Branko Gerlič je pisec, aktivist in organizator. Je član Zofijinih ljubimcev, skupine mariborskih intelektualcev, ki se z relevantnimi družbenimi vprašanji ukvarjajo tako na lokalni, kot tudi na državni in na mednarodni ravni. Je en izmed najbolj izpostavljenih članov »sekcije UTD«. Kot levičar, predvsem pa kot človek, ki je poglede pripravljen soočiti v širšem družbenem kontekstu, se je prekariata lotil skozi prizmo zgodovine in zgodovinskega razvoja odnosov med delom in kapitalom.
V uvodu razmisleka bi želel podati dve ključni stvari: Prekariat ni nekaj novega, nekaj kar bi bilo v zgodovini človeštva doslej še nevidenega, posledično pa tudi reševanje problemov, ki jih prekarnost povzroča, ni nekaj kar bi morali iznajti na novo.
Prekarnost in prekariat imata dolgo zgodovino. Pojem, ki smo ga začeli intenzivneje uporabljati pred 10, 15 leti, da bi z njim zajeli skupino delavcev, ki živi pod stalnim pritiskom finančne nestabilnosti in iz nje izhajajoče socialne negotovosti, prihaja iz latinskega pojma »precārius«, oziroma izprošen. V sorodnem pomenu, kot ga uporabljamo danes, so ga uporabljali že v antičnem Rimu. Prekarci so bili tam ljudje, ki so bili pravno formalno svobodni in ki so zatorej vsaj na papirju imeli pravice državljanov. Niso pa imeli lastniške pravice nad zemljo, na kateri so živeli. Bili so odvisni od veleposestnikov, lastnikov zemlje, ki so jim dopuščali, da so na njihovih zemljiščih gojili hrano, ob pogoju, da so za svoje bivanje plačevali.
Njihov položaj je bil, kar se pritiska in stresa tiče dejansko precej podoben položaju sodobnih prekarcev. Z veleposestniki namreč niso imeli sklenjenih nikakršnih pravno zavezujočih pogodb, ki bi vpletene zavezovale k spoštovanju sklenjenih dogovorov. V primeru, da je prišlo do kakršnih koli gospodarskih ali političnih sprememb, ali enostavno, da se je spremenila volja lastnika, so se prekarci znašli pod kapjo. Zato so bili kljub deklarativni svobodi odvisni in dejansko nesvobodni. Četudi so imeli srečo in bili v dogovoru z odgovornim in ne zgolj k svojim interesom obrnjenim lastnikom, so dejansko živeli pod neprestanim pritiskom.
Prekarnost je kot pojem sicer v srednjem veku izginila, se je pa princip ohranil znotraj tlačanstva, v katerem so bili lastniki zemlje ravno tako veleposestniki, obdelovalci pa ravno tako ljudje, ki so od veleposestnikov odvisni.
Nov vek – Nova era
Po francoski revoluciji in hitrem razvoju industrije, se je odvisnost delavcev prenesla na novo raven. Osrednje, za družbo najpomembnejše produkcijsko sredstvo so postale tovarne in industrijski objekti, delavci pa so morali delo iskati vsako jutro. Delodajalci so, glede na potrebe konkretnega dne, izbrali med veliko množico, vse, ki po izračunu niso bili potrebni, pa so nagnali domov. Kar je dejansko pomenilo, da se je moral posameznik za slabo plačano in izčrpljujoče delo boriti vsak dan posebej, delati pogosto tudi več kot 12 ur, svojo bolezen (ali podhranjenost) pa prikriti, da bi si zagotovil vsaj minimalna sredstva za preživetje. Posledično je bilo zelo slabo zdravstveno stanje delavcev normalno, kratka pa je bila tudi sama življenjska doba.
Korak naprej – Doba socialne države
Izboljšanje sta prinesla šele konec druge svetovne vojne in velika obnova, ki je sledila razrušenju Evrope. Strah pred tem, da se bosta ob socialnih nemirih, fašizem in nacizem vnovič dvignila glavo, pa tudi nezadržno rivalstvo med vzhodnim in zahodnim blokom, sta tudi kapitalistične države prisilila k temu, da so delavce pridobile na svojo stran. Predpogoj za to pa je bil povečanje varnosti dela. Zato so se začeli oblikovati močni sistemi socialne zaščite. Izjema pa so znotraj teh gibanj ostajale predstavnice anglo-saksonskega sveta, je pa potrebno poudariti, da sta bila laburizem in članstvo v sindikatih pred prihodom Margreth Teacher močna celo v Veliki Britaniji.
Konec obdobja socialne države je pomenil 11. september. Pa ne 11. september 2001, ki ga je še pred intervencijo Amerike v Afganistanu in Iraku v učbenike postavila večina sveta, ampak 11. september 1973. Tedaj je neoliberalcem namreč uspelo podpreti generala Augusta Pinoceta pri izvedbi vojaškega udara in umoru čilskega demokratično izvoljenega predsednika Salvadorja Allenda. Začel se je eksperiment, ki je na mesto socialističnih načel Allenda, v družbo in gospodarstvo prinesel načela Ludwiga von Misesa, Fridricha Augusta von Hayeka in Miltona Friedmana. Posledice, ki jih je v sedmih letih diktature prinesel nov totalitaristični sistem, so v ZDA pozorno beležili, določena načela pa so ob koncu 20. stoletja prenesli tako v politike zahodnih držav, kot tudi držav, ki so si prizadevale priti v Evropsko unijo.
