Filozofi, ekonomisti in drugi akademiki že dolgo razpravljajo o ideji »temeljnega dohodka« – brezpogojnega mesečnega prihodka, ki ga od države prejme vsak državljan v znesku, ki je dovolj visok, da lahko pokrije vse osnovne potrebe. V zadnjem času je ta ideja pridobila tudi političen zagon: o njej razpravljajo in jo upoštevajo tudi konservativne stranke, državni eksperimenti pa potekajo ali se bodo začeli na Finskem, Nizozemskem, v Kanadi in na Novi Zelandiji.
Eden od razlogov zakaj je ta zamisel deležna pozornosti politikov je strah, da bo obsežna avtomatizacija iz služb kmalu in za vedno pregnala večino ljudi, tudi če bi se gospodarska rast nadaljevala. (Vozniki tovornjakov in taksisti so trenutno najbolj pogosto omenjani primeri.) Temeljni dohodek se obravnava kot rešitev socialnih problemov, ki jih bo prinesla predvidena »tehnološka brezposelnost«.
Argument gre nekako takole: v preteklosti je bilo treba postoriti veliko dela, zato je bilo treba prihodek zaslužiti z delom, državna pomoč pa je bila strogo namenjena le tistim, ki niso bili sposobni za delo. Prihodek je bil zaslužen, kot nadomestilo za breme dela.
Toda z manj in manj dela, ki je na voljo, ta sistem postane podoben sprevrženi igri glasbenih stolov: v prihodnosti bo matematično nemogoče, da bi lahko vsakdo, ki želi službo, to tudi našel. Zato ne moremo več zanikati prihodka tistim, ki ne delajo.
To lahko imenujemo »argument iz avtomatizacije« za temeljni dohodek. Ta argument je zelo priljubljen; številni časopisi in blogovski zapiski ga jemlje kot premiso. Toda ta argument iz avtomatizaciji je napačen in ovira temeljno spremembo ekonomije.
Napačen in nevaren argument
V okvirih kapitalizma tehnološki napredek privede do več izdelkov, ne več prostega časa. Tovarne, ki izboljšajo svojo učinkovitost, ne zaprejo svojih vrat in svoje delavce bolj zgodaj pošljejo domov – delavci obdržijo isto število delovnih ur in proizvajajo več blaga.
Res je, da lahko tehnološki napredek povzroči začasno brezposelnost. Toda pogled v zgodovino nam pove, da razen če preklopimo na drugi ekonomski sistem, ni razloga za strah (ali upanje), da bi avtomatizacija ljudem trajno odvzela delo. (V nasprotju z nedavnimi trditvami, tudi umetna inteligenca tega ne bo spremenila.) Argument iz avtomatizacije preprosto napačno razume, kako deluje naša ekonomija.
Argument iz avtomatizacijo tudi ne zagovarja temeljnih ekonomskih reform. Temeljni dohodek utemeljuje s potrebo po ublažitvi posledic avtomatizacije, kar je enak razlog, ki ga imamo danes za pogojena plačila za socialno varnost: denarna pomoč je dobrodelnost do tistih, ki ne morejo delati. Torej tudi če bi avtomatizacija povzročila razširjeno in trajno brezposelnost, temeljni dohodek za tiste, ki bi bili zaradi tega prizadeti, ne bi bil progresiven ali emancipatoren.
Roboti niso nikoli zmanjšali števila delovnih ur
Predpostavka, da bo avtomatizacija človeško delo naredila za odvečno, gre proti vsem zgodovinskim dokazom. (Ekonomisti jo imenujejo »ludistična zmota«.) Sanje, da bodo stroji za nas nekega dne naredili večino dela, so skoraj tako stare kot človeštvo. Od začetka 20. stoletja so se te sanje zdele na dosegu roke, napovedi o koncu dela pa številne.
V 1930-ih je britanski ekonomist John Maynard Keynes slavno napovedal, da bo v 100 letih za zadovoljitev »vseh potreb« posameznika potrebnih le 15 ur dela na teden. Leta 1980 je francoski filozof André Gorz predlagal ukrep, ki bi delavcem povečal prosti čas skladno s hitrostjo, s katero bi računalniki povečali delavčevo produktivnost: od 40 na 35-urni delovni teden v prvih štirih letih, do 30,5 ur na teden ob koncu osmega leta in tako naprej.
