Čeprav postaja izraz »prekarnost« čedalje bolj v rabi v debatah, ki zadevajo ureditev sodobne družbe, ga je izredno težko opredeliti. O tem se lahko prepričamo, če vzamemo v roke knjigo »Skozi oči prekariata: brez konsenza«, ki jo je direktor Inštituta za študije prekariata (IŠP), Črt Poglajen, samozaložil letos. Knjiga zaobjema številne intervjuje s politologi, izvedenci za humanistiko in za družbena vprašanja, predstavniki institucij, ekonomisti, psihologi, predstavniki sindikatov, aktivisti in, nenazadnje, z umetniki.
Kot poudarja v uvodu sam avtor zbornika, prekarnost oziroma prekarno delo lahko opredelimo na več načinov, realen obseg pojava pa odvisi ravno od tega, katero od možnih opredelitev vzamemo za izhodišče. Na primer, ožja opredelitev pojma označuje za prekarnost »tiste oblike dela, ki posameznika povsem prepuščajo delovanju trga in ki ne zagotavljajo niti osnovnih delopravnih regulativ, kot so minimalna plača, dopust in regres«. Obratno pa, na podlagi širšega dojemanja pojava pojem sovpada z vsemi oblikami dela, ki ne zagotavljajo enake varnosti, kot jo zagotavljajo pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas (str. 7).
Zbornik “Skozi oči prekariata” sestavlja 56 intervjujev, opravljenih med 5. aprilom 2016 in 27. aprilom 2017. Poleg Črta Poglajena so za intervjuje skrbeli novinarka in vodja projektov Manja Kovačič, študentka novinarstva Anja Pucer, in izvedenka s področja jezikoslovja, Ana Marija Lednik. Intervjuji se osredotočajo na tri glavne teme-sklope: na razumevanje prekarnosti kot družbenega fenomena; na preučevanje odnosa med prekarno zaposlenimi, sindikati in državo; ter na vpliv, ki ga bo na delo, družbo in politiko imela t.i. »četrta industrijska revolucija«.
Prekarna dela postajajo prej pravilo kot izjema. Iz zbornika namreč izhaja dejstvo, da se s problemom prekarnosti in ostalimi nepredvidenimi učinki deregulacije trga dela v zadnjih letih srečujeta tako Slovenija kot širša Evropska unija. Kot ugotovimo iz branja posameznih intervjujev, glede razsežnosti prekariata ostajajo mnenja intervjuvancev precej deljena. Skratka, nekega konsenza o kritičnosti, aktualnosti, pa tudi o izvoru problema, zaenkrat še ni. V premislek navajamo nekaj ključne misli, ki so zaobjete v zborniku in ki se zdijo še posebej zanimive ter spodbujajo k nadaljnji debati.
V premislek torej:
- »Problem, ki bi ga morali videti, pa je, da se delo kot tako prekarizira. Da postajajo odnosi in načini dela tistih, ki niso v prekariatu, podobni prekarnim … Moči prekarcev sicer še ni videti, a nekaj podobnega je bilo pri vstaji« (Vesna Vuk Godina, socialna in kulturna antropologinja)
- »Zaustavitev deregulacije trga dela bi ugodno vplivala na sfero dela in s tem na položaj večine prebivalstva ter na družbo kot celoto« (Igor Šoltes, pravni strokovnjak in evropski poslanec)
- »Veliko število brezposelnih je seveda tudi zelo ugodno za mobing. Delodajalci lahko zaposlenemu enostavno rečejo: ‘Poglejte, koliko ljudi je tam zunaj. Vsi bi sprejeli pogoje, ki jih ponujamo vam’ « (Vlasta Nussdorfer, varuhinja človekovih pravic)
- »Mislim, da se bo ta fleksibilizacija trga dela nadaljevala. Mislim, da je vloga, ki si jo sindikati pripisujejo sami sebi, napačna. Borijo se za klasičnega delavca, redno zaposlenega, po možnosti zaposlenega za nedoločen čas« (Črt Kostevc, ekonomist)
- »Vsaj del prekarcev je sam kriv za svoj socialni status, prekariat pa, kot rečeno, počasi spodjeda tudi proletariat, zato med njima ni kakšne posebne ljubezni in solidarnosti« (Laibach, glasbeno-ustvarjalni kolektiv)
- »Dolgoročno gledano imajo prekarci in proletariat iste cilje … Kratkoročno gledano pa so prekarci proletariatu lahko celo konkurentni« (Milan Kučan, prvi predsednik RS)
- »Zaposlitve za določen čas so v novinarstvu praksa že dolgo let. Samo po sebi v izhodišču niso nič napačnega, ker je vsaj mlade novinarje najprej treba uvesti in preveriti njihove sposobnosti. Danes pa je žal tako, da prav pri njih pogodb za določen čas dejansko ni več, ne glede na njihove sposobnosti« (Petra Lesjak Tušek, predsednica DNS).
- »Razredi so vedno nekoliko nejasni, ko jih prvič poskusimo opredeliti. Mislim, da je prekariat treba razumeti kot nov razred, ki nastaja« (Guy Standing, profesor na Univerzi v Londonu in sopredsednik omrežja Basic Income Earth Network)
- »Zame osebno je od vsega najzanimivejši tisti vidik, ki se nanaša na tehnološko fragmentacijo delovnega časa. Prekarci so na razpolago ves dan, njihovo delo pa je razbito na majhne enote« (Franco Berardi, italijanski pisec, filozof in aktivist).