Alternativne: o možnosti uvedbi UTD ne govorijo več samo utopisti, temveč so ideje vse bližje tudi nekaterim ekonomistom.
Še ni dolgo tega, ko so zagovorniki univerzalnega temeljnega dohodka (UTD) veljali za nekakšne utopiste in ekstremne levičarje, danes pa prednosti in slabosti takšnega dohodka za vse tehtajo tudi nekateri ekonomisti. UTD se je pojavil celo med temami, o katerih je tekla beseda na Svetovnem gospodarskem forumu v Davosu.
Socialna varnost za vse naj bi bil eden od pomembnih ciljev uvedbe UTD. Scott Santens, eden od njegovih zagovornikov, je v okviru Svetovnega gospodarskega foruma v Davosu objavil članek, v katerem je opisal nekatere prednosti tega, da bi vsak državljan na določen dan v mesecu na račun dobil določeno vsoto, ki bi mu zagotavljala življenje nad pragom revščine.
V svetu je bilo v preteklosti že več lokalnih poskusov njegove delne uvedbe, denimo na Aljaski, v nekaterih delih Kanade, zdaj poteka na Finskem. Modeli so različni. Nekateri njegovi zagovorniki bi z njim ukinili vse druge socialne sisteme in tudi komercializirali javne službe, kar bi bilo javnofinančno menda vzdržno, negotovo pa je, ali bi od tega imeli korist tisti, ki živijo na robu. Prav javnofinančna vzdržnost ob tem, da bi država še naprej zagotavljala vse druge funkcije, pa je tista, vzbuja največ dvoma.
»Zdaj ne najdemo drugega družbenega ‘zdravila’, ki bi bilo vsaj približno tako učinkovito. V ozadju je strah pred še več anarhije in vojne ter kolapsom sistema,« je na vprašanje, zakaj razprava o UTD ne velja več za povsem utopično, odgovorila dr. Valerija Korošec, ki je leta 2010 naredila študijo o uvedbi UTD v Sloveniji. V njej je med drugim zapisala, da bi bil UTD odgovor na razvojne dileme našega časa, država bi z njim uspešneje zagotavljala eksistenčno varnost prebivalcev, varovala bi strokovno avtonomijo posameznika ter spodbujala njegovo motiviranost in iniciativnost, poenostavila administracijo in manipulativne stroške, uvesti pa bi ga poskušali v obstoječih okvirih javne porabe.
Proti zdrsu v revščino
Prepričana je, da bo pri nas nedvomno uveden, »ni pa jasno, ali dovolj zgodaj, da ga bomo dosegli na miren način, brez destrukcije in z ohranjenim standardom življenja«. Potrebna bi bila nova interdisciplinarna študija pogojev in posledic uvedbe.
Med tistimi, ki menijo, da bi država morala vsakomur brezpogojno zagotoviti določen znesek, je Tereza Novak, predsednica Nacionalnega foruma humanitarnih organizacij Slovenije: »Če bi preprečili, da bi se ljudje na tako brutalen način soočali z revščino, kot se danes, ko jih obravnavamo kakor neko kolateralno škodo sistema, bi kot družba napredovali. Dela, ki ga lahko opravijo za skupnost, je ogromno. Na ta način bi jih motivirali, da bi bili aktivni. Zdaj ne vidijo izhoda iz stiske, zapadajo v vse večjo depresijo. To se prenaša že na druge generacije, ki postajajo zelo deprivilegiran člen v družbeni strukturi.«
(Še ne) politična realnost
Medtem ko Finska že eksperimentira z uvedbo UTD, ta pri nas (še) ni politična realnost. V Desusu so ideji naklonjeni, a ne še zdaj. Pri SD podpirajo razpravo o tej temi, opozarjajo pa, da je sistem socialne varnosti povezan z logiko kapitalističnega sistema, ki v jedro postavlja posameznikovo udeležbo na trgu, UTD pa je radikalno drugačen. Mnogo manj bi ciljno usmerjali sredstva, ki so zdaj namenjena za ogrožene, zato bi nujno potrebovali več denarja za podobno učinkovitost, kot jo imamo zdaj.
V ZL so naklonjeni ideji o zajamčenem dohodku, a ne takšnem, ki bi bil za vse enak. »Zaradi avtomatizacije proizvodnje in selitve delovnih mest bo dela na zahodu vse manj, tako rekoč nemogoče bo zagotavljati polno zaposlenost ob osemurnem delovniku. Desni in liberalni zagovorniki te ideje bi ukinili socialne pomoči in pokojnine in ta sredstva uporabili za univerzalni temeljni dohodek. V ZL bi – nasprotno – socialno politiko razvijali naprej in jo dopolnili z idejo zajamčenega dohodka,« so pojasnili.