In vendar danes, kljub vsemu tehničnemu napredku, moramo še vedno »jesti kruh« v potu lastnega obraza. Kako je to mogoče?
Seveda gre za ekonomijo
Dejstvo, da avtomatizacija ni nikoli povečala prostega časa, je neločljiva posledica našega ekonomskega sistema. Kadarkoli nam stroji omogočijo narediti nekaj hitreje, se nagibamo k temu, da ta dodatni čas izkoristimo za to, da naredimo še več, namesto, da bi si vzeli prosto.
Predstavljajte si delavko v tovarni čevljev, ki v osemurnem delovnem dnevu proizvede 100 parov čevljev. Zdaj pa predpostavimo, da stroj, ki ga upravlja v teh osmih urah, zamenjajo za nov model, ki nenadoma zmanjša produkcijski čas za polovico: naša delavka zdaj samo v štirih urah proizvede 100 parov čevljev. Načeloma bi lahko tovarna ohranila konstantno proizvodnjo čevljev, delavka pa bi lahko imela preostanek dneva prosto.
To je politična odločitev, ki jo družba lahko naredi. Kljub temu pa smo do zdaj vedno izbrali nasprotno: kapitalistične družbe ohranjajo konstantne delovne ure in povečujejo proizvodnjo. Naša delavka iz primera še naprej dela osemurni delovni dan, a se zdaj od nje pričakuje, da bo v dnevu proizvedla 200 parov čevljev (in običajno za isto plačilo). Kot lepo pojasni tele-učitelj v »Štoparskem vodniku po galaksiji« Douglasa Adamsa: dokler ne dosežemo »obutvenega horizonta«, bomo preprosto proizvajali še več čevljev.
Na poti do tja bo tehnološki napredek dejansko izbrisal nekaj delovnih mest, vendar bodo na njihovem mestu nastala nova.
Produktivnost raste, med tem ko se delovni čas ne spreminja
Vzemimo za primer ZDA: produktivnost dela – to je vrednost ustvarjena na delovno uro – se je od leta 1947 povečala za petkrat. V povprečju vsako uro, ki jo danes oddelajo Američani, pridelajo petkrat toliko izdelkov (ali petkratno vrednost) kot so jih v uri dela proizvedli njihovi stari starši. Hkrati pa se število delovnih ur na osebo ni zmanjšalo.
Druge industrializirane države so podobno povečale produktivnost dela, brez da bi pri tem upadla količina delovnega časa. Številne evropske države so nedavno celo zvišale upokojitveno starost in tako dejansko še povečale absolutno število delovnih ur, ki jih človek oddela v svojem življenju.
Seveda pa preteklost ni vedno vodilo za prihodnost. Nekateri trdijo, da je tokrat drugače, ker bomo kmalu imeli umetno inteligenco, zato bi roboti lahko prevzeli tudi zahtevnejša delovna mesta. Vendar, če ohranimo trenutni ekonomski sistem, ni jasno, zakaj bi to pomenilo bistveno razliko: načelo, da ima povečanje proizvodnje prednost pred prostim časom, velja neodvisno od tipa delovnega mesta.
Ob tem se tudi trenutne spremembe iz zgodovinske perspektive zdijo precej majhne. Google ali Airbnb sta morda uvedla pomembne nove tehnologije ali poslovne modele, vendar smo še daleč od pogosto napovedovane nove industrijske revolucije. (In ne pozabite, da je dobra stara industrijska revolucija ustvarila več poklicev, kot jih je uničila – tako v sektorjih z visoko kot nizko stopnjo spretnosti.)
Tako kot vse nove tehnologije, avtomatizirana proizvodnja sama po sebi ne izboljša življenj ljudi. Če želimo, da bo avtomatizacija za povprečnega zaposlenega pomenila več prostega časa, potem moramo narediti resne spremembe v našem načinu proizvodnje. (Da, to je politična izbira, ki jo imamo.)
