V zadnjih dveh letih praktično nisem doživel predavanja ali okrogle mize, v katerem se ne bi v neki točki s strani publike oglasil nekdo z vprašanjem o univerzalnem temeljnem dohodku ali o avtomatizaciji dela. “Kaj mislite o tem, da zaradi robotov kmalu ne bo več služb?” Vprašanja o prihodnosti dela zavzemajo veliko prostora v levičarskih debatah, le redko pa nas pripeljejo do jasnih zaključkov ali strateških smernic. Prej se zgodi, da odpeljalo pogovor v medle špekulacije, abstraktno sci-fi metafiziko, predvsem pa v tehnološki determinizem – kot da se nam v dobrem in slabem smislu pač obeta prihodnost, kakršno nam jo bo narekoval razvoj računalnikov.
V zadnjem obdobju sem se intenzivneje ukvarjal z vprašanji dela in poskušal izklesati svojo pozicijo v teh pogovorih. Prebral sem precej literature, člankov in raziskav, da bi dobil sliko, kako se do teh vprašanj opredeljujejo različni misleci in aktivisti. Najbolj prepričljive in za levico relevantne analize sem našel v pisanju sindikalista Davida Busha (https://hammerhearts.wordpress.com/2017/04/13/automation-and-basic-income-beyond-the-hype/), ki zna predstaviti kompleksne probleme na zelo oprijemljiv in jasen način, svoj blog pa je opremil tudi s koristnimi članki na to temo. Moje razmišljanje so pomagali oblikovati tudi Vivek Chibber, Jane McAlevey in drugi. Svoje ugotovitve sem želel podati v strnjeni kolumnistični obliki, nastale pa so tri dopolnjujoče se kolumne za Mladino, ki so zdaj tudi odklenjene na naslednjih linkih:
Kje so roboti? http://www.mladina.si/181640/kje-so-roboti/
Kako ubiti delo http://www.mladina.si/181859/kako-ubiti-delo/
Ali sem delavec? http://www.mladina.si/182093/ali-sem-delavec/
K temu sem dodal še en zapis na vpliv migracij (http://www.mladina.si/182285/tujci-na-trgu/), ki pa gre že rahlo ven iz osnovnega sklopa. Vem, da se dotikam samo površja zelo zajebane teme, vseeno pa upam, da lahko besedila komu pomagajo pri orientaciji. Želel sem obračunati z nekaterimi ponavljajočimi se miti in razmišljanja o prihodnosti dela postaviti na realne temelje.
Osnove ugotovitve in izhodišča za razmišljanja:
– Delo ne izginja. Narava kapitalističnega sistema ne dopušča, da bi roboti zamenjali človeško delo. Lahko pa seveda izginjajo določeni poklici in strukturne spremembe povzročajo škodo določenim skupinam delavcev.
– Nismo v obdobju izjemnega napredka, ampak v času, ko je rast produktivnosti počasna. In ne živimo v razmerah, ko bi bilo človeško delo manj pomembno, le povezovanje delavcev je postalo težje.
– O tem, ali bo tehnološki razvoj pomagal ali škodil človeštvu, bo odločalo razmerje moči med delavci in lastniki. Dokler delavci nimajo kaj dosti moči, bomo roboti prihodnosti mi.
– Nemogoče je, da bi kapitalistični sistem financiral množični izstop ljudi iz trga dela. Brez velike menjave moči in sprememb produkcijskih odnosov se bo zato univerzalni temeljni dohodek uvajal po kriterijih delodajalcev. Ne le, da ne bo izpolnil obljub o koncu dela, ampak utegne delovni čas, revščino in neenakost še povečati.
– Full time službe so pogosto bedne, ampak freelancerstvo ne more biti odgovor na probleme, ki jih takšno delo predstavlja – to so fantazije majhnega razreda urbanih profesionalcev.
– Ja, mezdno delo je brezveze, že zdavnaj bi ga moralo biti konec. Ampak do brezdelne luxury prihodnosti ni tehno-utopičnih bližnjic. Do svobode pred pritiski mezdnega dela se bo, tako kot vedno do zdaj v zgodovini, prišlo preko organiziranja za delavsko moč in pravice.
Iz zgornjih ugotovitev sledi, da je strateško najbolje zasledovati sledeče cilje:
a.) dekomodifikacija osnovnih potreb (vzeti življenjsko nujne stvari, kot so zdravstvo, šolstvo, stanovanja, hrana ipd. ven iz trga in jih garantirati vsakemu človeku kot osnovno pravico)
b.) polna zaposlitev za vse (redne službe niso končni ideal in nosijo v sebi veliko problemov, a so vseeno nujna osnova za napredovanje k boljšim oblikam dela in pogoj za oblikovanje delavske moči)
c.) krajši delavniki (najhitrejši in najučinkovitejši pot, da odpravimo brezposelnost, prepustimo več bremena strojem in si izborimo nazaj prosti čas, ki nam ga že 70 let obljubljajo preroki avtomatizacije)
Več pa si preberite v kolumnah, oz. še bolje – v člankih in knjigah katerih izmed omenjenih avtorjev.
Smrt delu, svoboda narodu!