Kako je mogoče, da je toliko ljudi prepričanih, da bo kapitalizem od samega napredka razgradil samega sebe in izpljunil bogastvo v obliki UTD?
Trendi manhattanska soseska Greenwich Village je posuta z generičnimi in dragimi lokali, ki so ves čas polni. Zaradi ženine službe je naneslo, da sva v enem izmed njih vsak dan preživela precej ur – čas, v katerem sva lahko dodobra spoznala vsakodnevno rutino delovne sile. Gledala sva, kako sta dopoldne pred stavbo parkirala dostavljavca Fred in Ramos ter z upognjenima hrbtoma pretovorila celo prikolico gajb po stopnicah v klet. Na vratih sta premraženi hostesi vabili goste na drink, na hodniku pa jih je pregledal jamajški varnostnik Jon. V notranjosti lokala je neutrudno švigala ekipa šankerjev in pospravljavcev miz, ponoči so se jim pridružili še glasbeniki in plesalke. Vsi, z menedžerjem vred, so po končanem šihtu leteli še v kako drugo službo. Med osebjem je bila tudi ekipa mladih oblikovalcev in programerjev, ki so sestankovali v pisarniških prostorih in se ves čas pogovarjali o aplikacijah. Tudi oni so prihajali naravnost iz drugih služb in ostajali budni s pomočjo velikih doz red bulla, iz njihovih pogovorov pa je vel en sam navdušeni optimizem. »Živimo v dobi neverjetnega tehnološkega napredka!« Medtem ko je čistilka brisala tla okoli njihove mize, so zatopljeno debatirali, kako se moramo prilagoditi razmeram, v katerih človeško delo več ne obstaja.
Med mladimi kreativci v Ameriki velja splošen konsenz, da smo na robu civilizacijskega preloma. Praktično ni več mogoč pogovor v progresivnih krogih, ne da bi kdo začel govoriti o »postdelavski« dobi, ko bodo roboti nadomestili človeške roke. V izložbah knjigarn se bahajo knjižne uspešnice prerokov tega postkapitalizma, z naslovnic urbanih revij pa nas Elon Musk in Mark Zuckerberg vabita v bleščečo robotizirano prihodnost. Vse to je začinjeno z meglenimi obljubami o univerzalnem temeljnem dohodku (»poglejte Finsko!«) in pomežiki znanstvenofantastičnim romanom. Roboti menda že korakajo proti nam, večina delovnih mest bo kmalu avtomatiziranih, klasične službe bodo izginile … A če že lahko razumemo željo, da bi duhamorne službe namesto nas že enkrat začeli opravljati roboti, je težko razumeti, od kod ljudem ideja, da se to tudi res dogaja.
Za začetek je treba poudariti najočitnejšo stvar: delo ne izginja. Po stoletjih tehnoloških inovacij danes na svetu ni manj služb, ampak več. Stroji v prvi fazi zamenjajo določene vrste služb, a hkrati ustvarjajo nove, ter premikajo delavce iz enega sektorja v drugega, ali – v globalizirani ekonomiji – iz ene regije v drugo. Človeškega prispevka k proizvodnji seveda ne morejo nikoli dokončno zamenjati, saj so prav ljudje tisti, ki ustvarjajo in upravljajo stroje. To ne pomeni, da samovozeči avtomobili ne bodo imeli hudih posledic na življenje šoferjev, ki se bodo morali preusmeriti v nižje plačana dela, ampak da ta inovacija ne bo nujno prinesla zmanjšanja celotnega števila služb – potrebovala bo namreč tisoče inženirjev, programerjev, vzdrževalcev in prodajalcev, ki bodo postavili na noge novo infrastrukturo, okoli nje pa se bodo vzpostavili spet drugi poklici.
Tudi ko nekateri poklici zaradi avtomatizacije dokončno izginejo, iz tega ne moremo sklepati, da podobna usoda čaka prav vse. Razlog za to je preprost: edino človeško delo lahko ustvarja vrednost. Seveda se z novo tehnologijo poveča produktivnost in podjetja odpuščajo delavce, toda s standardizacijo novih tehnik se rast dobičkov kmalu umiri in lastniki se znajdejo v položaju, ko težko privabljajo investitorje (samo poglejte nizke donose pametnih industrij Amazona ali Uberja). V tej točki se namesto v razvoj usmerijo v nižanje stroškov, izogibanje davkom, lobiranju proti regulacijam in seveda v PR. Zakaj bi lastniki vlagali v drag in zahteven tehnološki razvoj, če pa imajo že zdaj opravka s preveliko produkcijsko zmogljivostjo glede na povpraševanje, hkrati pa velik bazen poceni delovne sile?
Povedano preprosteje: leta 2017 prebivalcem najmodernejšega mesta na svetu ne bi bilo treba prelagati težkih gajb iz tovornjakov v kleti lokalov – ta služba še vedno obstaja, ker so produkcijski procesi naredili Freda in Ramosa za podjetje cenejša kot investicijo v viličar in dvigalo. Vidimo, da naloga strojev v kapitalizmu ni narediti delo lažje ali prispevati k napredku družbe, ampak poceniti delovno silo. Ko je to storjeno, lastnik nima več razlogov za investiranje v tehnologijo. Stroji bi sicer že zdavnaj lahko opravljali večino dela na svetu, a bi to hkrati pomenilo konec dobičkov. Zato imamo vsakih nekaj let isto serijo člankov o postdelavski prihodnosti, ki vsakič postane sedanjost dolgih delavnikov in slabo plačanih služb. Ste si zadnje čase ogledali seznam najbolj iskanih poklicev v Evropi? Ne boste verjeli – to so prodajalci, vozniki, natakarji in čistilci.
Kako je mogoče, da je toliko ljudi prepričanih, da bo kapitalizem od samega napredka razgradil samega sebe in izpljunil bogastvo v obliki UTD? Morda smo prav delavci iz kreativnih in medijskih industrij, ki smo na svoji koži izkusili negotovost ob tehnoloških inovacijah, najhitreje širili mit o koncu dela. Ob odsotnosti sindikatov z resnimi strategijami se nam je zdelo nižanje vrednosti našega dela neizogiben zgodovinski proces, ki zagotovo čaka vse. K temu so prispevali tudi megalomanijaki na vrhu korporacij, ki jim napovedi o koncu dela služijo kot odlično pogajalsko orožje proti dvigu plač (spomnimo se plakatov, ki so štrajkajoče delavce fast food industrije opozarjali na to, da jih bodo tako ali tako zamenjale avtomatizirane blagajne) in ekonomski guruji, ki so spoznali, da je kariera post-work preroka ena najstabilnejših služb v medijski industriji. Jeremy Rifkin je že v svojem tretjem desetletju napovedovanja konca dela.
Namen tega pisanja ni zamahniti z roko nad grožnjo izginjajočih delovnih mest v posameznih panogah – tehnološke inovacije dejansko lahko ogrozijo prihodke milijonov ljudi, ki se ne bodo čez noč prelevili v blockchain programerje. Toda zgodbe o postdelavski prihodnosti jim bodo v slabo tolažbo. Ne gre za to, da bi zanikali potencial tehnologije za izboljšanje naših življenj in osvoboditev od dela nasploh, ampak da bomo za kaj takega potrebovali boljše razumevanje sedanjosti, v kateri živimo. Nismo v obdobju izjemnega napredka, ampak v času, ko je rast produktivnosti počasna. In ne živimo v razmerah, ko bi bilo človeško delo manj pomembno, le povezovanje delavcev je postalo težje.