Temeljni dohodek ne bi veliko spremenil
Še en razlog je, da smo lahko kritični do argumenta iz avtomatizacije za temeljni dohodek. Na prvi pogled ta argument zveni revolucionarno, ker nam ni treba nič več narediti, da si zaslužimo dohodek. Argument pravi, da nas tehnološki razvoj sili, da preoblikujemo nekatera od tradicionalnih moralnih prepričanj, kot recimo: »kdor ne dela naj ne nje«. Argument iz avtomatizacije priznava, da so bila tovrstna prepričanja v večini človeškega obstoja morda razumna, toda v situaciji, v kateri nimamo dovolj dela, ki bi ga bilo treba opraviti, postane cinično, če ljudi ki ne delajo, smatramo za izkoriščevalce.
Argument iz avtomatizacije zato predpostavlja, da bi morali delati osem ur na dan in da bi (vsaj v veliki meri) vsak od nas kot nadomestilo prejemal, kar si zasluži, glede na njegov individualni prispevek.
V resnici prihodki v glavnem odražajo socialne hierarhije – kot tudi prepričanja o tem, kdo si dohodek zasluži. To lahko vidimo, če upoštevamo naslednje tri značilnosti naše prihodkovne strukture in kaj si o njej mislimo:
- Ljudje, ki živijo od socialnih transferjev, kot je socialna pomoč, čeprav bi lahko delali, na splošno veljajo za izkoriščevalce. Ti ljudje živijo od našega dela, in če to ni izkoriščanje, kaj potem je? Ni pa podobne zamere do ljudi, ki živijo od našega dela na druge načine: do ljudi, ki živijo od dividend in državnih olajšav, kot so davčne ugodnosti. Medtem ko prejemniki socialnih transferjev tvorijo dno naše socialne hierarhije, brezdelne bogataše celo občudujemo.
- Delo se na splošno smatra za breme, dohodek pa velja za zasluženo nadomestilo. V resnici pa ni nobene povezave med tem kako obremenjujoča in kako dobro plačana je neka služba – sicer bi bili recimo gradbeni delavci, čistilci in prostitutke na vrhu plačne lestvice.
- Povečanje produktivnosti zakonito pripada lastniku te nove tehnologije, in očitno nas je malo, ki temu nasprotujemo. V primeru tovarne čevljev, se je proizvodnja podvojila. Kot rezultat tega, delavka ni dobila več prostega časa, niti višje plače: lastnik tovarne pa je lahko prodal več čevljev.
Je prihodek danes zaslužen?
Argument iz avtomatizacije ne izpodbija nobenega od teh treh prepričanj:
- Dohodek, ki ga zagovarja, je brezpogojen, vendar je upravičevan na enak način kot današnji pogojeni socialni transferji: to je dobrodelnost do tistih, ki ne morejo delati in nimajo kapitala.
- Vsi ostali bodo še naprej delali in bodo plačani na enak način, kot so danes. Tisti, ki še vedno imamo zaposlitev, bomo temeljni dohodek prejemali ob obstoječih plačah (to je dobiček, ki bi bil deloma razveljavljen z davki, ki bi jih plačali za financiranje temeljnega dohodka). Do temeljne reforme ekonomije pa ne bo prišlo.
- Tisti, ki bi bili odpuščeni, ne bi bili upravičeni do nobenih prednosti, ki bi jih ustvarila nova tehnologija. Samo lastnik nove tehnologije je upravičen do teh prihodkov, medtem ko so vsi sodržavljani zdaj odgovorni za plačilo našega bivanja (z davki, ki financirajo temeljni dohodek).
Poziv k temeljnemu dohodku, da bi ublažili učinke avtomatizacije, zato ni poziv k večji ekonomski pravičnosti. Naša ekonomija bi ostala takšna kot je; preprosto bi samo razširili krog tistih, ki bi bili upravičeni do javnih ugodnosti. Če želimo ekonomsko pravičnost, potem mora biti naše izhodišče bolj radikalno: ponovno moramo pretehtati naše globoko zakoreninjeno prepričanje, da so danes plače in donosi (običajno) zasluženi.
Katharina Nieswandt,
Docentka za filozofijo, Univerza Concordia, Montréal