V SMC podpirajo razmisleke o novih načinih doseganja socialnega ravnotežja, spremljajo tudi poskusne uvedbe UTD v drugih državah EU ter usmerjajo programske aktivnosti stranke v premislek o poenostavitvi in dvigu učinkovitosti ter pravičnosti obstoječega sistema socialne varnosti
Neoklasični modeli ne delujejo
Med pomisleki o uvedbi UTD je, da bi ga dobili vsi, tudi, če karikiramo, Bill Gates. Prejemniki socialnih transferjev pa bi bili verjetno na slabšem. »Prednost uvajanja temeljnega dohodka bi bila gotovo zmanjševanje kompliciranih birokratskih ovir, ki nastajajo s preverjanjem statusov za socialne transferje. Ta razlog je bil eden od poglavitnih za razmišljanje o njem in preizkušanja enega izmed njegovih modelov na Finskem, kjer želijo z njim preveriti, ali se bo ob prejemanju tega dodatka zaposlilo preveč ljudi,« je razložil Matej Klarič, doktorand na fakulteti za družbene vede.
Strinja se, da se pri dohodku, ki bi bil zares univerzalen, res pojavi problem, da bi ga dobivali tisti s plačo nad 5000 evrov in brezposelni. »Pomeni, da bi se razlika še povečala. Ena rešitev tega problema bi šla lahko v smeri zajamčenega temeljnega dohodka, ki bi pripadal določenim skupinam prebivalstva. Ker tega zneska ne bi prejemali vsi, bi bil lahko tudi višji. Problem UTD je, da z njim ne odpravljamo vzroka večanja neenakosti, ki temelji na podrejanju delovanja celotne družbe tržnim zakonitostim, ki jih določa kapitalizem. Pravzaprav je zanimivo, da je o podobni ideji razmišljal že guru neoliberalizma Milton Friedman, in sicer z namenom dodatne komercializacije javnih storitev.«
Ob tem se, po njegovih besedah, odpira vprašanje, ki je morda še bolj pomembno od višine zneska. »Kaj bi temeljni dohodek odpravil? Bi si, recimo, morali ljudje potem sami plačevati za zdravstvo in šolstvo? Številni bi bili ob resnih in dragih boleznih in dražjem šolanju celo na slabšem.«
Spomnil je, da se je veliko govorilo, da so Švicarji zavrnili UTD na referendumu s 77-odstotno večino, manj pa o njegovi vsebini, ki bi jo verjetno tudi pri nas zavrnili. »Predlog je bil 2263 evrov na odraslega člana in 565 evrov na otroka, izpustilo pa se je, da bi pri tem ljudje izgubili vsa nadomestila za brezposelnost in socialno pomoč ter pokojnine.«
Drugo rešitev, da bi tudi najbogatejši dobivali UTD, pa vidi v veliko bolj progresivni obdavčitvi najbogatejših. Davčni sistem bi tako poskrbel za to, da bi se razlike med bogatimi in revnimi kljub vsemu zmanjševale.
Zakaj ideja o UTD ni več povsem utopična?
»Danes je povsem spregledano dejstvo, da je svet v zadnjih 50 letih skrenil zelo na desno in da je že vsak manjši odklon dojet kot skrajen. Vzroki, da je ideja o UTD postala bolj sprejemljiva, se skrivajo v globalni krizi leta 2008, ki je kljub napovedim ni konec, ker gre za krizo kapitalizma kot sistema (njegove profitabilnosti). Kriza je razgrnila probleme dominantne, neoklasične ekonomije (v javnosti poznane kot neoliberalizem), ki prevladuje na ekonomskih fakultetah, poslovnem svetu in v političnih krogih,« je odgovoril Klarič.
Ta ekonomska paradigma je, po njegovih besedah, dobila veljavo po krizi kapitalizma iz 70. let in je temeljila na preprosti ideji, da se trgi samoregulirajo in ovrednotijo vse relevantne dejavnike, zato so možnosti za krize po tej teoriji izključene. »Na krizo nihče ni bil pripravljen, niti na primer institucionalni ustroj, ki se je po njej izdatno zamajal. Problem teh ekonomskih dogem je, da vodijo v neregulirani, čisti kapitalizem, ki povzroča kopičenje enormnega bogastva na eni strani in revščino na drugi.«
Tudi v ekonomski stroki in širše nekateri vidijo, da ti neoklasični modeli v praksi ne delujejo oziroma proizvajajo katastrofalne učinke za večino sveta. In tu lahko iščemo vzroke za čedalje večjo priljubljenost alternativnih idej.