Prekarnost danes
K hitri rasti prekariata v 21. stoletju doprinašata predvsem dva ključna družbena procesa: Sprememba družbenih vrednot in vpeljava novih tehnologij.
S premikom k neoliberalizmu smo kot ključni načeli prevzeli individualizem in tekmovalnost. V skladu z novo filozofijo je lahko uspešen vsak, ki si to zares želi in ki za to pripravljen dovolj trdno delati. Je pa posledica tovrstnega razumevanja uspeha ločevanje posameznikov. Pa ne le posameznikov. Tudi organizacij.
Na ravni sindikalizma se odpirajo vedno novi sindikati, z vedno novimi agendami. Včasih znotraj široke skupine poklicev, včasih pa kar kompetitivno, znotraj ozkih, prikrivajočih se skupin delavcev. Da bi si zagotovili članstvo, se zapirajo, s tem pa dejansko prispevajo k izgubi skupne moči sindikatov. Družba jih namreč ne vidi več kot akterje, ki bi zagovarjali interes vseh delavcev. Zaradi heterogenosti in ozkega pogleda pa padata tako članstvo kot vpliv vseh sindikalnih organizacij, posledično pa se ruši tudi socialni dialog. Država ima nasproti samo enega trdnega pogajalca – se pravi: lastnike kapitala. Zato pa se obrača k njim.
Drugi, ravno tako pomemben razlog za rast prekariata, je kot rečeno razvijajoča se tehnologija. Dejstvo namreč je, da bo obstoječem trendu razvoja, potrebno čedalje manj delavcev in da se bo pritisk vrši predvsem na srednje kadre, ki imajo vlogo povezovanja velikega manegementa, strokovnjakov in delavstva. Z razvojem četrte industrijske revolucije bodo potrebni le tisti posamezniki, ki bodo znali nadzirati delo mehanizirane proizvodnje in tisti, ki bodo brez kvalifikacij primorani v to, da počno vse tiste stvari, pri katerih natančnost ni tako pomembna in bi robotizacija s seboj prinesla večje stroške, kot najetje ljudi.
Rešitve so bile že odkrite
Kot sem dejal v uvodnem delu prispevka, so stare in preizkušene tudi rešitve za nastalo situacijo, ne zgolj prekariat sam. Nizozemski filozof, španskega rodu Johannes Ludovicus Vivens je že leta 1526 zapisal: »Zemlja je last vsega človeštva. Vsi, ki si prilastijo kak njen del morajo vsem ‘nelastnikom’ zagotoviti preživetje«. In na tej misli je preko Michela de Montaigna gradila francoska renesansa, preko Erasmusa pa tudi humanizem in za njim francoska revolucija. Prepričan sem, da bi družbena prerazporeditev v sodobnem času morala temeljiti na Temeljnem dohodku – ki mu nekateri pravijo Univerzalni temeljni dohodek (UTD). Za njegovo uvedbo dejansko obstajajo čisto konkretne okoliščine, to pa bi na kratek in srednji rok bila najustreznejša oblika družbenega korektiva dokazujejo raziskave, ki so jih izvedli ekonomisti, pa tudi drugi družboslovci.
Če želimo preseči poglabljanje prekarnosti, moramo svoj razvoj utemeljiti na načelih, na katerih smo ljudje že gradili. Na solidarnosti in na skupnem, sonaravnem razvoju. Potrebno je vnovič premisliti sam koncept dela in dostojno življenje zagotoviti vsem. In otrokom, in starim, in dela nezmožnim. Le to je namreč način preko katerega lahko ustavimo rast revščine, ki se v naših družbah intenzivno pojavlja klub temu, da se količina bruto družbenega gospodarstva veča. Uvedba Temeljnega dohodka je prvi korak k izboljšanju razmer.
Potreben bo temeljit razmislek o drugih vzvodih, ki bodo krepili družbo enakomerno. In ne bodo ustvarjali razlik. Pa tudi nov pogled na pojme. Med njimi tudi na delo. Osnovni element, na katerem se je delo ocenjevalo do sedaj, se pravi storilnost, število enot, ki jih posameznik naredi v določeni enoti časa, bo postalo manj pomembno. Pomembnejše, kot so danes, pa bodo postale družbena, socialna in psihološka komponenta dela. Bolj, ko bodo napredovali robotizirani sistemi proizvodnje in bo z visoko tehnologijo podkrepljen tudi način kmetijstva in pridelave hrane, bolj bo vprašanje: »kaj z delom naredim za družbo kot ožji in kot širši sistem« pridobivalo na teži in bolj bo vprašanje: »koliko enot dela naredim v enoti časa« na teži izgubljalo.
Branko Gerlič, Ljubljana, 9.5.2016