milijonov ljudi, ki vsakodnevno ustvarjajo in spreminjajo globalno mrežo. Samo oni imajo moč, da onesposobijo in reprogramirajo ta globalni stroj.«
Finska je prva uvedla temeljni dohodek, drugi o tem resno razmišljajo. Kako se vam zdi to?
»Podpiram idejo temeljnega dohodka, ki bi ga raje imenoval eksistencialni dohodek. Mesečnega priliva denarja ne bi smeli misliti samo kot začasno, prekarno obliko vzdrževanja za čas nezaposlenosti, dokler človek išče redno službo. To mora biti začetek osvobajanja od praznoverja plače, pogojenosti s plačo. Tekom moderne industrijske dobe je veljalo prepričanje, da ima človek pravico preživeti samo, če sprejme to izsiljevanje plačane službe. Mogoče je bilo to potrebno v času industrijske akumulacije, toda danes ni več potrebe za to. Ni nam več treba delati osam ur dnevno, vse manj časa je treba porabiti za delo. Obstoj bi zdaj morali ločiti od potrebe za preživetjem in bi ga morali razmeti kot osnovno človekovo pravico. To niso samo sanje, to je izvedljivo.«